Znanstveniki so odkrili dokaze o obsežni prazgodovinski migraciji v Veliko Britanijo, ki bi lahko bila povezana s širjenjem keltskih jezikov.
Množična selitev ljudi je izvirala iz celinske Evrope in je potekala med letoma 1400 in 870 pred našim štetjem. Odkritje pomaga razložiti genetsko sestavo številnih današnjih prebivalcev Velike Britanije. Približno polovica prednikov poznejših populacij v Angliji in Walesu izvira iz teh priseljencev. Ni jasno, kaj je povzročilo pritok ljudi v srednji do pozni bronasti dobi, vendar so migracije v Britanijo prinesle nove obredne prakse.
Rezultati, objavljeni v strokovni reviji Nature, temeljijo na DNK, pridobljeni iz 793 starodavnih okostij. Študija razkriva, da se je gen, ki nekaterim ljudem omogoča prebavo surovega mleka, v času železne dobe v Veliki Britaniji hitro povečal – 1000 let pred tem, ko se je enako zgodilo drugje v severni Evropi. Gre za izjemen primer naravne selekcije za genetsko lastnost, razlogi za njegovo širjenje pa ostajajo skrivnost.
Raziskovalci so na arheoloških najdiščih Cliffs End Farm in Margetts Pit v Kentu identificirali štiri okostja, ki so bila bodisi priseljenci prve generacije iz celinske Evrope bodisi njihovi potomci. Gre za dokaze o pionirski naselitvi regije s celine, ki se je začela že 1400 let pred našim štetjem.
Dr. Thomas Booth z Inštituta Francisa Cricka v Londonu je dejal, da so se ljudje z novimi kontinentalnimi predniki sprva pojavili skoraj izključno v Kentu … vendar jih v resnici ne vidimo nikjer drugje in ne opažamo sprememb v splošnem izvoru Britancev.
Vendar se novi DNK podpis kmalu razširi: »Od približno 1000 let pred našim štetjem se zdi, da so se ti predniki nenadoma razširili zlasti po južni Britaniji,« je pojasnil in dodal: »Na Škotskem ni nobene posebne genetske spremembe, vendar pa to predništvo vpliva povsod v Angliji in Walesu«.
Približno polovica DNK ljudi iz železne dobe v Veliki Britaniji prihaja od teh novih priseljencev
Prof. David Reich s Harvard Medical School v Bostonu v ZDA, ki je vodil raziskavo, je za BBC News povedal: »Ocenjujemo, da približno polovica DNK ljudi iz železne dobe v Veliki Britaniji prihaja od teh novih priseljencev. To pomeni, da če bi sledili prednikom teh Britancev iz železne dobe 20 generacij pred časom, ko so živeli, polovica od njih ne bi živela na otoku Velike Britanije.«
Kar zadeva to, od kod izvirajo prvotni priseljenci v celinski Evropi, so njihova najbližja ujemanja s starodavnimi populacijami v Franciji. Vendar profesor Reich pravi: »Zaenkrat še nimamo ustreznega vzorčenja, da bi to neposredno potrdili ali ugotovili, kje točno v Franciji bi to bilo«.
Ob prihodu novih prišlekov je večina britanskega prebivalstva izhajala iz ljudi, ki so prišli ob koncu neolitika, torej v času, ko so gradili Stonehenge. Bili so del tradicije, znane kot kultura Beaker.
Kasnejše gibanje ljudi v srednji in pozni bronasti dobi je v državo prineslo nove kulturne prakse. To je vključevalo namerno zakopavanje številnih bronastih predmetov, znanih kot hrambe, morda kot daritve bogovom.
So migranti in njihovi potomci v Britaniji omogočili širjenje keltskih jezikov?
Dr. Lara Cassidy, strokovnjakinja za starodavno DNK s Trinity Collegea v Dublinu, ki ni sodelovala pri najnovejši študiji, je ugotovitve označila za vznemirljive in dodala: »To je potencialna priložnost za jezikovne spremembe na otoku. Ali je to lahko točka, na kateri so keltski jeziki prvič vstopili na otoke? Mislim, da so tukaj predstavljeni podatki premaknili razpravo naprej, vendar še zdaleč niso dokončni«.
Ni jasno, ali so migranti v Veliko Britanijo prinesli to jezikovno skupino ali pa so govorili le eno vrsto keltščine. Vejo keltščine, ki jo danes predstavljata irska in škotska gelščina – znana kot goidelica –, so morda govorili že obstoječi prebivalci. Po tem scenariju so prišleki morda govorili jezike, sorodne valižanščini in kornijščini, ki spadajo v drugo vejo keltščine, znano kot britonščina.
Soavtor raziskave, profesor Sir Barry Cunliffe s fakultete za arheologijo Univerze v Oxfordu, je za BBC News povedal: »Če je premik v srednji bronasti dobi kakor koli vplival na jezik, potem bi bila najpreprostejša hipoteza, da je bil vektor za uvedbo ali krepitev britonščine. Če je tako, potem je morala goidelščina priti prej, bodisi z beakerji bodisi prej«.
V železni dobi se je hitro povečala pogostost genske različice za prebavo surovega mleka
Zanimiva je tudi ugotovitev nove študije, da se je v železni dobi hitro povečala pogostost genske različice za prebavo surovega mleka, ki je splošno znana kot toleranca za laktozo.
»V Veliki Britaniji je ostala redka do sredine železne dobe, torej do pred približno 2500 leti. V evolucijskem smislu je to neverjetno nedavno. Da bi se v tem obdobju iz ničesar spremenila v skoraj vsakogar, je morala sposobnost prebavljanja surovega mleka pomeniti življenje ali smrt,« je dejal Tom Booth in dodal: »K vsej tej norosti do neke mere prispeva tudi dejstvo, da se v Veliki Britaniji pojavi 1000 let prej, kot se pojavi drugje v severni Evropi. Ena od glavnih možnosti je, da je Britanija morda doživela katastrofo, na primer lakoto ali težave pri pridobivanju čistih vodnih virov. S surovim mlekom lahko pridobimo čist vir hidracije in hrane hkrati. Vse, kar potrebujete, so krave ali ovce in lahko preživite takšno katastrofo«.
Množično preseljevanje ljudi v Veliko Britanijo je potekalo ob podobnih pretresih na celini, ki so do neke mere homogenizirali genetsko sestavo Evropejcev
»V tem obdobju je prišlo do zbliževanja prednikov po vsej zahodni in srednji Evropi,« je dejal profesor Reich. »Na splošno, čeprav so obstajale izjeme, so severne populacije postale genetsko bolj podobne južnim. In južne populacije postanejo nekoliko bolj genetsko podobne severnim populacijam.« Po njegovih besedah sta bili izjemi Škotska in otok Sardinija, ki ju ta izmenjava med severom in jugom ni tako prizadela.
Dr. Cassidy je dejala, da sta prazgodovina Velike Britanije in Irske tesno prepleteni in da je težko razumeti eno brez druge. Dejala je, da je eno od očitnih vprašanj, ki jih postavlja ta študija, ali je Irska doživela podoben obseg notranjih migracij v srednji in pozni bronasti dobi ali po njej. »Opredelitev morebitnih razlik v prednikih med Irsko in Britanijo v zgodnji bronasti dobi nam bo omogočila boljše razumevanje obsega in smeri migracij v poznejših obdobjih,« pravi Dr. Cassidy. »Če je na Irskem podoben vzorec kot na Škotskem, kjer najdemo malo dokazov o znatnih notranjih migracijah po zgodnji bronasti dobi, se moramo vprašati, kako in kdaj je bil na ta otok uveden keltski jezik.«
Novinar
