Avstrijska študija ugotovila, da so bili ti dinozavri gluhi, leni in osamljeni

Študija enega izmed ankilozavridov namiguje na to, da so bili ti dinozavri gluhi in lenobni
Študija enega izmed ankilozavridov namiguje na to, da so bili ti dinozavri gluhi in lenobni

Ankilozavri so bili prave trdnjave med dinozavri. Bili so rastlinojedi dinozavri z močnim oklepom, veljajo pa za eno najbolj prepoznavnih vrst velikih plazilcev. Velik razlog za to je kladivo na koncu repa in njihova preslikava v vso popkulturo. Zdaj je luč sveta ugledala avstrijska študija, ki status teh dinozavrov nekoliko zniža na lestvici izjemnosti. Šlo naj bi za zelo okorna in morebiti celo gluha bitja. Slednje ugotavlja avstrijska študija, ki je preiskala njihove predstavnike ene izmed vrst ankilozavrov.

Avstrijski predstavnik vrste ankilozavrov je bil gluh in len

Ankilozavri so lahko v dolžino zrasli skoraj deset metrov in so odlični predstavniki rastlinojedih dinozavrov. Velik del njihove vrste je bil po hrbtu, glavi in repu pokrit z debelimi ploščami in ostrimi konicami, zaradi česar so bili močno zavarovani pred plenilci. Veliko njihovega načina življenja je še vedno neznanega, a nekaj luči je na to posvetila študija iz dunajske in greifswaldske univerze. Kot predmet raziskave so vzeli lobanjo enega izmed primerkov, pod drobnogled pa vzeli predvsem možgansko votlino. S pomočjo tomografije so ustvarili tridimenzionalen model lobanje ankilozavra.

Možganska votlina je bila nekoč dom možganom in drugim nevrosenzoričnim tkivom tega bitja. Njena struktura lahko ponudi vpogled v način življenja te živali. Lep primer tega je notranje uho, ki namiguje na orientiranost lobanje in avditorne zmožnosti.

Prikaz Strutiozavra, njegove velikosti, obdobja življenja in področja
Prikaz Strutiozavra, njegove velikosti, obdobja življenja in področja

Strutiozaver se je pri obrambi zanašal na svoj oklep

Struthiosaurus austriacus (Strutiozaver) je predstavnik, ki ga ima že več desetletij v lasti avstrijski paleontološki inštitut. Za svojo študijo sta Marco Shade in Cathrin Pfaff skupaj s kolegi raziskala možgansko votlino. Gre za miniaturno, le 50 milimetrov veliko votlino, ki je pokazala kar nekaj zanimivih reči. Rezultati študije so pokazali, da so bili možgani Struthiosaurusa zelo podobni tistim preostanka njegove vrste. Flokularni del, najstarejši del možganov, je bil zelo majhen. Pomemben je bil pri fiksaciji oči med gibanjem glave, vratu in celotnega telesa. To je prišlo še kako prav, če je želela žival »nacentrirati« plenilce in tekmovalce.

»Severnoameriški sorodnik Evoplocefal je imel za razliko od našega izrazit flokularni reženj in kladivo na koncu repa. Strutiozaver se je pri zaščiti najverjetneje zanašal le na svoj oklep,« je povedal Schade. Tu je še dokaz preko kanalov notranjega ušesa, ki kažejo na zelo lenobno in počasno življenje avstrijskega dinozavra. Lagena kostnega polža je prostor, kjer se ustvarja zvok. Njena velikost lahko znanstvenikom pomaga razložiti slušne zmožnosti teh bitij. Študija je z raziskavo pokazala, da je bila ta v tem primeru zelo majhna in tako najverjetneje ni omogočala sluha oziroma je bil ta precej omejen.

Prejšnji članekTe zanimajo ličila pa ne veš kje začeti?
Naslednji članekHuawei v Sloveniji predstavil inovativne telefone serije P50, preveri s čim te bodo navdušili!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.