Ljudje, ki si v mislih ne morejo predstavljati podob, se manj verjetno spomnijo podrobnosti pomembnih preteklih osebnih dogodkov ali prepoznave obrazov. To je pokazal rezultat desetletne raziskave.
Afantazija: Ko si ljudje ne morejo vizualizirati stvari
Ljudje, ki si v misli ne morejo priklicati vizualnih podob, imajo tudi manjšo verjetnost, da bodo izkusili podobe drugih vrst, na primer glasbene predstave, kaže nova raziskava akademika, ki je prvi odkril ta pojav.
Profesor Adam Zeman z Univerze v Exeterju je leta 2015 prvič skoval izraz afantazija, da bi opisal tiste, ki ne morejo vizualizirati. Od takrat se je z opisom poistovetilo več deset tisoč ljudi po vsem svetu. Mnogi pravijo, da so vedeli, da obdelujejo informacije drugače kot drugi, vendar niso mogli opisati, kako. Nekateri izmed njih so izrazili šok nad odkritjem, da si lahko drugi ljudje pričarajo sliko v njihovih mislih.
Zdaj je profesor Zeman opravil pregled okoli 50 nedavnih študij, da bi povzel ugotovitve na področju, ki se je pojavilo od njegove prve objave. Raziskave kažejo, da afantazija ni ena sama entiteta, ampak ima podtipe. Na primer, nimajo vsi z afantazijo slabega avtobiografskega spomina ali težav pri prepoznavanju obrazov, pri manjšini ljudi pa se zdi, da je afantazija povezana z avtizmom. Ljudje, ki ne morejo vizualizirati, imajo večjo verjetnost, da se bodo ukvarjali z znanstvenimi dejavnostmi. Nepričakovano, čeprav ljudje z afantazijo ne morejo poljubno vizualizirati, pogosto sanjajo vizualno.
Afantazija in hiperfantazija, dve plati kovanca
Pregled profesorja Zemana dokazuje, da je to, ali imajo ljudje afantazijo ali hiperfantazijo – posebej živahno vizualno domišljijo – povezano z variacijami v njihovi fiziologiji in nevronski povezanosti v možganih, pa tudi v vedenju. Na primer, poslušanje strašnih zgodb spremeni prevodnost kože pri tistih s podobami, kar pomeni, da se ljudje potijo – vendar se to ne zgodi pri ljudeh z afantazijo.
Afantazija naj bi prizadela približno en odstotek prebivalstva, trije odstotki pa so hiperfantazični. Te številke se z velikodušnejšimi merili za vključitev dvignejo na okoli pet in 10 odstotkov. Tako afantazija kot hiperfantazija se pogosto pojavljata v družinah, kar namiguje na možnost genetske osnove.
Profesor Zeman, ki ima zdaj častne pogodbe na univerzah v Exeterju in Edinburghu, je dejal: »Kovanje izraza ‘afantazija’ je nepričakovano odprlo okno na zanemarjen vidik človeške izkušnje. Zelo razveseljivo je, da so ljudje, ki nimajo podob, ugotovili, da izraz koristen, medtem ko velik porast raziskav osvetljuje posledice afantazije. Kljub velikemu kontrastu v subjektivni izkušnji med afantazijo in hiperfantazijo so učinki na vsakdanje delovanje subtilni – pomanjkanje podob ne pomeni pomanjkanja domišljije. Pravzaprav se med raziskovalci strinjajo, da niti afantazija niti hiperfantazija nista motnji.«
Novinar
