Nov in nenavaden Jupitrov sij

Jupiter v osončju izstopa zaradi svojega severnega sija, saj je ta eden izmed najsvetlejših. V primerjavi z Zemljinim je Jupitov severni sij bolj nabit z energijo in zato veliko bolj intenzivnih barv.

Severni sij, podoben prstanu

Znanstveniki so pred kratkim razburili duhove z informacijo o novem in nenavadnem tipu severnega sija. Po poročanju Journal of Geophysical Research Space Physics so ga opisali kot »severni sij s strukturo, podobno prstanu. Sij obdaja severni pol planeta in se širi navzven tudi do tisoč kilometrov«. Tako kot večina Jupitrovih že poznanih polarnih sijev, se tudi novo odkriti prstani svetijo ultravijolično. Severni sij, ki se od do tedaj znanih razlikuje v strukturi, je dokumentiralo NASINO vesoljsko plovilo Juno, ki je v Jupitrovi orbiti že od leta 2016. V preteklosti so Jupiter opazovali s Hubblovim teleskopom, ki pa pri opazovanju ni tako natančen, saj je lociran v Zemljini orbiti in precej oddaljen. Zato ima vesoljsko plovilo Juno veliko prednost, saj v Jupitrovi atmosferi kroži po vsaki izmed orbit in nam nudi nov vpogled, ki je bil ključen za odkritje novega tipa polarnega sija.

Dve hipotezi o nastanku severnega sija

Severni sij nastaja na meji Jupitrovega magnetnega polja, to je več kot 7 milijonov kilometrov stran od površja planeta. Na stični točki med Jupitrovim magnetnim poljem in sončevim vetrom – sončev veter je stalni tok nabitih delcev, ki prihajajo s površine sonca in vstopajo v osončje – pride do interakcije med delci. Znanstveniki so v Journal of Geophysical Research Space Physics ponudili dve hipotezi, kako interakcija sončevega vetra in magnetnega polja vodi do nastanka severnega sija.

Prva hipoteza govori o magnetni rekonekciji. To je proces, pri katerem se dve liniji magnetih polj ukrivita, počita in se združita v novi obliki. Po združitvi nabiti delci krožijo okoli novih linij magnetnega polja in potujejo v atmosfero planeta. Ti prosto gibljivi nabiti delci naj bi povzročali nov tip severnega sija. Druga teorija pa sloni na Kelvin-Helmholtzovi nestabilnosti, do katere pride, ko sončev veter medsebojno vpliva na plazmo, ujeto v Jupitrovem magnetnem polju. Razlike v hitrosti med plazmo in sončevim vetrom povzročijo, da se linije magnetnega polja vrtinčijo in zasukajo, kar vodi v nove povezave linij magnetnega polja. Zaradi prosto gibljivih delcev, ki pri tem nastajajo, vidimo severni sij.

Glede na to, da sta ti dve teoriji o nastanku nova tipa severnega sija še v povojih, bodo znanstveniki potrebovali še nekaj časa, da bodo lahko z gotovostjo trdili, kaj so vzroki za nastanek takšnega severnega sija. In ker bi lahko bili ti fenomeni prisotni tudi pri Zemljinih avrorah, nam lahko NASINO plovilo Juno pomaga razumeti tudi najbolj spektakularne poglede našega planeta.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.