Onesnaževanje v vesolju že ogroža satelite in astronavte

Prikaz vesoljskih odpadkov
Prikaz vesoljskih odpadkov. Razporejajo se predvsem v nizkozemeljsko orbito (160—2000 km nad tlemi) in v geostacionarno orbito (okoli 36.000 km nad tlemi). Vir: ESA.

Prvi satelit je v vesolje poslala Sovjetska zveza leta 1957. Od takrat smo v našo orbito poslali tisoče satelitov in oktobra 2020 je okoli Zemlje krožilo več kot 6000 umetnih satelitov. Trenutno delujočih je le 3372. Kaj pa ostali?

Kaj so vesoljski odpadki?

Legendarni ruski satelit Sputnik 1 je po treh mesecih kroženja okoli Zemlje spet vstopil v našo atmosfero in med padanjem zgorel. To pa ne velja za veliko drugih kosov vesoljske opreme, ki smo jih ljudje izstrelili v vesolje. Okoli planeta kroži okoli 3000 nedelujočih satelitov, okoli 34.000 kosov odpadnega materiala večjih od 10 cm in milijone manjših delcev; od zamrznjenega raketnega goriva do oluščenih koščkov barve. Ti delci lahko kljub svoji majhnosti povzročijo ogromno škode, saj letijo s hitrostmi večjimi od metka in še toliko večjo silo.

Tiste, ki ostanejo le nekaj sto kilometrov nad tlemi, Zemeljska gravitacija v roku nekaj let potegne k sebi in pri vstopu v atmosfero ob padanju zgorijo. Drugi, ki so višje, pa lahko krožijo okoli Zemlje desetletja, stoletja. V geosinhroni orbiti na višini 36.000 km, kjer krožijo komunikacijski in vremenski sateliti na primer, se vesoljski odpadki le nabirajo in iz leta v leto povzročajo večje tveganje za trk.

Kakšna je nevarnost?

Potovanje v in iz vesolja v tem momentu še ni ogroženo. So pa na udaru vsi delujoči sateliti, ki krožijo na tirnicah z odpadki in tudi Mednarodna vesoljska postaja (ISS – International Space Station). Sateliti in ISS morajo biti ves čas pozorni na morebitno približevanje teh hitroletečih smeti in njihovi računalniki venomer preračunavati možne poti umika. Na srečo do dejanskih trkov pride le poredko. Zadnji se je zgodil leta 2009, v katerem je bil uničen ameriški satelit.

Zaskrbljujoča je praksa nekaterih držav, ki svoje obrabljene satelite z raketami razstrelijo, pri tem pa ustvarijo tisoče manjših koščkov, ki ob sili trka in v vakuumu z velikimi hitrostmi poletijo v vse smeri. Nadaljnje večanje števila satelitov v kombinaciji s takšnimi metodami bi lahko pripeljalo tudi do t. i. Kesslerjevega sindroma. To je teoretski model, ki pravi, da ob dovoljšni količini hitroletečih vesoljskih odpadkov ti začno trkati med sabo, to pa povzroči še več odpadkov in še več trčenj, kar bi ustvarilo zemeljsko orbito preveč nevarno za kakršnekoli človeške posege.

Kaj pa zdaj?

Prav zdaj poteka nova vesoljska tekma med korporacijami kot so SpaceX, Amazon, Honyan, ki imajo načrte mesečno izstreljevati po več deset novih satelitov v službi prenašanja širokopasovnega internetnega signala preko celotne površine Zemlje. Ker je ta »vesoljski biznis« dokaj nova zadeva, je zakonodaja na tem področju še v povojih in možnosti za hitre zaslužke velike, kar kar vabi še več proizvajalcev vesoljske opreme, da izstreljuejo svoje naprave v orbito in povečujejo onesnaženje. Za ohranjanje varnosti bo potrebnih mnogo več računalniških izračunov in predvsem sodelovanja med različnimi igralci v nadzemeljskem prostoru.

Hkrati se pojavaljajo podjetja, specializirana za čiščenje naše bližnje vesoljske okolice. Uporabljajo ogromne mreže, harpune in podobne priprave ter poskusijo spraviti vesoljske odpadke dovolj blizu Zemlje, da bi jih ta potegnila v svojo atmosfero in zračni upor upepelil.

Viri:

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.