Ko bo naše Sonce doseglo svoj konec, se bo razširilo na 100-kratnik svoje sedanje velikosti in obkrožilo Zemljo. Mnogi planeti v drugih sončnih sistemih se soočajo s podobno usodo, ko se njihove gostiteljske zvezde postarajo. Vendar ni vse upanje izgubljeno, saj so astronomi z Inštituta za astronomijo Univerze na Havajih (UH IfA) naredili izjemno odkritje o preživetju planeta po tem, ko bi ga moralo zanesljivo uničiti njegovo Sonce.
Orjaška zvezda Baekdu se je enkrat že razširila
Jupitru podoben planet 8 UMi b, uradno imenovan Halla, kroži okoli rdeče orjaške zvezde Baekdu (8 UMi) na le polovici razdalje, ki loči Zemljo in Sonce.
Z uporabo dveh observatorijev Maunakea na otoku Havaji – observatorija W. M. Keck in teleskopa CFHT (Canada-France-Hawaii Telescope) – je skupina astronomov pod vodstvom Marca Hona, sodelavca NASA Hubble na UH IfA, odkrila, da Halla vztraja kljub običajno nevarnemu razvoju Baekduja.
Z opazovanjem oscilacij zvezde Baekdu z Nasinega satelita TESS (Transiting Exoplanet Survey Satellite) so ugotovili, da zvezda v svojem jedru kuri helij, kar kaže na to, da se je že enkrat močno razširila v rdečo orjaško zvezdo. Zvezda bi se napihnila do 1,5-kratne orbitalne razdalje planeta – pri tem bi planet pogoltnila –, nato pa bi se skrčila na sedanjo velikost pri le desetini te razdalje. Študija je objavljena v današnji številki revije Nature.
»Pogoltnitev planeta ima katastrofalne posledice bodisi za planet bodisi za samo zvezdo – ali pa za oboje. Dejstvo, da je Halli uspelo obstati v neposredni bližini orjaške zvezde, ki bi jo sicer pogoltnila, kaže na to, da je planet izredno uspešen,« je dejal Hon, glavni avtor študije.
Observatoriji Maunakea potrjujejo preživetje
Planet Halla je leta 2015 odkrila skupina astronomov iz Koreje z metodo radialne hitrosti, ki meri periodično gibanje zvezde zaradi gravitacijskega privlaka krožečega planeta. Po odkritju, da je morala biti zvezda nekoč večja od orbite planeta, je ekipa IfA v letih 2021-2022 izvedla dodatna opazovanja z uporabo spektrometra HIRES (High-Resolution Echelle Spectrometer) observatorija Keck in instrumenta ESPaDOnS observatorija CFHT.
Ti novi podatki so potrdili, da je 93-dnevna, skoraj krožna orbita planeta ostala stabilna več kot desetletje in da morajo biti spremembe radialne hitrosti posledica delovanja planeta.
»Skupaj so ta opazovanja potrdila obstoj planeta, ostalo pa nam je le še zanimivo vprašanje, kako je planet dejansko preživel,« je dejal astronom IfA Daniel Huber, drugi avtor študije. »Opazovanja z več teleskopov na Maunakei so bila pri tem ključnega pomena.«
Možnih je več teorij, ki bi potrdile dogodek
Planet Halla, ki je od svoje zvezde oddaljen 0,46 astronomske enote (razdalja med Zemljo in Soncem), je podoben toplim ali vročim Jupitrovim planetom, za katere se domneva, da so se začeli gibati po večjih tirnicah, preden so se približali svojim zvezdam. Vendar je ob hitro razvijajoči se gostiteljski zvezdi takšen izvor zelo malo verjeten za preživetje planeta Halla.
Druga teorija o preživetju planeta je, da mu nikoli ni grozila nevarnost pogoltnitve. Podobno kot znameniti planet Tatooine iz Vojne zvezd, ki kroži okoli dveh sonc, ekipa meni, da je bila gostiteljska zvezda Baekdu morda prvotno dve zvezdi. Združitev teh dveh zvezd je morda preprečila, da bi se katera od njiju razširila dovolj, da bi lahko pogoltnila planet.
Tretja možnost je, da je Halla relativno novorojena – da je nasilno trčenje med zvezdama ustvarilo oblak plina, iz katerega je nastal planet. Z drugimi besedami, planet Halla je lahko nedavno rojen planet druge generacije.
»Večina zvezd je v binarnih sistemih, vendar še ne razumemo povsem, kako lahko okoli njih nastanejo planeti. Zato je verjetno, da lahko zaradi interakcij v dvojicah okoli visoko razvitih zvezd dejansko obstaja več planetov,« je pojasnil Hon.
Novinar
