Raziskovalna skupina Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je prišla do pomembnega odkritja o podzemnih jamah in njihovem sesedanju. Navidezno nedolžne, dolge in plitve vdolbine v pokrajini so lahko namreč sledovi obsežnih jamskih sistemov, ki se skrivajo globoko pod površjem.
Odkritje bo pomagali pri skritih podzemnih strukturah
Odkritje bi lahko pomagalo pri prepoznavanju skritih podzemnih struktur na Zemlji, pa tudi pri razumevanju podobnih oblik na drugih planetih.
»Uredništvo Communications Earth & Environment, ki izhaja v okviru Nature Portfolio, je naš članek izbralo med posebej izpostavljene raziskave na svoji spletni strani,« so se na objavo odzvali pri Naravoslovnotehniški fakulteti.
Dodali so, da to »priznanje raziskavi prinaša dodatno mednarodno prepoznavnost ter potrjuje njen znanstveni pomen in kakovost.«
Raziskava, objavljena v Communications Earth & Environment (izhaja v okviru Nature Portfolio), temelji na terenskem delu na avstralski planoti Nullarbor. Gre za obsežno apnenčasto območje na jugu Avstralije, kjer je površje večinoma ravno, suho in na prvi pogled ne razkriva veliko o dogajanju pod zemljo.
Prav tam so znanstveniki raziskovali pet dolgih, razmeroma plitvih vdolbin, ki bi jih lahko na prvi pogled zamenjali za ostanke nekdanjih rečnih strug ali druge običajne oblike površja. Podrobnejše analize pa so pokazale, da je njihovo poreklo precej drugačno.
Pod površjem se skrivajo obsežni jamski sistemi
Raziskovalci so ugotovili, da so vdolbine povezane s podzemnimi jamami, katerih stropi so se skozi dolga časovna obdobja postopoma sesedali. Proces se lahko začne globoko pod zemljo, kjer raztapljanje apnenca omogoča nastanek votlin. Ko se stabilnost kamnine zmanjša, se lahko deli stropa porušijo, premikanje in sesedanje pa se postopoma širita proti površju.
Takšen proces ne povzroči nujno velikega udora ali globoke vrtače. Namesto tega lahko skozi zelo dolgo obdobje nastane dolga, široka in razmeroma plitva vdolbina, ki jo sčasoma zapolnijo sedimenti. Površinske spremembe so zato lahko tako neopazne, da jih je težko povezati z dogajanjem globoko pod zemljo.
Pet preučevanih vdolbin je dolgih od nekaj kilometrov do več kot 20 kilometrov, široke pa so približno od 100 do 500 metrov. Kljub precejšnjim razsežnostim so praviloma globoke manj kot devet metrov. Njihova oblika tako ne razkriva nujno, da se pod njimi raztezajo obsežne podzemne strukture.
Zakaj jih je tako težko prepoznati?
Raziskovalci so pri proučevanju združili več metod. Analizirali so obliko površja, uporabili geofizikalne meritve električne upornosti tal in seizmične meritve ter preučili sedimente, kamnine in že znane jame na tem območju.
Rezultati so pokazali, da se pod vdolbinami nahajajo območja razpokane kamnine in sedimentov, ki segajo precej globlje od vidnih površinskih oblik. Na nekaterih mestih so lahko raziskovalci povezavo med površjem in podzemljem preverili tudi neposredno, saj so se v bližnjih jamskih vhodih oziroma izpostavljenih kamninskih stenah pokazali sledovi sesedanja.
Pomemben dokaz je bilo tudi pomanjkanje značilnosti, ki bi jih pričakovali pri nekdanjih rečnih strugah. Vdolbine namreč niso povezane v običajno rečno mrežo, prav tako ni dokazov o značilnem prenašanju sedimentov po strugi. Njihova razporeditev in geofizikalne značilnosti se bolje ujemajo z razlago, da so nastale zaradi postopnega sesedanja nad podzemnimi votlinami.
Ugotovitve tako kažejo, da pri prepoznavanju kraških pojavov ni dovolj, da znanstveniki opazujejo samo površje. Tudi zelo blage reliefne oblike lahko razkrivajo pomembne strukture, ki so skrite pod njim.
Odkritje je pomembno tudi za raziskovanje drugih planetov
Raziskava ni pomembna samo za razumevanje geološke zgodovine Avstralije. Ugotovitve bi lahko pomagale tudi pri prepoznavanju podobnih struktur na drugih kamnitih svetovih, zlasti na Marsu.
Na površju Marsa so znanstveniki že prepoznali številne dolge vdolbine in druge oblike, ki bi lahko bile povezane s podzemnimi votlinami. Njihov nastanek ni vedno enoznačen: nekatere oblike je mogoče razložiti z delovanjem vode, druge pa bi lahko nastale zaradi razvoja podzemnih praznin in njihovega sesedanja.
Avstralska pokrajina zato ponuja primer, kako lahko takšni procesi pustijo za seboj razmeroma neopazne površinske sledi. Če raziskovalci podobne vzorce prepoznajo tudi drugje, bi lahko lažje določili območja, pod katerimi se skrivajo obsežnejši podzemni sistemi.
Podzemne jame so zanimive tudi zaradi možnosti, da v njih ostanejo ohranjeni sledovi nekdanjih okoljskih razmer. Na drugih planetih bi lahko podzemna okolja poleg tega nudila boljšo zaščito morebitnim sledovom nekdanjega življenja pred sevanjem in skrajnimi površinskimi razmerami. Raziskava sama sicer ne dokazuje obstoja življenja zunaj Zemlje, temveč ponuja uporabnejši način za prepoznavanje struktur, ki bi bile lahko pomembne pri prihodnjih raziskavah.
Urednik portala Student.si