Znanstveniki na severnem polu zabeležili največjo ozonsko luknjo do sedaj

nasa

Ozonska luknja je prekrivala območje približno trikrat večje od Grenlandije, so v izjavi zapisali znanstveniki Evropske vesoljske agencije (ESA). Ljudje, ki živijo na višjih severnih geografskih širinah, bi lahko bili izpostavljeni visokim nivojem ultravijoličnega sevanja. Na srečo se je luknja po nekaj tednih zaprla, kar so znanstveniki tudi predvideli.

Ozonska luknja nad Antarktiko je vsakoletni pojav, medtem ko so Arktične precej redke

Luknje nastajajo v ozonski plasti, ki je plast plina v Zemljini atmosferi, ki absorbira večji del škodljive ultravijolične svetlobe, ki jo oddaja sonce. Nad Antarktiko na južnem polu je to vsakoletni pojav, zaradi sezonskih sprememb. Luknje v ozonu nad Arktiko pa so redkejše. Raziskovalci so zadnjič videli takšno luknjo nad Arktiko leta 2011 in je bila bistveno manjša od sedanje.

Antarktična ozonska luknja se vsako leto odpre zaradi kombinacije hladnih temperatur in umetnega onesnaženja. Ko se temperature v začetku zime na Antarktike spustijo, se nad Južnim polom oblikujejo visoko ležeči oblaki. Industrijski kemični onesnaževalci, vključno s klorom in bromom, sprožijo reakcije v teh oblakih, ki zajedajo v okoliški ozonski plin.

Arktika, ki ima bolj spremenljive temperature, običajno nima enakih pogojev, ki bi tanjšali ozon, trdijo raziskovalci. Toda letos so močni vetrovi ujeli hladen zrak v »polarnem vrtincu« nad Arktiko. To je privedlo do hladnejših temperatur in več oblakov na višini kot običajno. Zato se je začelo zmanjševanje ozonskega plašča na severnem polu.

Ozone hole over the Arctic

Na srečo, ko se sonce pomika višje nad Arktiko, se atmosferske temperature začnejo povečevati, kar pomeni, da so se razmere, ki povzročajo luknjo, začele spreminjati. Polarni vrtinec se je umiril in luknja se je zaprla. Če pa bi se še naprej širila proti jugu, bi morali prebivalci Arktike, kot tudi tisti, ki živijo na južnem delu Grenlandije, začeti uporabljati močno zaščitno kremo pred UV žarki.

Veliko večja luknja nad Antarktiko bo ostala sezonska značilnost, kot že približno štiri desetletja. Čeprav se je luknja začela vse bolj zmanjševati, kot smo že pisali. Ocena Svetovne meteorološke organizacije za leto 2018 je pokazala, da se južna ozonska luknja od leta 2000 krči za približno 1% do 3% na desetletje, leta 2019 pa je bila najmanjša od leta 1982.

VIRLive Science
Prejšnji članek☑️ KVIZ: si RES že stokrat gledal Friendse? Dokaži se! (2. del – kviz za superfane)
Naslednji članekMednarodno nagrajen slovenski fotograf navdušen nad Huawei P40 lite

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.