Pojav pandemije covida-19 je sprožil razvoj novih cepiv, ki nam dajejo upanje, da bomo z njimi epidemijo v kratkem zamejili. Glede na to, da so cepiva za covid-19 drugačna kot tista, ki jih poznamo do sedaj, saj delujejo na principu informacijske RNK tehnologije (v nadaljevanju mRNK), si poglejmo, kako takšna cepiva pravzaprav delujejo in kako se razlikujejo od cepiv, ki smo jih prejeli kot otroci?
Vsa cepiva delujejo po enakem načelu. Imitirajo patogen, ki povzroča bolezen in ga vnesejo v naše telo. Imunski sistem se na antigen – prepoznavni del patogena – odzove, si ga zapomni in nato v primeru okužbe že ve, kako lahko s pomočjo protiteles uniči ta antigen in s tem prepreči, da zbolimo.
Pri klasičnem načinu cepljenja se uporabljajo majhne količine pravih patogenov – ti so lahko živi, ampak oslabljeni, ali neaktivni, lahko pa se v cepivu uporabi zgolj delce patogena. Antigeni so sestavni del patogenov, nanje pa se vežejo protitelesa. Antigeni so torej delci, ki jih imunski sistem prepozna kot tujke in zato sproži imunsko reakcijo. Naš imunski sistem ima sposobnost, da si zapomni značilne antigene posameznega patogenega organizma. Vsak antigen ima specifično obliko, kar omogoča odziv imunskega sistema in njegovih protiteles, ki se vežejo na te antigene patogenega virusa. Sposobnost priprave na odziv ohranjajo spominske celice. Če patogen ponovno okuži telo, imunski sistem s pomočjo spominskih celic tujek hitro prepozna in ga odstrani, kar omili potek bolezni, če se dejansko okužimo.
MRNK cepiva za covid-19 prav tako dosežejo ta cilj, razlika je le v tem, da namesto patogenov vsebujejo informacijsko RNK ali mRNK. Cepivo torej celicam prenese navodila, kako naj tvorijo antigene.
Kako lahko torej programiramo celico, da naredi antigen? Najpreprostejši odgovor je ta, da si »izposodimo« procese, ki so v celici že v uporabi. Vsaka celica vsebuje popolno kopijo našega genoma. Ko je čas za tvorbo proteinov, mora celica upoštevali navodila za njihovo gradnjo. Ko se cepimo, v celico prenesemo šablono, po kateri začne ta tvoriti proteine – v tem primeru antigene. Cepiva torej vsebujejo kodirano sporočilo, namenjeno našim celicam, saj namesto antigena, celice vsebujejo mRNK navodilo, po katerem same zgradijo antigen. V primeru cepiv za covid-19, patogeni vsebujejo beljakovina bodice (ang. Spike protein). Te strukture molijo ven iz virusa in mu omogočajo prepoznavo ter okužbo primernih celic. Celice na podlagi mRNA zapisa tako tvorijo bodičaste proteine, ki jih naš imunski sistem prepozna kot vsiljivce ter sproži imunski odziv.
Obe vrsti cepiv se torej razlikujeta zgolj glede načina vnosa patogena oz. antigena.
Skrbi glede vpliva s cepivi mRNK na naš genski zapis so odveč! Proteini se namreč tvorijo zunaj jedra dela celice z dednim zapisom, zato sporočilo mRNK nikoli ne prodre do jedra, kar pomeni, da ne more vplivati na naš dedni zapis in ne more manipulirati z našimi geni.
Cepivo za covid-19 je bilo razvito relativno hitro po pojavu pandemije, vendar tehnologija cepiv mRNK ni nova. Znanstveniki so poznali potencial takih cepiv že desetletja, vendar se je bilo pred produkcijo takih cepiv treba prepričati, da so varna in učinkovita. S pojavom tega cepiva in mRNK tehnologijo, ki toliko obljublja, se je pokazal interes glede nekaterih starejših cepiv, npr. za bolezni, kot sta steklina in virus Zika.
MRNK cepiva so torej nova oblika cepiv, ki uči celice, da lahko same naredijo nekaj, od česar se naš imunski sistem lahko uči in prepozna morebitno nevarnost. Takšna cepiva niso tako drugačna, od klasičnih cepiv, ampak imajo ogromno potenciala, saj se jih lahko hitro prilagodi glede na trenutne potrebe različnih bolezni.
