Prehrana v najzgodnejšem življenjskem obdobju lahko pusti posledice, ki jih opazimo šele več desetletij pozneje. Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji npj Aging, prinaša zanimive dokaze, da bi lahko bila med pomembnimi dejavniki tudi izpostavljenost sladkorju. Analiza podatkov več kot 60.000 ljudi je pokazala, da je bila omejena izpostavljenost sladkorju med nosečnostjo in v prvih dveh letih otrokovega življenja povezana z manjšim tveganjem za demenco, Alzheimerjevo bolezen, depresijo in anksioznost v odraslosti.
Britansko racioniranje sladkorja je ustvarilo edinstven naravni poskus
Raziskovalci so uporabili nenavadno zgodovinsko okoliščino. V Veliki Britaniji je bilo med in po drugi svetovni vojni uživanje sladkorja omejeno z racioniranjem. Ko so septembra 1953 omejitve odpravili, se je poraba sladkorja zelo hitro povečala. Tako sta nastali dve skupini ljudi, rojenih v podobnem obdobju in podobnem okolju, vendar z zelo različno verjetno izpostavljenostjo sladkorju med nosečnostjo in v prvih letih življenja. Znanstveniki so analizirali podatke 60.394 udeležencev britanske biobanke UK Biobank, rojenih med letoma 1951 in 1956. Primerjali so ljudi, ki so bili omejitvam izpostavljeni samo pred rojstvom, tiste, ki so jim bili izpostavljeni tudi v prvih dveh letih življenja, in posameznike, rojene po odpravi racioniranja.
»Prvih 1000 dni življenja je kritično obdobje za razvoj možganov in že dolgo vemo, da ima lahko zgodnja prehrana dolgotrajne posledice za zdravje,« je pojasnil dr. Bing Zhang iz Guangzhou First People’s Hospital. Po njegovih besedah je konec britanskega racioniranja sladkorja ustvaril redek »naravni eksperiment«, saj so bili ljudje, spočeti in rojeni pred odpravo omejitev, praviloma izpostavljeni manjši količini sladkorja kot otroci, rojeni nekoliko pozneje. Takšna zasnova raziskovalcem omogoča nekoliko zanesljivejše primerjave od običajnih opazovalnih prehranskih študij, čeprav še vedno ne omogoča dokončnega dokazovanja vzroka in posledice.
Tveganje za Alzheimerjevo bolezen je bilo občutno manjše
Rezultati so bili presenetljivi. Pri ljudeh, ki so bili omejeni izpostavljenosti sladkorju podvrženi skozi celotno obdobje prvih 1000 dni po spočetju, je bilo tveganje za demenco iz vseh vzrokov za 27 odstotkov manjše, tveganje za Alzheimerjevo bolezen pa za 46 odstotkov manjše kot pri ljudeh, ki racioniranju niso bili izpostavljeni. »Kolikor nam je znano, je to prvi dokaz pri ljudeh, da je omejevanje izpostavljenosti sladkorju zelo zgodaj v življenju povezano z občutno dolgoročno zaščito pred nevrodegenerativnimi in psihiatričnimi motnjami,« je dejal Zhang. Opozoril je, da ugotovitve podpirajo pomen prehrane med nosečnostjo in v zgodnjem otroštvu za zdravje v poznejših življenjskih obdobjih.
Povezava ni bila omejena na demenco. Pri ljudeh, izpostavljenih omejitvam sladkorja, je bilo tveganje za depresijo za 11 odstotkov manjše, tveganje za anksioznost pa za 20 odstotkov manjše. Zanimivo je, da je bila povezava izrazitejša, kadar se je omejitev nadaljevala tudi po rojstvu, zlasti po šestem mesecu starosti. To je obdobje, ko otrok poleg materinega mleka ali mlečne formule praviloma začne uživati dopolnilno hrano in je zato njegova neposredna izpostavljenost sladkorjem iz hrane vse pomembnejša.
Razlike so raziskovalci našli tudi v možganih
Del udeležencev je opravil tudi slikanje možganov, kar je raziskovalcem omogočilo preverjanje, ali se razlike kažejo tudi na ravni možganske strukture. Pri ljudeh, ki so bili po rojstvu izpostavljeni racioniranju sladkorja, je bila ocenjena »starost možganov« v povprečju za približno 0,39 leta nižja glede na njihovo kronološko starost. Opazili so tudi večje prostornine nekaterih globokih možganskih struktur, med drugim hipokampusa in talamusa. Hipokampus je posebej zanimiv, ker ima ključno vlogo pri spominu in učenju ter sodi med možganska območja, ki jih Alzheimerjeva bolezen prizadene razmeroma zgodaj.
»Mlajši videz možganov in večja prostornina območij, kot je hipokampus, kažeta na bolje ohranjeno strukturno celovitost možganov in potencialno večjo kognitivno rezervo,« je pojasnil Zhang. Po njegovi razlagi rezultati odpirajo možnost, da prehransko okolje v najzgodnejšem življenju vpliva na razvoj možganov in njihovo odpornost na staranje desetletja pozneje. Vendar razlika 0,39 leta sama po sebi ni velika, zato je pomembnejša celotna slika rezultatov kot posamezna številka.
46 odstotkov manjše tveganje še ne pomeni, da sladkor povzroča Alzheimerjevo bolezen
Pri razlagi rezultatov je potrebna previdnost. Dr. Peter Gliebus, specialist nevrologije, ki pri raziskavi ni sodeloval, je opozoril, da je zgodovinski »naravni eksperiment« sicer zanimiv, vendar podatka o 46 odstotkov manjšem tveganju za Alzheimerjevo bolezen ne bi smeli razlagati preveč dobesedno. Število diagnosticiranih primerov Alzheimerjeve bolezni je bilo razmeroma majhno, poleg tega številni udeleženci šele vstopajo v starostno obdobje, v katerem pojavnost bolezni močneje narašča. Za zanesljivejše odgovore bo zato pomembno nadaljnje spremljanje.
Še pomembneje je, da raziskovalci niso desetletja spremljali dejanske količine zaužitega sladkorja pri vsakem otroku. Izpostavljenost so določili glede na datum rojstva in takrat veljavno racioniranje. Med skupinama so lahko obstajale tudi druge razlike, ki jih statistični modeli ne morejo popolnoma odstraniti. Raziskava zato kaže močno povezavo, ne dokazuje pa, da bo omejevanje sladkorja v prvih dveh letih življenja posameznemu otroku preprečilo Alzheimerjevo bolezen 70 let pozneje.
Ne gre za to, da bi morali iz otrokove prehrane odstraniti vse sladkorje
Pri rezultatih je pomembna še ena razlika: omejevanje dodanih oziroma prostih sladkorjev ni isto kot odstranjevanje vseh ogljikovih hidratov ali sladkorjev iz prehrane. Sadje, zelenjava, mleko in druga hranilno bogata živila naravno vsebujejo različne sladkorje, vendar hkrati zagotavljajo vitamine, minerale, vlaknine, beljakovine in druge pomembne snovi. Rezultatov raziskave zato ne smemo razumeti kot argument proti sadju ali drugim polnovrednim živilom.
»Cilj ne bi smel biti odstranitev vseh sladkorjev, zlasti ne tistih iz hranljivih živil, kot je celo sadje, temveč omejevanje čezmernega vnosa dodanih sladkorjev v okviru širšega zdravega življenjskega sloga,« je poudaril dr. Dung Trinh. Tudi pri odraslih zmanjševanje pretiranega vnosa dodanih sladkorjev ostaja smiselno, saj lahko pomaga pri obvladovanju telesne mase ter tveganja za inzulinsko rezistenco, sladkorno bolezen tipa 2 in bolezni srca in ožilja – dejavnikov, ki so povezani tudi z zdravjem možganov v starosti.
Prvih 1000 dni bi lahko bilo pomembnejših, kot smo mislili
Pediatri že leta opozarjajo, da je prehrana dojenčkov enako pomembna, kot prehrana mater v obdobju razvoja njihovega otroka. Koncept prvih 1000 dni je tako dobro znan in v medicini pogosto uporabljen koncept. Prehrana dokazano vpliva na pojavnost debelosti in sladkorne bolezni pri otrocih, ki so hranjeni zgolj z mlečno formulo, sedaj pa se izrisuje pomembna slika tudi pri zdravju možganov. Temu procesu lahko rečemo tudi presnovno programiranje: prehrana med razvojem lahko vpliva na presnovo glukoze, občutljivost za inzulin in druge procese, ki pozneje določajo dovzetnost za kronične bolezni. Zgodnja prehrana lahko vpliva tudi na razvoj prehranskih navad in preference do sladkega okusa. Možni so še vplivi na vnetne procese, črevesno mikrobioto in epigenetske mehanizme, vendar teh razlag nova raziskava ni neposredno dokazovala.
Kljub odprtim vprašanjem postaja slika vse zanimivejša. Raziskave istega zgodovinskega obdobja so manjšo izpostavljenost sladkorju v prvih 1000 dneh povezale z manjšim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2, hipertenzijo, srčno popuščanje, demenco, depresijo in anksioznost. To še ne pomeni, da je sladkor v zgodnjem otroštvu vzrok vseh teh bolezni, vendar kaže, da prvih 1000 dni življenja ni pomembnih samo za trenutno rast otroka. Prehranske odločitve med nosečnostjo in v prvih dveh letih bi lahko bile eden od kamenčkov v mozaiku, ki vpliva na zdravje še desetletja pozneje.
Novinar
