Pod ledeno ploščo

Prvi potop pod ledom je 16. aprila 1902 na Antarktiki opravila nemška odprava na južni tečaj. Od takrat je bilo opravljenih veliko takšnih potopov, sprva v znanstvene namene, kasneje pa so se zanje navdušili tudi radovedneži iz vrst rekreativnih potapljačev.

V ledenih vodah
Večina potapljačev prvič okusi čare potapljanja pod ledom v kakšnem bližnjem jezeru. A kaj ko se to ne razlikuje dosti od potapljanja sredi poletja, saj so razlike le v nizki temperaturi vode, ledeni ploskvi nad glavo in količini toplotne izolacije, ki jo potrebujemo. Naj vas teh prvih nekaj potopov ne zavede, saj to še zdaleč ni vse! Predstavljajte si jih le kot uvod v neobičajnejše ledene pustolovščine. Veliki ledeni stalaktiti, debeli več metrov, vijugaste jame znotraj ledenih gora, kristalno čisti ledeniški bazeni itd. Vse to in še več lahko doživimo na mrzlem severu in na tak izziv se pripravljamo na vsakem jezerskem potopu pod ledom.

Na žalost je, če se želimo začeti ukvarjati s potapljanjem pod ledom, potrebno premagati kar nekaj velikih ovir. Za začetek moramo opraviti poseben tečaj, kjer se naučimo postopkov in pravil. Ponavadi se tečaji organizirajo enkrat letno, vendar čas tečaja ni vedno vnaprej določen zaradi spreminjajočih se vremenskih razmer (letošnja zima je dober primer). Pogoji zahtevajo dovolj debel led, da ta lahko podpira večje število ljudi. Tečaji se izvajajo na manjših jezerih, ker se tam formira debelejši led. Poleg tega je potrebna dobra logistika in večja podporna ekipa, ki ostane na površini.

Zaradi naštetih omejitev ima potapljanje pod ledom precej manj privržencev in ni nikoli postalo tako priljubljeno, kot sta na primer jamsko potapljanje ali potapljanje na ladijske razbitine. Rezultat tega je, da sta se slednji dve disciplini bolj razvili in privabljata veliko število strastnih potapljačev. Tako je potapljanje pod ledom ostalo potisnjeno na rob. Poleg tega so najboljše destinacije običajno zelo daleč, kar terja velike stroške. Le malo je takih srečnežev, za katere ti ne predstavljajo velike ovire. Tovrstno potapljanje zahteva tudi posebno opremo, ki je pri običajnem potapljanju ne potrebujemo. Po drugi strani pa vse vrste tehničnega potapljanja predstavljajo izziv; stvari, ki jih vidiš in se jih naučiš pod vodo, vedno poplačajo vse težave in glavobole!

Oprema za življenje
Ponavadi se zatakne že pri opremi. Na lokaciji najprej z lopato očistimo sneg z mesta, kjer bomo naredili luknjo. Z motorno žago izrežemo dovolj veliko trikotno luknjo v ledu. Luknjo nato obdamo z lesenimi deskami. Običajno potrebujemo vsaj dve taki luknji, ena je vedno rezervna. Potrebujemo tudi vrvi, ki imajo dvojno funkcijo: služijo predvsem za varnost (po vrvi se vedno lahko vrnemo do izhoda), v primeru nezavesti pa potapljača s pomočjo te vrvi potegnemo na površino. Poleg tega vrv omogoča tudi omejeno komunikacijo z ekipo na površini (signali). Običajno se iz ene luknje potapljata dva potapljača, več pa ne, da se vrvi ne zapletejo. Priporočljiva je suha obleka s toplo podobleko, kapuca, “full-face” maska in regulator, odporen na mraz. To je še kako pomembno, saj nam zmrznjen regulator v najboljšem primeru samo pokvari potop, v najslabšem pa … si lahko predstavljate. Vrv pripnemo na pas, podoben tistim, ki jih uporabljajo plezalci. Pas oblečemo čez suho obleko, vendar pod kompenzator plovnosti. Zakaj? Zato, ker tako ostanemo pripeti, tudi če moramo iz kakršnega koli razloga sleči kompenzator plovnosti. Torej, potapljanje pod ledom je nevarno, vendar se lahko kljub temu dobro zavarujemo z upoštevanjem vseh varnostnih postopkov in uporabo pravilne opreme!

Na sever ali jug?
Kot že rečeno, so najboljše lokacije pogosto daleč. V mislih imam predvsem Arktiko in Antarktiko, kjer najdemo najbolj neverjetne prizore, ki si jih človek lahko predstavlja. Z nekaj sreče lahko srečamo tudi kite in igrive tjulnje. Iskanje primerne točke za vstop zna biti precej zahtevnejše. Pogosto se uporabljajo kar luknje, ki jih razširijo in uporabljajo tjulnji, ko prihajajo po zrak. Te luknje tjulnji ohranjajo odprte celo leto. V poštev pridejo tudi naravne razpoke v ledu, vendar moramo biti zelo previdni, saj se čez dan te razpoke širijo in ožajo.  Dostop je lahko še najlažji tam, kjer se led in morje srečata. Led se poleti stanjša in ko se lomi, ustvarja pravo ledeno plažo. Potapljači, ki imajo raje odprte vode, lahko tu še vedno občudujejo ledeno ploskev z varne razdalje, ostali pa se lahko odpravijo kar pod njo. Ker je led na takih prelomnicah lahko debel po več deset metrov, smo lahko deležni prav lepih globinskih pejsažev.

Potapljanje na Arktiki in Antarktiki nam omogoča izjemno redke potapljaške dobrote, popolnoma nove, drugačne izkušnje in doživetja. Potapljanje pod ledom zahteva odločnost, a hkrati podžiga našo radovednost in nam vtisne v spomin podobe, ki jih lahko vidimo le v tem svetu ledenih kristalov.

Tekst: Bojan Kotur

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.