Marvel Cinematic Universe (MCU) stopa v naslednjo fazo z vrsto novih filmov, ki obetajo epske zgodbe in velike spremembe. Tu so potrjeni filmi in ključne napovedi za prihodnja leta.
V tem letu sta v kina prišla filma Thunderbolti* in Fantastični štirje: Prvi koraki, ki sta nakazala novo pot. Prav zaradi pomanjkanje vizije je bil studio na čelu s Kevinom Feigejem deležen hudih kritik, a po zadnjih dveh naslovih se vidi, da želijo popraviti storjene napake.
Potrjeni izidi filmov studia Marvel
Spider‑Man: Čisto nov dan (Spider‑Man: Brand New Day)
Datum izida: 31. julij 2026
Opis: Nadaljevanje dogodivščin Toma Hollanda kot Spider‑Mana, ki se po kulminaciji prejšnjih filmov skuša osredotočiti na študij, a ga nova grožnja prisili nazaj k boju za zaščito prijateljev in New Yorka.
Maščevalci: Sodni dan (Avengers: Doomsday)
Datum izida: 18. december 2026
Opis: Obetal naj bi se boj božjih razsežnosti, kjer se zmaji Maščevalcev združijo proti apokaliptični grožnji, kar lahko spremeni ravnovesje celotnega vesolja.
Maščevalci: Skrivnostne vojne (Avengers: Secret Wars)
Datum izida: 17. december 2027
Opis: Muzikalna prelomnica MCU, ki bo tema izjemne konvergence, multiverzalnega konflikta in združevanja različnih verzij znanih junakov iz različnih svetov.
Napovedi brez uradnih datumov
MCU je potrdil še več projektov, za katere je datum izida še neznan (TBA):
Armor Wars – zgodba o Tonyjevi tehnologiji v napačnih rokah, s fokusom na Don Cheadlu kot »War Machine«, vendar razvoj filma trenutno ni v ospredju.
Črni panter 3 (Black Panther 3) – nadaljevanje po Wakanda Forever, brez potrjenih igralcev ali datuma izida.
Blade – gra za »reboot« s temačnimi vampirskimi motivi. Razvoj je v zgodnji fazi, brez nadaljnjih podrobnosti.
Šang-Či in legenda o desetih prstanih (nadaljevanje) – točen naslov še ni znan.
Nova zgodba o X-Men (Untitled X‑Men Film) – v fazi razvoja, s ciljem vrnitve mutantov v glavno linijo MCU.
Marvelov urnik je poln presenečenj. Čeprav nekateri filmi trenutno ostajajo brez končnih datumov, jasno kažejo ambicije studia, da postavi temelje za novo, razširjeno paleto. Še posebej zanimivo bo spremljati, če in kako so ti filmi povezani z glavno linijo Maščevalcev.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Na vzglavnikih se pogosto pojavijo rumeni madeži, ki so lahko videti neprijetni in nehigienični. Te madeže najpogosteje povzročajo znoj, naravna telesna olja, slina in vlaga iz mokrih las ali vlažnega okolja v spalnici.
Tudi če uporabljate prevleke za blazine, lahko te snovi pronicajo skozi tkanino in v polnilo blazine, zlasti pri vsakodnevni uporabi. Kopičenje ne vpliva le na videz, lahko ujame tudi bakterije in vonjave, kar prispeva k slabi higieni spanja.
Glavni krivec za rumene vzglavnike je znoj
Znoj je glavni krivec. Med spanjem naša telesa sproščajo vlago skozi kožo, ki se v tednih in mesecih kopiči v blazini. Podobno se olja z našega lasišča in obraza vsako noč prenesejo na tkanino. Slina zaradi slinjenja ali dihanja skozi usta lahko prav tako pusti vlago in beljakovine, ki prispevajo k razbarvanju.
Če blazino redko peremo ali prezračujemo, se te snovi usedejo, oksidirajo in sčasoma porumenijo.
Na srečo je porumenelost pogosto mogoče odpraviti z ustreznim čiščenjem. Večino sintetičnih in pernatih blazin lahko operete v pralnem stroju z vročo vodo, sodo bikarbono, kisom in običajnim detergentom za pranje perila. Na portalu Moj Prihranek so pripravili obsežen prispevek o tem, kako očistiti porumenel vzglavnik.
Pri močnih madežih lahko namakanje blazine v mešanici vodikovega peroksida, sode bikarbone in detergenta za pomivanje posode pred pranjem pomaga odstraniti razbarvanje. Blazine, ki jih ni mogoče potopiti v vodo, kot je spominska pena, je treba očistiti na majhnem mestu in temeljito posušiti na prostem.
Da bi preprečili porumenelost v prihodnosti, pod prevleko za blazino uporabite zaščitno prevleko za blazino, redno perite posteljnino in se izogibajte spanju z mokrimi lasmi ali težkimi izdelki za kožo. Občasno prezračevanje ali sušenje blazin na soncu lahko prav tako zmanjša kopičenje vlage in podaljša njihovo svežino.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Mnogi si vadbe brez glasbe sploh ne predstavljate. Ustrezno izbrani ritmi namreč pomagajo pospešiti tempo ali ohranjati enakomeren ritem gibanja, po koncu treninga pa pripomorejo k sprostitvi in hitrejšemu okrevanju.
Se vam je že zgodilo, da ste pred vadbo občutili utrujenost ali pomanjkanje motivacije, a ste se po nekaj taktih svoje najljubše pesmi takoj počutili bolje? To je še ena od prednosti poslušanja glasbe med gibanjem.
Glasba, nujen »dodatek« za učinkovito vadbo
Priporočljivo je, da si vzamete nekaj časa za pripravo glasbenega seznama, ki vas bo spremljal med telovadbo. Izbor žanra prilagodite svojemu okusu, a priporočljivo je, da so skladbe ritmične, saj boste tako lažje ohranjali enakomeren ritem gibanja. Še nekaj vam toplo polagamo na dušo. Skladbe naložite na pomnilnik pametne ure, odlično se v tej vlogi obnese Huawei Watch 5,Watch Fit 4 ali Watch Fit 4 Pro in jo povežite z brezžičnimi slušalkami Huawei FreeBuds 6, da vam ne bo treba imeti blizu pametnega telefona.
Hitrost pesmi se meri v udarcih na minuto (BPM). Da jo določite, deset sekund ploskajte v ritmu in število ploskov pomnožite s šest. Če denimo zaploskate 20-krat, ima pesem tempo 120. Običajen srčni utrip odrasle osebe v mirovanju je med 60 in 100 udarci na minuto, zato priporočamo za ogrevanje pesmi s tempom 80–90, za raztezanje okoli 80, za intenzivni del treninga 120–140 in za sproščanje 60-70.
Zakaj je kakovost zvoka pomembna?
Tudi najboljša glasba ne bo imela pravega učinka, če slušalke ne zmorejo predvajati celotnega zvočnega spektra. Huawei FreeBuds 6 imajo izjemno občutljiv dinamični zvočni gonilnik, ki poskrbi, da vsaka nota zveni pristno. Za bogate in čiste nizke tone poskrbi zapletena notranjost čepkov. Omenjene slušalke poleg odličnega zvoka prinašajo tudi stabilno in hitro povezljivost, nizko zakasnitev ter pametno upravljanje hrupa iz okolice. Za najboljšo uporabniško izkušnjo predlagamo, da na pametni telefon namestite aplikacijo Huawei AI Life, ki omogoča prilagajanje stopnje aktivnega dušenja hrupa, funkcije dvojnega dotika in še mnogo drugega.
Glasba kot zaveznik med vadbo
Skrbno sestavljen seznam skladb vas lahko spodbudi, da premagate trenutke, ko bi sicer obupali. Poleg vpliva na razpoloženje glasba sprošča telo in duha. Glede na intenzivnost aktivnosti vas lahko poživi ali pomiri.
Velika prednost uporabe slušalk pa je tudi ta, da z njimi utišate zunanje motnje in se tako lažje osredotočite le na vadbo. Glasbeni ritmi narekujejo tempo, poskrbijo za usklajenost gibov in pospešujejo tekoče gibanje. Stalen utrip pesmi omogoča, da telo lažje zdrži dolgotrajne ponovitve enakih gibov, kot jih poznamo pri teku ali podobnih športih. Poleg tega prijetna melodija odvrača pozornost od utrujenosti in bolečine, zaradi česar vadite dlje in učinkoviteje.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Na družbenih omrežjih se je razširil nov trend t. i. sončne tetovaže. Gre za prakso, kjer si posamezniki na kožo nanesejo zaščitno kremo ali trak v obliki vzorca, preostalo kožo pa izpostavijo soncu. Rezultat je porjavel ali celo opečen vzorec na nezaščiteni koži, medtem ko zaščiteni del ostane svetlejši. Dermatologi pred tovrstnim početjem ostro svarijo, saj pomeni namerno izpostavljanje sončnim žarkom brez ustrezne zaščite.
Dermatologi opozarjajo: trend je škodljiv
Čeprav se zdi sončna tetovaža morda zabavna in estetsko zanimiva, gre za nevaren način »igre s soncem«. Lahko vodi do sončnih opeklin, poškodb kože in dolgoročno tudi do kožnega raka, zlasti malignega melanoma. Sončne opekline, tudi če so redke, bistveno povečajo tveganje za nastanek kožnih sprememb.
V Sloveniji letno odkrijejo okoli 3600 primerov kožnega raka, med njimi približno 600 primerov malignih melanomov – najbolj nevarne oblike.
Izkušnja bolnice
Pred štirimi leti je invazivno obliko melanoma premagovala takrat 38-letna Anja Matušin, ki je bila pred diagnozo navdušena nad sončenjem in občasnim obiskovanjem solarijev. »Znamenje na stegnu je bilo drugačno, cvetačaste oblike. Čeprav sem si sprva želela verjeti, da gre za krastico, sem v sebi čutila, da je nekaj narobe.«
Preventiva: zaščita in pregled
Dermatologi poudarjajo pomen ustrezne zaščite pred soncem, izogibanja sončenju v času najmočnejšega UV-sevanja in rednih pregledov kožnih znamenj. Vsakršni eksperimenti s soncem, kot je ustvarjanje sončnih tatujev, so lahko usodni.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
V zadnjih desetletjih sta se hollywoodska in mednarodna kinematografija podala globlje v surov teren aktualnih konfliktov, zlasti tistih, zakoreninjenih na Bližnjem vzhodu. Med njimi je film Vojskovanje (Warfare), ki je v režiji Alexa Garlanda in bivšega vojaka Rayja Mendoze vzbudil pozornost in zaradi svojega visceralnega prikaza bojne operacije in psiholoških posledic vojne. Kritiki in občinstvo so ga pohvalili kot morda najbolj »natančen« prikaz vojskovanja na Bližnjem vzhodu doslej. Toda tako drzna trditev sproža globlje vprašanje, ki ga je enemu od kritikov namenil Mendoza: »Kako veste, če niste bili tam?«
Vojskovanje kot film z jasnim ciljem: Avtentičnost vojne
Leta 2006, med bitko za Ramadi, enota Navy SEAL Alpha One zavzame lokalno dvonadstropno hišo pod krinko noči. Častnik Ray Mendoza (D’Pharaoh Woon-A-Tai), zadolžen za komunikacijo, koordinira zračno podporo za nadzor njihovega položaja, medtem ko ostrostrelec in bolničar Elliott Miller (Cosmo Jarvis) skupaj z ostrostrelcem Frankom (Taylor John Smith) opazuje tržnico na koncu ulice.
Zagotavljajo podporo za operacijo ameriške mornarice. Iraška prevajalca Farid in Noor komunicirata z dvema družinama, ki živita na ločenih nadstropjih stavbe, in jih zbereta v eni izmed spalnic. Ekipa opazi vse večjo aktivnost sovražnika, medtem pa se zračna podpora umakne.
Poročnik McDonald (Michael Gandolfini), pokliče dodatna letala, prevajalca pa opozorita, da je sovražnik objavil poziv k orožju. Poveljnik Erik (Will Poulter) in podčastnik Sam (Joseph Quinn) ukažeta prevajalcem, naj stražijo spodnje nadstropje stavbe.
V ostrostrelčevo sobo je čez nekaj trenutkov vržena granata. Elliott je ranjen, zato ekipa pokliče helikoptersko evakuacijo, medtem ko si vojaki in uporniki izmenjujejo ognjene strele. Ekipa pobere opremo in sproži mine, da očisti obod stavbe. Skozi gost dim prevajalca vodita Elliotta, Sama, Tommyja (Kit Connor), Erika in Raya do čakajočega oklepnika M2 Bradley. Ko se rampa spusti, eksplodira improvizirana eksplozivna naprava (IED oz. IEN). Farid je ubit, Noor pobegne, Elliott in Sam sta huje ranjena, Ray, Erik in Tommy pa utrpijo pretres možganov. Posadka Bradleya, prav tako z žrtvami, se umakne.
Enota Alpha One se umakne nazaj v hišo in oskrbi hude poškodbe Sama in Elliotta. Sam neprestano kriči od bolečin, Elliott pa ostane nezavesten. Erik pokliče enoto Alpha Two, naj se prerazporedi na njihov položaj, vendar njihovo napredovanje ovirajo spopadi na ulici. Zračna podpora se vrne, vendar so sovražne sile preblizu položaja enote Alpha One, zato lahko McDonald koordinira le demonstracijo sile – nizek prelet letal. Zaradi travmatskih poškodb možganov Ray in Erik postaneta dezorientirana in duševno odsotna. Elliott se končno prebudi, njemu in Samu pa dajo morfij.
Alpha Two doseže stavbo Alpha One; Erik dovoli vodji Alpha Two, Jakeu (Charles Melton), da prevzame poveljstvo. Jakeova prošnja za novo evakuacijo je zavrnjena zaradi strahu pred nadaljnjimi IED napadi. Ukaze svojemu komunikacijskemu častniku Johnu, naj se izdaja za poveljnika brigade, da odobri evakuacijo. Enota nudi ognjeno podporo, medtem ko sta Elliott, nato pa še Sam, vkrcana v Bradleyja in uspešno evakuirana.
Preostali vojaki se vrnejo v hišo, medtem ko se uporniki zbirajo okoli njihovega položaja. Jake domneva, da so se morda infiltrirali v drugo nadstropje prek strehe, zato ukaže dvema Bradleyjema, naj uničita zgornji del zgradbe. Pod krinko še ene demonstracije sile sta enoti evakuirani z Bradleyji in zapustita sosesko pod močnim ognjem. Družine v hiši počasi zapustijo spalnico, ko dojamejo, da so vojaki odšli. Preživeli uporniki se previdno zberejo na ulici.
Film se zaključi z napisom: Za Elliotta. Preden se začnejo zaključne špice, so prikazani pravi člani SEAL Team 5, ki so sodelovali v misiji in pri snemanju filma.
Avtentičnost brez meja, zadušljiva in zamegljena
Na prvi pogled Vojskovanje navdušuje s svojo zavezanostjo avtentičnosti. V filmu nastopajo vojaški svetovalci, veterani nedavnih ameriških kampanj v Iraku in Afganistanu ter celo regionalni svetovalci z izkušnjami na terenu. Kinematografija, za katero je poskrbel David J. Thompson, odraža dejanske bojne posnetke s tresočimi posnetki, napetimi spopadi od blizu in vedno prisotnim kaosom nejasnega vojskovanja. Zvok in tempo prispevata k občutku brutalnega realizma.
Natančnost v vojnih filmih je kompleksen in nedosegljiv standard. Za zahodno občinstvo razumevanje vojskovanja na Bližnjem vzhodu pogosto manj oblikujejo življenjske izkušnje in bolj filtrirano medijsko poročanje, selektivne pripovedi in (kulturna) distanca. Film se morda zdi resničen, vendar se njegov realizem v veliki meri ocenjuje po tem, kako dobro se ujema z našimi pričakovanji. Pričakovanji, ki temeljijo na nepopolnih ali pristranskih informacijah.
Film morda prikazuje ameriške vojake pod stresom, ki se prebijajo skozi moralno dvoumnost in urbana bojna območja, pa vendar se je treba vprašati, če ponuja tudi uravnotežen pogled na lokalno prebivalstvo, motivacijo upornikov ali zgodovinske korenine konflikta? Ali pa gre zgolj za tehnično superiorno različico zahodne pripovedi o vojaku kot žrtvi ali junaku?
Pomembno je tudi vedeti, da so vojni filmi – zlasti tisti, ki se osredotočajo na ameriške vojaške akcije – v preteklosti delovali kot oblika mehke propagande. Pentagon že dolgo podpira hollywoodske produkcije z zagotavljanjem dostopa do opreme, osebja in lokacij snemanja v zameno za odobritev ali nadzora nad scenarijem. Posledično mnogi vojni filmi na koncu krepijo domoljubne narative, poveličujejo vojaško službo in zakrivajo bolj kontroverzne vidike ameriške zunanje politike.
Tudi film, ki poskuša odstraniti tradicionalne hollywoodske trike, ima lahko še vedno ideološko težo zgolj zaradi tega, katere zgodbe so pripovedovane in čigavi glasovi so izpuščeni. Ta vpliv je subtilen, a močan. Pod krinko na nek način še vedno oblikuje javno dojemanje vojne, hrabrosti in nacionalne identitete. Pri tem se je vseeno vredno vprašati, kaj o nastanku menita režiserja, pri čemur ne gremo mimo dejstva, da je film pravzaprav biografski košček dejanske operacije.
Ray Mendoza, nekdanji pripadnik specialnih enot, ki je doživel dogodke, na katerih temelji film, ni oblikoval filma kot zabave, temveč kot pričevanje. Za Mendozo je bil ta projekt način, da končno oblikuje izkušnje, ki so bile leta razdrobljene in napačno razumljene. Ne le s strani civilistov, ampak včasih celo s strani kolegov veteranov.
»Ljudje so spraševali, ali me skrbi, da bi film lahko vznemiril veterane in aktivne vojake? Mislim, da počne ravno nasprotno. Sporoča jim, da niso pozabljeni, ampak da so vidni. Pogosto je še bolj vznemirljivo to, da vidimo, da to, kar preživljamo, ni natančno predstavljeno,« je povedal v enem izmed intervjujev.
Ta občutek odgovornosti – povedati resnico, kot jo je čutil in se boril – je gonilna sila filma. Mendoza govori o svojem prijatelju Elliottu Millerju, čigar travmatična poškodba med bitko ga je leta pustila z vprašanji. Da bi mu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo, je sčasoma oblikoval njegovo željo po filmski izkušnji.
»Ko se je Elliott po eksploziji prvič zbudil, je imel takoj veliko vprašanj. Z leti jih je vedno znova postavljal. Prišli smo do točke, ko sem preprosto kopiral in prilepil isto e-pošto, ki sem mu jo poslal leto prej … Ko sem se podal v filmsko industrijo, sem čutil, da lahko vizualno razložim, kje v preteklosti, v literarni obliki, je imel težave s tem ali onim. To je bila nekakšna spodbuda zame … da bom nekega dne to storil sam,« je dodatno razložil.
Vojno različni ljudje doživljajo različno: vojaki, civilisti, humanitarni delavci, novinarji, uporniki. Film je morda natančen pri zajemanju vojakovega stališča, vendar ali lahko trdi, da predstavlja tudi živo resničnost iraških ali sirskih civilistov, ujetih v navzkrižnem ognju? Njihove zgodbe, zaznamovane z izgubo, odpornostjo in vsakodnevnim preživetjem, so pogosto marginalizirane v korist dramatičnih bojnih prizorov. To neravnovesje sproža vprašanje: ali je »natančnost« v vojnih filmih zgolj stvar taktičnih podrobnosti ali bi morala vključevati tudi čustvene in kulturne nianse?
Drug zaplet leži v performativni naravi samega filma. Ne glede na to, kako realističen se zdi vojni film, je še vedno konstruirana pripoved. Napisana, zmontirana in dramatizirana. Prizori so posneti z namenom, dialogi so napisani za učinek, liki pa so izbrani tako, da izražajo arhetipe. Tudi najbolj »avtentične« filme oblikuje tisto, kar režiser vključi ali izključi. Film kljub vsej svoji surovosti in mračnemu tonu, ni dokumentarec. Gre za kurirano izkušnjo, zasnovano tako, da gledalca potopi in zabava ravno toliko kot informira.
Potem je tu še vprašanje dostopa. Le malo ljudi, zlasti zunaj vojske ali prizadetih območij, ima kakršen koli referenčni okvir za presojo natančnosti sodobnega vojskovanja na Bližnjem vzhodu. Večina civilistov je izoliranih od realnosti vojne in se namesto tega zanašajo na pričevanja iz druge roke in vizualne medije, da oblikujejo svoje razumevanje. V tem vakuumu je film zlahka sprejet kot resnica. Ne zato, ker je nedvomno natančna, ampak zato, ker je malo stvari, ki bi izpodbijale njeno različico realnosti.
Njegov sodelavec, filmski ustvarjalec Alex Garland, je prinesel perspektivo zunanjega opazovalca. Prinesel je radovednost in kritiko civilista o tem, kako je vojna običajno predstavljena v kinu. Za Garlanda je bil film priložnost, da preuči povezavo med kulturnimi podobami in vojaškim rekrutiranjem.
»Mnogi ljudje so, ko se pridružijo vojski, stari 17 ali 18 let … Sumim, da so se za to odločili, ko so bili morda 14 ali 15 let. Vprašanje je, na podlagi česa se odločijo in kako neposredni so ljudje glede tega, kaj je vključeno v boj? Mislil sem, da bi imel neznansko vrednost poskus, da bi bili glede vojaške službe v kontekstu kina čim bolj iskreni,« je pojasnil Garland.
Film kot zgodovinski zapis vojskovanja
Mendoza in Garland sta si skupaj prizadevala ustvariti ne le film, ampak zgodovinski zapis. Upira se stiliziranemu junaštvu in dramatičnemu poenostavljanju. Namesto tega ponuja nekaj redkega: brutalno, iskreno pripoved o vojni, ki ne govori le o kaosu bojev, temveč tudi o zmedi, žalosti in nedokončanih vprašanjih, ki ostajajo še dolgo po koncu bitke. Njen pomen je prav v tem namenu, da ne bo viden kot spektakel, temveč kot spomin, ki je postal resničen.
Ob vsem napisanem gre vseeno za eno najbolj, če ne celo najbolj natančnih filmskih predstavitev vojskovanja na Bližnjem vzhodu. Od ostalih ga ne ločuje le tehnična natančnost, temveč tudi integriteta njegovega namena: biti priča, se soočiti s spominom in zavrniti mite o tem, kako je vojna videti in čutiti. To je film, ki ne trzne pred ciljem, in s tem izkazuje čast ne le tistim, ki so jo preživeli, ampak tudi tistim, ki se niso nikoli vrnili. Ogleda si ne zasluži zato, ker je vznemirljiva, ampak zato, ker je iskrena. In v žanru, v katerem je dolgo prevladoval spektakel, je že samo to bistvenega pomena.
Konec koncev je po Garlandovi Državljanski vojni tudi tehnično najbolj natančen vojni film te vrste. Film si zasluži pohvalo za svojo mojstrsko izdelavo in ambicioznost. Pa vseeno se po ogledanem, zapisanem in prebranem poraja vprašanje o našem zanimanju po avtentičnosti v povezavi z dejansko resnico. Kako lahko kot gledalci merimo natančnost nečesa, česar še nikoli nismo zares videli?
Dokler ni zastopan širši nabor glasov in perspektiv, dokler ne prepoznamo omejitev našega zornega kota, moramo biti previdni pri sprejemanju filmskega realizma kot zgodovinskega ali kulturnega dejstva. Ustvarjanje filma je bil zagotovo velik osebni izziv. Še večji izziv pa prinaša prihodnost, ki ne sloni zgolj na ustvarjanju tehnično izpiljenih vojnih filmov, ki se zdijo resnični, temveč v gojenju občinstva, ki razume, kaj »resnično« v resnici pomeni.
Warfare | Official Trailer HD | A24
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Izumiti ali predstaviti nekaj novega v razmeroma dodelanem in jasnem podžanru zombi filmov je težka naloga. Ni pa nemogoče. Samo spomnimo se, kako je južnokorejska filmografija na lastnih ramenih osvežila zombijade in ustvarila praktično svoj podžanr – azijski zombi filmi. Med ljubitelji zombijad so ti naslovi vedno pričakovani, brez kančka dvoma, kar pa ne pomeni, da brezglavo pričakujejo mojstrovino v žanru, kjer so te bolj igla v kopici sena kot kaj drugega. Ziam se v določenih trenutkih predstavi kot nekaj do zdaj nevidenega, a zapade v pasti, ki jim ti filmi ne uspejo pobegniti.
Ziam = Siam + zombiji
Kaj lahko še novega predstavi zombi film? No, tajvanska akcijska grozljivka na Netflixu ima nekaj svojih idej. Zgodba filma se dogaja v bližnji prihodnosti, kjer je svet razdejan zaradi klimatskih sprememb in pomanjkanja hrane. Nekdanji mojster borilnih veščin Singh (Johnny Anfone) je v novem svetu voznik tovornjaka, ki mora tovor paziti pred tistimi, ki si želijo na vse pretege svežega grižljala. A ti so namenjeni elitam, požrešnim posameznikom, ki se mastijo z vrhunsko morsko hrano, medtem ko njihovo ljudstvo umira.
Režiser in scenarist Kulp Kaljareuk je zombi film, že sam po sebi apokaliptične narave, postavil v apokaliptični svet. Dobrodošla noviteta, ki je s pomočjo produkcijo predstavljena prepričljivo. Glavni protagonist se želi s partnerko Rin, medicinsko sestro, upokojiti in začeti novo življenjo stran od glavnega mesta. Njuni načrti se porušijo, ko se eden izmed elite zaradi pokvarjene ribe okuži z virusom, ki ga prelevi v krvoločnega zombija. Tako se mora Singh odpraviti v bolnišnico in rešiti ljubezen svojega življenja.
Pretepaški film z zombiji, ki ponudi nekaj svežine
Če smo povsem iskreni, gre za film Racija (The Raid), ki nato predstavi zombije v bolnišnici. Bolj ali manj je potek tak, kot bi ga pričakovali ob predstavitvi osnovnega zapleta. Ziam se tu ne skuša distancirati od svoje jušne osnove, a ji vsake toliko primeša nekaj dobrodošlih novitet. Primer: ko se v bolnišnici prižgejo škropilniki vode, zombiji nekako mutirajo v krvoločnejšo obliko. Po drugi strani pa je film tako predan borilnim veščinam kot glavnemu orožju proti zombijem – da ne bo pomote, koreografija je fenomenalna – da se gledalec vpraša, če se lahko okuži zaradi razpokanih členkov ali česa podobnega.
Za iskalce zombi filmov z borilnimi veščinami bo Ziam pravi blagoslov. Zadnji tak film je bil Jaz sem Omega (I Am Omega, 2007) z Markom Dacascosom v glavni vlogi, pa četudi je izšel direktno na DVD – ko smo si jih izposojali v videotekah smo nanje še lahko naleteli. Seveda pa je Ziam bistveno boljši film od omenjenega in v tem trenutku na prestolu zombi filmov z borilnimi veščinami.
Ziam | Official Trailer | Netflix
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Ko poletne paprike dosežejo vrhunec sladkobe in okusa, je pravi čas, da jih pripravimo na najbolj klasičen in preprost način – pečene, odišavljene z dobrim oljčnim oljem in svežim česnom. Spodaj je recept, ki ga lahko pripravite že danes!
Za pripravo pečene paprike
3 rdeče (ali rumene) paprike
2 stroka česna
2–3 žlice oljčnega olja
Sol po okusu
(Neobvezno: nekaj listov sveže bazilike ali peteršilja)
Postopek:
Priprava pečice Pečico segrejemo na 220°C (po možnosti vklopimo funkcijo žara).
Peka paprik Cele paprike položimo na pekač, obložen s papirjem za peko. Pečemo približno 25–30 minut, dokler lupina ne potemni in se napihne (lahko jih vmes obrnemo, da se enakomerno zapečejo).
Parjenje v posodi Pečene paprike damo v pokrito posodo za 10 minut – to bo pomagalo, da se lupina zmehča in lažje olupi.
Lupljenje in rezanje Paprike olupimo, odstranimo semena in narežemo na trakove.
Začinjenje Narezane paprike prelijemo z oljčnim oljem, dodamo na drobno nasekljan česen in posolimo. Po želji potresemo še s svežimi zelišči.
Postrežemo Postrežemo toplo ali ohlajeno – odlične so tudi naslednji dan.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Prvi dnevi z novorojenčkom so polni čustev, neprespanih noči in vprašanj. Eno najbolj pogostih je: Ali je moj otrok dovolj pojedel? Pogosto se novopečene mamice počutijo negotovo, še posebej, ker se tvorba in količina materinega mleka vzpostavljata postopoma. A odgovor ni vedno v tehtanju, ki lahko poskrbi za stres celotne družine, temveč v opazovanju.
Zgodnji znaki lakote so nežno godrnjanje, sesanje prstkov, obračanje glavice in odpiranje ust in so idealna priložnost za pristavitev. Če ta trenutek zamudite, bo otrok že jokal in bo potreboval nekaj časa za umiritev, preden bo pripravljen na dojenje. Prvih 6–8 tednov predstavlja obdobje, ko dojenje ustvarja naravno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Priporočljivo je, da se otrok doji od 8- do 12-krat v 24 urah, brez časovnih shem. Nekateri se dojijo večkrat zapored, drugi imajo svoj ritem.
V primeru težav (naj bo to vdrta bradavica, premalo mleka ali slabši sesalni refleks) obstajajo rešitve, ki ne zahtevajo takojšnje uvedbe formule. Haakaa silikonske cevke omogočajo hranjenje po SNS sistemu: otrok sesa na dojki in hkrati dobi dodano mleko po cevki, kar krepi njegov sesalni refleks in hkrati spodbuja tvorbo mleka.
Ko mati ni ves čas ob otroku, morda se vrača v službo ali pa preprosto potrebuje počitek, so lahko dobra izbira tudi prsne črpalke.
Dojenčki, ki se hranijo iz stekleničke, pogosto pogoltnejo več zraka. Zato je izbira ustrezne stekleničke ključna.
MAM anti-colic stekleničke s sistemom za zmanjšanje zračnih mehurčkov pomagajo preprečevati trebušne krče in refluks, kar pomeni manj joka in več spanca – za oba. Ker vemo, da lakota pač ne izbira trenutka, dojenje olajšajo modrčki Carriwell. Gre za posebno kombinacijo ekskluzivne tehnologije in dizajna zagotavlja podporo doječim mamicam z večjimi prsmi.
Brezšiven nedrček za dojenje odličen za velike prsi in krivine, združuje edinstveno podporo GelWire® z lahkimi odstranljivimi oblikovanimi blazinicami, ki ustvarjajo izjemno podporo in lepo obliko. Za nego bradavic so tu prsne blazinice Chicco, ki so mehke, vpojne in ne dražijo kože.
V primeru bolečin pa si lahko pomagate z Multi-Mam obkladki, ki hladijo in pomirjajo. Vse to pa naj bo vedno čisto in varno – z električnim sterilizatorjem NUK ali Tommee Tippee, ki v nekaj minutah pripravi vso opremo na nov podoj ali hranjenje.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Pri komaj 17 letih je Iva Hancman izdala svoj prvenec Mozaik. To si je zaslužila z zmago na literarnem natečaju Mladi pisatelj leta, ki ga je že drugič izpeljala Založba 5ka.
Lani nas je tako z zmagovalno knjigo Lepo spi, lepotec presenetila Ula Bratkovič.
Mozaik: Za tiste, ki sanjajo
Mozaik spremlja neimenovanega, a nadvse ambicioznega pisatelja, ki se iz podeželja in številnih neuspehih preseli v Pariz, kjer želi najti smisel in uspeh. Svoje noči preživlja v malem gostišču, ki si ga lastita sorojenca Vaoutur, zaposli pa se pri komaj delujoči časopisni hiši. Sprašuje se, kje bo našel navdih za pisanje. V okoliščinah, v katerih se znajde, ne najde navdiha, zaradi česar se sprašuje, kako ga bo našel. Vse se spremeni, ko zagleda misteriozno Thalio. Bo postala njegova muza, ključ do uspeha ali vstop v novo življenje?
Knjiga Mozaik
Knjižni prvenci se pogosto držijo varnega zatočišča poznanih krajev, le delno spremenjenih do mere, ko se lahko izmaknemo opisu, da so podobnosti zgolj naključje. Dejstvo, da je sedemnajstletna avtorica svoj prvenec postavila v daljni Pariz, je vredno pohvale. A ta pohvala izzveni v daljavo, ko obračamo list za listom te 140 strani dolge knjige.
V Mozaiku, kot nam delno razkrije naslov, avtorica splete kontemplativno zgodbo o pisateljevem navdihu in ustvarjalnosti. Kaj se zgodi, ko ta dvomi vase in kakšno ceno je pripravljen plačati za svoje umetniške ambicije?
Ko ga življenje – ali njegove lastne odločitve – privede do neizogibnih okoliščin, se Thalia ponudi kot rešilna bilka, muza, miloščina in strašljiv vpliv hkrati. Končno se lahko kot pisatelj sprašuje le o tem, kaj se bo zgodilo, ko napiše prvo besedilo. In takrat se vse v njegovem življenju šele začne. Ali pa konča.
Iva Hancman: Mozaik, Založba 5ka, 140 strani.
Tematike umetniške minljivosti se mlada avtorica loteva z bogato podobo in premišljenimi metaforami, ki zgodbo dvignejo daleč nad tipično mladinsko literaturo. Tudi slednja omemba sloni zgolj na povezavi z avtoričino starostjo in natečajem, saj je Mozaik daleč stran od mladinske literature. Morda se prav zaradi te povezave in dejstev ponuja kot ena najbolj odraslih knjig zadnjega časa.
»Če bi razumel, ne bi pisal o tem«
Dialogi so eksistencialni in pomembni. »Ni samo zgodba, kot ta vpliva name, razumeš?« v nekem trenutku Joseline vpraša protagonista, ki je skušal na vsak način najti navdih za pisanje, ne ozirajoč se na posledice besed, ki jim bo vdal življenje.
Ko ji želi potrditi, da razume, mu ta odvrne, da ni res. Preberemo: »Dlani je odmaknila in zaboden pogled kot oškropljen z biserno roso vrnila vanj.
Že besedišče, ki ga uporablja Iva Hancman, je poetično. Stavki, kot je »Soba je bila živo bitje; kot s pljuči se je vrtela s tremi pari, vdihavala njihove zamolčane besede in se nažirala z Edith Piaf v njihovih ušesih.«
Prostori in kraji so personificirani do mere, ko sami postanejo liki in je vanje vnešena že skoraj abstraktna mera življenja. »Ulica je šumela od pričakovanj sobotne noči in možnosti, ki jih je ponujala,« beremo.
Na nenavaden način se lahko knjiga primerja s stilom in tematiko umetnika v Cyranu de Bergeracu, kar je resda primerjava na nos, a po prebranem resonira še kako točno. S prizvokom prodorne čutnosti, sanjarjenja, umetniške ambicije, iskanja identitete in lepote pisane besede je Mozaik velikemu delu podoben prav v večni poetičnosti umetniške narave in pomenu navdihov (muz) pri ustvarjanju samem. Bolj, kot je Thalia izmuzljiva, bolj nadrealno se berejo strani, kjer se protagonist-pisatelj ukvarja z vprašanjem o samemu sebi. Je vredno slediti tem sanjam ali je vse le prazen odzven v večnost.
Mozaik je fantastičen prvenec, ki napoveduje nekaj velikega
Vsakdo, ki se spopada z ustvarjalnimi dvomi, eksistencialnimi križišči ali opredeljevanjem uspeha v življenju, lahko najde ogledalo v tem kompaktnem, a večplastnem prvencu.
Mozaik je nepričakovan biser, verjetno moj najljubši knjižni prvenec zadnjih let. Brezhibno združuje poetično ambicijo s čustvenim realizmom in ponuja premislek o umetnosti, navdihu, smislu in identiteti. Ne glede na to, ali ste mladi sanjač, navdušen bralec slovenske literature ali nekdo, ki uživa v liričnem pripovedovanju zgodb, ta roman ponuja tako navdih kot introspekcijo.
In za konec, v nekem trenutku beremo: »Te strani je poznal bolje kot samega sebe, a one so ga poznale še bolje. Vedel je za njihove tegobe in one so med vrsticami njegove najgloblje posredovale naprej z resonanco, slišno samo tistim, ki so poslušali. Tistim, ki so slišali.«
Danes skoraj ni več človeka, ki ne bi imel nekakšne »rutine za kožo«. Od čistilnih pen, serumov, vlažilcev, zaščitnih krem in eksotičnih ampul – kozmetična industrija nas prepričuje, da potrebujemo celo artilerijo izdelkov, če želimo imeti lepo, sijočo kožo. Toda zakaj potem toliko ljudi kljub temu nima nič boljše kože?
Marketinški mit o »revolucionarnih sestavinah«
Kozmetična industrija temelji na obljubi, da je vsak naslednji izdelek tisti, ki bo končno »spremenil« vašo kožo. Oglasi so polni znanstveno zvenečih izrazov – peptidi, kolagen, retinol, niacinamid – a večina teh učinkovin je v izdelkih v tako majhnih koncentracijah, da ne dosežejo ničesar, razen vašega denarja.
Poleg tega večina komercialne kozmetike deluje le na površini kože. Koža pa je živi organ, ki odseva notranje stanje telesa – hormonsko ravnovesje, stres, prehrano, spanje in zdravje črevesja. Nobena krema ne more izbrisati pomanjkanja spanja ali mesecev hitre hrane!
Mnogi ljudje vložijo ogromno denarja in časa v svojo rutino – pa kljub temu ostajajo z enako problematično kožo: aknami, rdečico, suhostjo ali utrujenim videzom. Razlog? Ker skušajo zunanji problem reševati zgolj s površinskimi sredstvi.
Koža ni ločen sistem! Če telo nima dovolj esencialnih hranil, če se ponoči ne regenerira zaradi slabega spanca, ali če hormoni nihajo zaradi stresa, bo to vedno pustilo sled na obrazu – ne glede na to, kaj namažete nanj.
Kaj dejansko deluje?
Znanost jasno kaže, da največji vpliv na zdrav videz kože izhaja iz:
zmanjšanja stresa (kortizol močno vpliva na kožno stanje),
gibanja, ki spodbuja prekrvavitev in oksigenacijo kože.
Dobra kozmetika ima lahko podporno vlogo – denimo kot zaščita pred soncem ali za vlaženje kože – a nikoli ne rešuje temeljnih vzrokov vaših težav.
Ko nega kože postane iluzija nadzora
Nega kože je za mnoge psihološka opora – občutek, da imamo vsaj nekaj pod nadzorom. To ni nujno slabo, a problem nastane, ko nam industrija vsiljuje prepričanje, da brez njihovega izdelka nismo dovolj, da brez seruma z zlatimi delci ne bomo nikoli zasijali.
Resnica je precej bolj preprosta – in veliko cenejša. Vaša koža bo najlepša takrat, ko bo vaše telo zdravo, vaše misli pa pomirjene.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
