Med vsemi alternativami usnju, po domiselnosti in nenavadnosti izstopa ribje usnje. Za razliko od številnih veganskih alternativ ne gre za plastiko, ki po izgledu spominja na usnje, okolju pa povzroča enake težave kot ostale sintetične tkanine. Razlikuje se tudi od rastlinskega usnja, ki je v zadnjih letih pridobil na priljubljenosti. Čeprav se sliši kot nov bizaren trend, ima ribje usnje dolgo zgodovino.
Trpežna koža rib
Kot velja za običajno usnje, gre tudi tu za strojeno živalsko kožo, v tem primeru kožo rib. Izdelano je lahko iz kož številnih morskih in sladkovodnih vrst: tune, morskega psa, lososa, krapa, skata, trske, morskega volka, jesetra, pa tudi tilapije in soma. Običajno ima izrazito luskasto strukturo in je cenjeno zaradi zanimive teksture.
Ribje kože so praviloma manjše in tanjše od govejega usnja, zato je za njihovo obdelavo potrebnih manj kemikalij in energije. Zaradi križno prepletene strukture vlaken pa so lahko razmeroma močnejše, bolj elastične in odpornejše proti trganju od govejega usnja.
Včasih za revne, danes luksuz
Ribje usnje ima dolgo, a slabo dokumentirano zgodovino, predvsem zato, ker je bilo povezano z revščino. Avtohtona ljudstva severnih območij po vsem svetu so ribje usnje uporabljala za izdelavo plaščev, rokavic in oblačil. Srednjeveški Islandci, ki so imeli dostop do rib, ne pa tudi do velikega števila rejnih živali, so iz ribje kože izdelovali celo čevlje.
Še danes na primer nordijsko podjetje Woden izdeluje superge iz lososove kože. Ribje usnje je bilo razširjeno vse do industrijske revolucije, ko so asimilacija avtohtonih ljudstev in cenejši industrijski usnjeni izdelki izrinili tradicionalne prakse. Danes se ta zgodovinska povezava z revščino obrača na glavo, saj luksuzne znamke, kot sta Prada in Dior, ribje usnje vključujejo v svoje kolekcije.
Bolj trajnostna izbira
Večina klasičnega usnja uporablja stranske produkte goveje industrije, ki je ena izmed najbolj ogljično intenzivnih oblik kmetijstva. Paša in industrijska reja živali prispevata tudi h krčenju gozdov in degradaciji tal. Proizvajalci ribjega usnja, ki je danes komercialno dostopno, pogosto pridobivajo kože iz trajnostnega ribolova, ribogojnic ali celo iz odpadkov restavracij. Čeprav nekateri uporabljajo klasične postopke strojenja, je rastlinsko (vegetabilno) strojenje pri ribjem usnju precej pogosto.
Ni brez pomanjkljivosti
Ribje usnje seveda ni vegansko, a pri mnogih ljudeh ribe ne vzbujajo enakih etičnih pomislekov kot sesalci. Okoljski vpliv ribjega usnja je odvisen od vrste ribe, načina ulova ter postopka strojenja. Dvigovanje temperature oceanov in prelov že zdaj uničujeta morske ekosisteme in zmanjšujeta ribje populacije. Če bi se povečalo povpraševanje po usnju morskega psa, bi to lahko dodatno ogrozilo številne, že tako ranljive ali ogrožene vrste.
Pri teh podjetjih lahko kupiš ribje usnje
Danes podjetja po vsem svetu ponovno odkrivajo ribje usnje. Majhno finsko podjetje Kalapakki uporablja predvsem rastlinsko strojene kože lososa in menka (burbota). Podjetje izdeluje denarnice, torbe in etuije, pa tudi posebne izdelke, kot so bučke za žganje. Poleg tega prodaja ribje usnje kot samostojen material. Podjetje Inversa izdeluje tri vrste usnja, ki temeljijo na konceptu regenerativne agrikulture. Vse vrste usnja namreč prihajajo iz invazivnih vrst, ki uničujejo lokalne ekosisteme. Dve vrsti sta izdelani iz rib, tretja iz pitona. Še en primer je francosko podjetje Ictyos (predstavljeno v spodnjem posnetku), ki za izdelavo ribjega usnja uporablja izključno odpadke restavracij.
