Lynne Ramsay je režiserka, ki pri svojih filmih ne pritiska na zavoro, kvečjemu do konca dodaja gas in je pri tem še hudo dobra voznica. Ni pa ta hitrost za vse, kar po osmih letih še enkrat dokaže s filmom Umri, ljubezen moja (Die My Love).

Psihotičen prikaz notranjega boja

Gre za intenziven psihološki portret mlade matere, ki po prihodu v odmaknjen podeželski dom počasi izgublja stik z resničnostjo. Ko se mlad par Grace (Jennifer Lawrence) in Jackson (Robert Pattinson) iz New Yorka preselita v hišo njegovega pokojnega strica, vse deluje kot priložnost za nov začetek. S pričakovanjem rojstva otroka in umikom od mestnega vrveža je to sprememba, s katero bi se lahko ona posvetila pisanju, on pa delu. A ko se življenje dejansko umiri, misli pa ostanejo prepuščene same sebi, zajame Grace globoka osamljenost, nezmožnost povezave z odtujenim možem in kar je bilo prej začetek nečesa novega, je začetek duševnega razpada.

Režiserka, ki je »navdušila« s filmi Pogovoriti se morava o Kevinu in Nikoli zares tukaj, se tudi tokrat upre na knjižno predlogo. To je v scenarij preoblekla s pomočjo Enda Walsha (Lakota, Small Take majhne stvari) in Alice Birch (Normalni ljudje, Nasledstvo, Lady Macbeth …), pri čemur o zvestobi predelave ne moremo soditi, saj knjige nismo prebrali. Dejala je, da se za razliko od knjige, ne fokusira na postporodno depresijo, temveč na psihozo samo. V gledalčevih mislih bo, glede na dejstvo, da se vse spremeni po porodu, zelo tanka linija pri razumevanju oziroma ločevanju omenjenih stanj. Pravzaprav bo imel marsikdo najmanj polovico filma težavo z dojemanjem marsičesa.

Ramsay film sestavlja z drobci vizualnih občutij, halucinacijami, nenadnimi izbruhi in surrealnimi občutki lucidnosti, ki gledalca posrkajo v perspektivo opazovalca kaosa. S fantastično vlogo Jennifer Lawrence, ki s številnih vidikov spominja na tisto v Aronofskyjevem filmu Mati!, gre za izkušnjo odprtega zloma. Vsak trenutek je prelomen, je boleč opomnik, kaj pomeni, če živiš na robu lastnega uma. Čeprav je močno gonilo marketinga filma tandem s Pattinsonom, se zdi ta prepričljivi vlogi navkljub, vseskozi v senci soigralke – načrtno, a vseeno.

Vizualni in zvočni masterclass

Kar pa je še kako načrtnega in spada med najbolj mojstrske izpeljave leta, je zvočna tehnika v navezi z vizualno, ki poustvarja padec v globine. Zvok je deformiran do meje, da gledalec tekom filma ni le opazovalec, temveč sotrpeči v surovi resničnosti, ki preustvarja materinstvo in romantiko.

Levje rjovenje, šumi, predenje, nenehen lajež in posledični udarci hitre montaže so hladni in občasno lepi, zaradi tega pa tudi toliko bolj grozeči. Vizualno se direktor fotografije Seamus McGarvey (Cyrano, Pokora, Ana Karenina, Največji šovmen, Nočne ptice) odloča za kontrast med mehkobo in toplino notranjosti ter brutalno ostrino zunanjosti. A kar naredi slika, pokvari zvok, ki zunanjost pričara mirno, širno in odprto, notranjost pa klavstrofobično in motno.

Zgodba je vse bolj disociirana, paranoična in utrujajoča. Vse globlje posega v eksperimentalnost znotraj svojega žanra, ki osrednjo tematiko ljubezni načrtno izčrpava do popolne izpraznjenosti. In ko se gledalcu s koncem filma ponuja odrešitev, h kateri tako močno stremi Grace, postane to edini oprijemljiv konec. Njen psihični kolaps je prepričljiv in žalosten, četudi težak ogled.

Lynne Ramsay je še enkrat obrnila na glavo klasične poteze, ki jih umetnost tako ljubi. Človekov notranji svet je pogosto nevarnejši od zunanjega, nevidno trpljenje pa tu dobi živo obliko v izgledu, igri in dezorientirani narativi.

Eden najbolj živih in pisanih animiranih filmov studia Disney je potreboval skoraj deset let, da je dobil nadaljevanje. Precej zanimivo, glede na to, da je studio brskal po predalih upajoč na kokoš, ki nese zlata jajca, a imel na mizi film, ki je zaslužil milijardo in prejel oskarja za najboljši animirani film. Ni pa najlažja naloga ustvariti nadaljevanje enega bolj priljubljenih filmov v zadnjem desetletju. Jim je z Zootropolis 2 uspelo?

Zootropolis 2: nadaljevanje, ki ga je Disney potreboval

Zajklju Judy in lisjaku Nicku se pridružimo le teden po dogodkih prvega filma. Zdaj sta partnerja v policijski enoti, ki nanju še vedno gleda kot novinca. Medtem ko si Judy želi spreminjati svet z reševanjem zločina, bi želel Nick vse skupaj nonšalantno speljati do naslednje plače. Ko jima načelnik po neuspešni misiji zagrozi, da ju bo ločil, če ne bosta upoštevala ukazov, se jima odpre nov skrivnosten primer. Ali je v Zootropolisu res kača? Plazilcev v mestu namreč ni bilo že sto let. Ob prihajajoči stoti obletnici mesta, ki jo gosti družina risov, mora nenavadni par združiti moči in preprečiti še eno koruptivno zaroto.

Preverjena formula, ki še enkrat deluje

Zakaj bi spreminjal nekaj, kar preverjeno deluje. Najverjetneje so si ustvarjalci filma postavili isto vprašanje. Scenarist Jared Bush, ki je s Philom Johnstonom spisal prvi film, se tokrat vrača kot edini scenarist in so-režiser z Byronom Howardom (Bolt, Zlatolaska, Encanto), ki je so-režiral tudi prvi film.

Vrnila se je tudi igralska zasedba – to predvsem velja za izvirno različico –, kar je bil vedno dober znak. Tako ima film že sumljivo isti proračun, nastavljen na 150 milijonov, in igrani čas, to je 108 minut.

Film izkoristi svoje adute. To je v prvi vrsti nenavadno policijsko partnerstvo zajklje in lisjaka, ki še poglobita svoje prijateljstvo in ostajata eden najbolj prisrčnih parov filmskega sveta. V drugi vrsti je to prav animirani svet, ki so ga ustvarili. Ponovno je navdušujoč, živahen in neverjetno zabaven. Če poenostavimo celoto: če vam je bil všeč prvi, vam bo ta tudi. Manjša težava je le v zgodbi, ki je prav tako kopija prvega filma in kot taka, razen razširjanja sveta, ne prinaša večjih novitet. Tako bolj ali manj ponovi zgodbe drugih »policijskih« nadaljevanj, kot so Ful Gas, Podli fantje, Smrtonosno orožje, Možje v črnem, 21 Jump Street … Obenem je to tudi najhujša kritika, ki filmu pritiče.

Zootropolis 2: kar želiš, to dobiš

Zootropolis 2 je vse, kar smo želeli od nadaljevanja enega najbolj uspešnih animiranih filmov vseh časov. Razširi čudovit svet živalskega mesta, ponuja odlično zabavo in animacijo, je ekstremno gledljiv, ostaja zvest predhodniku in nasploh prinaša vse, kar nam je bilo všeč pri prvem. Verjetno je tudi najboljše Disneyjevo (animirano) nadaljevanje.