Na družbenih omrežjih se je razširil nov trend t. i. sončne tetovaže. Gre za prakso, kjer si posamezniki na kožo nanesejo zaščitno kremo ali trak v obliki vzorca, preostalo kožo pa izpostavijo soncu. Rezultat je porjavel ali celo opečen vzorec na nezaščiteni koži, medtem ko zaščiteni del ostane svetlejši. Dermatologi pred tovrstnim početjem ostro svarijo, saj pomeni namerno izpostavljanje sončnim žarkom brez ustrezne zaščite.
Dermatologi opozarjajo: trend je škodljiv
Čeprav se zdi sončna tetovaža morda zabavna in estetsko zanimiva, gre za nevaren način »igre s soncem«. Lahko vodi do sončnih opeklin, poškodb kože in dolgoročno tudi do kožnega raka, zlasti malignega melanoma. Sončne opekline, tudi če so redke, bistveno povečajo tveganje za nastanek kožnih sprememb.
V Sloveniji letno odkrijejo okoli 3600 primerov kožnega raka, med njimi približno 600 primerov malignih melanomov – najbolj nevarne oblike.
Izkušnja bolnice
Pred štirimi leti je invazivno obliko melanoma premagovala takrat 38-letna Anja Matušin, ki je bila pred diagnozo navdušena nad sončenjem in občasnim obiskovanjem solarijev. »Znamenje na stegnu je bilo drugačno, cvetačaste oblike. Čeprav sem si sprva želela verjeti, da gre za krastico, sem v sebi čutila, da je nekaj narobe.«
Preventiva: zaščita in pregled
Dermatologi poudarjajo pomen ustrezne zaščite pred soncem, izogibanja sončenju v času najmočnejšega UV-sevanja in rednih pregledov kožnih znamenj. Vsakršni eksperimenti s soncem, kot je ustvarjanje sončnih tatujev, so lahko usodni.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
V zadnjih desetletjih sta se hollywoodska in mednarodna kinematografija podala globlje v surov teren aktualnih konfliktov, zlasti tistih, zakoreninjenih na Bližnjem vzhodu. Med njimi je film Vojskovanje (Warfare), ki je v režiji Alexa Garlanda in bivšega vojaka Rayja Mendoze vzbudil pozornost in zaradi svojega visceralnega prikaza bojne operacije in psiholoških posledic vojne. Kritiki in občinstvo so ga pohvalili kot morda najbolj »natančen« prikaz vojskovanja na Bližnjem vzhodu doslej. Toda tako drzna trditev sproža globlje vprašanje, ki ga je enemu od kritikov namenil Mendoza: »Kako veste, če niste bili tam?«
Vojskovanje kot film z jasnim ciljem: Avtentičnost vojne
Leta 2006, med bitko za Ramadi, enota Navy SEAL Alpha One zavzame lokalno dvonadstropno hišo pod krinko noči. Častnik Ray Mendoza (D’Pharaoh Woon-A-Tai), zadolžen za komunikacijo, koordinira zračno podporo za nadzor njihovega položaja, medtem ko ostrostrelec in bolničar Elliott Miller (Cosmo Jarvis) skupaj z ostrostrelcem Frankom (Taylor John Smith) opazuje tržnico na koncu ulice.
Zagotavljajo podporo za operacijo ameriške mornarice. Iraška prevajalca Farid in Noor komunicirata z dvema družinama, ki živita na ločenih nadstropjih stavbe, in jih zbereta v eni izmed spalnic. Ekipa opazi vse večjo aktivnost sovražnika, medtem pa se zračna podpora umakne.
Poročnik McDonald (Michael Gandolfini), pokliče dodatna letala, prevajalca pa opozorita, da je sovražnik objavil poziv k orožju. Poveljnik Erik (Will Poulter) in podčastnik Sam (Joseph Quinn) ukažeta prevajalcem, naj stražijo spodnje nadstropje stavbe.
V ostrostrelčevo sobo je čez nekaj trenutkov vržena granata. Elliott je ranjen, zato ekipa pokliče helikoptersko evakuacijo, medtem ko si vojaki in uporniki izmenjujejo ognjene strele. Ekipa pobere opremo in sproži mine, da očisti obod stavbe. Skozi gost dim prevajalca vodita Elliotta, Sama, Tommyja (Kit Connor), Erika in Raya do čakajočega oklepnika M2 Bradley. Ko se rampa spusti, eksplodira improvizirana eksplozivna naprava (IED oz. IEN). Farid je ubit, Noor pobegne, Elliott in Sam sta huje ranjena, Ray, Erik in Tommy pa utrpijo pretres možganov. Posadka Bradleya, prav tako z žrtvami, se umakne.
Enota Alpha One se umakne nazaj v hišo in oskrbi hude poškodbe Sama in Elliotta. Sam neprestano kriči od bolečin, Elliott pa ostane nezavesten. Erik pokliče enoto Alpha Two, naj se prerazporedi na njihov položaj, vendar njihovo napredovanje ovirajo spopadi na ulici. Zračna podpora se vrne, vendar so sovražne sile preblizu položaja enote Alpha One, zato lahko McDonald koordinira le demonstracijo sile – nizek prelet letal. Zaradi travmatskih poškodb možganov Ray in Erik postaneta dezorientirana in duševno odsotna. Elliott se končno prebudi, njemu in Samu pa dajo morfij.
Alpha Two doseže stavbo Alpha One; Erik dovoli vodji Alpha Two, Jakeu (Charles Melton), da prevzame poveljstvo. Jakeova prošnja za novo evakuacijo je zavrnjena zaradi strahu pred nadaljnjimi IED napadi. Ukaze svojemu komunikacijskemu častniku Johnu, naj se izdaja za poveljnika brigade, da odobri evakuacijo. Enota nudi ognjeno podporo, medtem ko sta Elliott, nato pa še Sam, vkrcana v Bradleyja in uspešno evakuirana.
Preostali vojaki se vrnejo v hišo, medtem ko se uporniki zbirajo okoli njihovega položaja. Jake domneva, da so se morda infiltrirali v drugo nadstropje prek strehe, zato ukaže dvema Bradleyjema, naj uničita zgornji del zgradbe. Pod krinko še ene demonstracije sile sta enoti evakuirani z Bradleyji in zapustita sosesko pod močnim ognjem. Družine v hiši počasi zapustijo spalnico, ko dojamejo, da so vojaki odšli. Preživeli uporniki se previdno zberejo na ulici.
Film se zaključi z napisom: Za Elliotta. Preden se začnejo zaključne špice, so prikazani pravi člani SEAL Team 5, ki so sodelovali v misiji in pri snemanju filma.
Avtentičnost brez meja, zadušljiva in zamegljena
Na prvi pogled Vojskovanje navdušuje s svojo zavezanostjo avtentičnosti. V filmu nastopajo vojaški svetovalci, veterani nedavnih ameriških kampanj v Iraku in Afganistanu ter celo regionalni svetovalci z izkušnjami na terenu. Kinematografija, za katero je poskrbel David J. Thompson, odraža dejanske bojne posnetke s tresočimi posnetki, napetimi spopadi od blizu in vedno prisotnim kaosom nejasnega vojskovanja. Zvok in tempo prispevata k občutku brutalnega realizma.
Natančnost v vojnih filmih je kompleksen in nedosegljiv standard. Za zahodno občinstvo razumevanje vojskovanja na Bližnjem vzhodu pogosto manj oblikujejo življenjske izkušnje in bolj filtrirano medijsko poročanje, selektivne pripovedi in (kulturna) distanca. Film se morda zdi resničen, vendar se njegov realizem v veliki meri ocenjuje po tem, kako dobro se ujema z našimi pričakovanji. Pričakovanji, ki temeljijo na nepopolnih ali pristranskih informacijah.
Film morda prikazuje ameriške vojake pod stresom, ki se prebijajo skozi moralno dvoumnost in urbana bojna območja, pa vendar se je treba vprašati, če ponuja tudi uravnotežen pogled na lokalno prebivalstvo, motivacijo upornikov ali zgodovinske korenine konflikta? Ali pa gre zgolj za tehnično superiorno različico zahodne pripovedi o vojaku kot žrtvi ali junaku?
Pomembno je tudi vedeti, da so vojni filmi – zlasti tisti, ki se osredotočajo na ameriške vojaške akcije – v preteklosti delovali kot oblika mehke propagande. Pentagon že dolgo podpira hollywoodske produkcije z zagotavljanjem dostopa do opreme, osebja in lokacij snemanja v zameno za odobritev ali nadzora nad scenarijem. Posledično mnogi vojni filmi na koncu krepijo domoljubne narative, poveličujejo vojaško službo in zakrivajo bolj kontroverzne vidike ameriške zunanje politike.
Tudi film, ki poskuša odstraniti tradicionalne hollywoodske trike, ima lahko še vedno ideološko težo zgolj zaradi tega, katere zgodbe so pripovedovane in čigavi glasovi so izpuščeni. Ta vpliv je subtilen, a močan. Pod krinko na nek način še vedno oblikuje javno dojemanje vojne, hrabrosti in nacionalne identitete. Pri tem se je vseeno vredno vprašati, kaj o nastanku menita režiserja, pri čemur ne gremo mimo dejstva, da je film pravzaprav biografski košček dejanske operacije.
Ray Mendoza, nekdanji pripadnik specialnih enot, ki je doživel dogodke, na katerih temelji film, ni oblikoval filma kot zabave, temveč kot pričevanje. Za Mendozo je bil ta projekt način, da končno oblikuje izkušnje, ki so bile leta razdrobljene in napačno razumljene. Ne le s strani civilistov, ampak včasih celo s strani kolegov veteranov.
»Ljudje so spraševali, ali me skrbi, da bi film lahko vznemiril veterane in aktivne vojake? Mislim, da počne ravno nasprotno. Sporoča jim, da niso pozabljeni, ampak da so vidni. Pogosto je še bolj vznemirljivo to, da vidimo, da to, kar preživljamo, ni natančno predstavljeno,« je povedal v enem izmed intervjujev.
Ta občutek odgovornosti – povedati resnico, kot jo je čutil in se boril – je gonilna sila filma. Mendoza govori o svojem prijatelju Elliottu Millerju, čigar travmatična poškodba med bitko ga je leta pustila z vprašanji. Da bi mu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo, je sčasoma oblikoval njegovo željo po filmski izkušnji.
»Ko se je Elliott po eksploziji prvič zbudil, je imel takoj veliko vprašanj. Z leti jih je vedno znova postavljal. Prišli smo do točke, ko sem preprosto kopiral in prilepil isto e-pošto, ki sem mu jo poslal leto prej … Ko sem se podal v filmsko industrijo, sem čutil, da lahko vizualno razložim, kje v preteklosti, v literarni obliki, je imel težave s tem ali onim. To je bila nekakšna spodbuda zame … da bom nekega dne to storil sam,« je dodatno razložil.
Vojno različni ljudje doživljajo različno: vojaki, civilisti, humanitarni delavci, novinarji, uporniki. Film je morda natančen pri zajemanju vojakovega stališča, vendar ali lahko trdi, da predstavlja tudi živo resničnost iraških ali sirskih civilistov, ujetih v navzkrižnem ognju? Njihove zgodbe, zaznamovane z izgubo, odpornostjo in vsakodnevnim preživetjem, so pogosto marginalizirane v korist dramatičnih bojnih prizorov. To neravnovesje sproža vprašanje: ali je »natančnost« v vojnih filmih zgolj stvar taktičnih podrobnosti ali bi morala vključevati tudi čustvene in kulturne nianse?
Drug zaplet leži v performativni naravi samega filma. Ne glede na to, kako realističen se zdi vojni film, je še vedno konstruirana pripoved. Napisana, zmontirana in dramatizirana. Prizori so posneti z namenom, dialogi so napisani za učinek, liki pa so izbrani tako, da izražajo arhetipe. Tudi najbolj »avtentične« filme oblikuje tisto, kar režiser vključi ali izključi. Film kljub vsej svoji surovosti in mračnemu tonu, ni dokumentarec. Gre za kurirano izkušnjo, zasnovano tako, da gledalca potopi in zabava ravno toliko kot informira.
Potem je tu še vprašanje dostopa. Le malo ljudi, zlasti zunaj vojske ali prizadetih območij, ima kakršen koli referenčni okvir za presojo natančnosti sodobnega vojskovanja na Bližnjem vzhodu. Večina civilistov je izoliranih od realnosti vojne in se namesto tega zanašajo na pričevanja iz druge roke in vizualne medije, da oblikujejo svoje razumevanje. V tem vakuumu je film zlahka sprejet kot resnica. Ne zato, ker je nedvomno natančna, ampak zato, ker je malo stvari, ki bi izpodbijale njeno različico realnosti.
Njegov sodelavec, filmski ustvarjalec Alex Garland, je prinesel perspektivo zunanjega opazovalca. Prinesel je radovednost in kritiko civilista o tem, kako je vojna običajno predstavljena v kinu. Za Garlanda je bil film priložnost, da preuči povezavo med kulturnimi podobami in vojaškim rekrutiranjem.
»Mnogi ljudje so, ko se pridružijo vojski, stari 17 ali 18 let … Sumim, da so se za to odločili, ko so bili morda 14 ali 15 let. Vprašanje je, na podlagi česa se odločijo in kako neposredni so ljudje glede tega, kaj je vključeno v boj? Mislil sem, da bi imel neznansko vrednost poskus, da bi bili glede vojaške službe v kontekstu kina čim bolj iskreni,« je pojasnil Garland.
Film kot zgodovinski zapis vojskovanja
Mendoza in Garland sta si skupaj prizadevala ustvariti ne le film, ampak zgodovinski zapis. Upira se stiliziranemu junaštvu in dramatičnemu poenostavljanju. Namesto tega ponuja nekaj redkega: brutalno, iskreno pripoved o vojni, ki ne govori le o kaosu bojev, temveč tudi o zmedi, žalosti in nedokončanih vprašanjih, ki ostajajo še dolgo po koncu bitke. Njen pomen je prav v tem namenu, da ne bo viden kot spektakel, temveč kot spomin, ki je postal resničen.
Ob vsem napisanem gre vseeno za eno najbolj, če ne celo najbolj natančnih filmskih predstavitev vojskovanja na Bližnjem vzhodu. Od ostalih ga ne ločuje le tehnična natančnost, temveč tudi integriteta njegovega namena: biti priča, se soočiti s spominom in zavrniti mite o tem, kako je vojna videti in čutiti. To je film, ki ne trzne pred ciljem, in s tem izkazuje čast ne le tistim, ki so jo preživeli, ampak tudi tistim, ki se niso nikoli vrnili. Ogleda si ne zasluži zato, ker je vznemirljiva, ampak zato, ker je iskrena. In v žanru, v katerem je dolgo prevladoval spektakel, je že samo to bistvenega pomena.
Konec koncev je po Garlandovi Državljanski vojni tudi tehnično najbolj natančen vojni film te vrste. Film si zasluži pohvalo za svojo mojstrsko izdelavo in ambicioznost. Pa vseeno se po ogledanem, zapisanem in prebranem poraja vprašanje o našem zanimanju po avtentičnosti v povezavi z dejansko resnico. Kako lahko kot gledalci merimo natančnost nečesa, česar še nikoli nismo zares videli?
Dokler ni zastopan širši nabor glasov in perspektiv, dokler ne prepoznamo omejitev našega zornega kota, moramo biti previdni pri sprejemanju filmskega realizma kot zgodovinskega ali kulturnega dejstva. Ustvarjanje filma je bil zagotovo velik osebni izziv. Še večji izziv pa prinaša prihodnost, ki ne sloni zgolj na ustvarjanju tehnično izpiljenih vojnih filmov, ki se zdijo resnični, temveč v gojenju občinstva, ki razume, kaj »resnično« v resnici pomeni.
Warfare | Official Trailer HD | A24
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Izumiti ali predstaviti nekaj novega v razmeroma dodelanem in jasnem podžanru zombi filmov je težka naloga. Ni pa nemogoče. Samo spomnimo se, kako je južnokorejska filmografija na lastnih ramenih osvežila zombijade in ustvarila praktično svoj podžanr – azijski zombi filmi. Med ljubitelji zombijad so ti naslovi vedno pričakovani, brez kančka dvoma, kar pa ne pomeni, da brezglavo pričakujejo mojstrovino v žanru, kjer so te bolj igla v kopici sena kot kaj drugega. Ziam se v določenih trenutkih predstavi kot nekaj do zdaj nevidenega, a zapade v pasti, ki jim ti filmi ne uspejo pobegniti.
Ziam = Siam + zombiji
Kaj lahko še novega predstavi zombi film? No, tajvanska akcijska grozljivka na Netflixu ima nekaj svojih idej. Zgodba filma se dogaja v bližnji prihodnosti, kjer je svet razdejan zaradi klimatskih sprememb in pomanjkanja hrane. Nekdanji mojster borilnih veščin Singh (Johnny Anfone) je v novem svetu voznik tovornjaka, ki mora tovor paziti pred tistimi, ki si želijo na vse pretege svežega grižljala. A ti so namenjeni elitam, požrešnim posameznikom, ki se mastijo z vrhunsko morsko hrano, medtem ko njihovo ljudstvo umira.
Režiser in scenarist Kulp Kaljareuk je zombi film, že sam po sebi apokaliptične narave, postavil v apokaliptični svet. Dobrodošla noviteta, ki je s pomočjo produkcijo predstavljena prepričljivo. Glavni protagonist se želi s partnerko Rin, medicinsko sestro, upokojiti in začeti novo življenjo stran od glavnega mesta. Njuni načrti se porušijo, ko se eden izmed elite zaradi pokvarjene ribe okuži z virusom, ki ga prelevi v krvoločnega zombija. Tako se mora Singh odpraviti v bolnišnico in rešiti ljubezen svojega življenja.
Pretepaški film z zombiji, ki ponudi nekaj svežine
Če smo povsem iskreni, gre za film Racija (The Raid), ki nato predstavi zombije v bolnišnici. Bolj ali manj je potek tak, kot bi ga pričakovali ob predstavitvi osnovnega zapleta. Ziam se tu ne skuša distancirati od svoje jušne osnove, a ji vsake toliko primeša nekaj dobrodošlih novitet. Primer: ko se v bolnišnici prižgejo škropilniki vode, zombiji nekako mutirajo v krvoločnejšo obliko. Po drugi strani pa je film tako predan borilnim veščinam kot glavnemu orožju proti zombijem – da ne bo pomote, koreografija je fenomenalna – da se gledalec vpraša, če se lahko okuži zaradi razpokanih členkov ali česa podobnega.
Za iskalce zombi filmov z borilnimi veščinami bo Ziam pravi blagoslov. Zadnji tak film je bil Jaz sem Omega (I Am Omega, 2007) z Markom Dacascosom v glavni vlogi, pa četudi je izšel direktno na DVD – ko smo si jih izposojali v videotekah smo nanje še lahko naleteli. Seveda pa je Ziam bistveno boljši film od omenjenega in v tem trenutku na prestolu zombi filmov z borilnimi veščinami.
Ziam | Official Trailer | Netflix
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Ko poletne paprike dosežejo vrhunec sladkobe in okusa, je pravi čas, da jih pripravimo na najbolj klasičen in preprost način – pečene, odišavljene z dobrim oljčnim oljem in svežim česnom. Spodaj je recept, ki ga lahko pripravite že danes!
Za pripravo pečene paprike
3 rdeče (ali rumene) paprike
2 stroka česna
2–3 žlice oljčnega olja
Sol po okusu
(Neobvezno: nekaj listov sveže bazilike ali peteršilja)
Postopek:
Priprava pečice Pečico segrejemo na 220°C (po možnosti vklopimo funkcijo žara).
Peka paprik Cele paprike položimo na pekač, obložen s papirjem za peko. Pečemo približno 25–30 minut, dokler lupina ne potemni in se napihne (lahko jih vmes obrnemo, da se enakomerno zapečejo).
Parjenje v posodi Pečene paprike damo v pokrito posodo za 10 minut – to bo pomagalo, da se lupina zmehča in lažje olupi.
Lupljenje in rezanje Paprike olupimo, odstranimo semena in narežemo na trakove.
Začinjenje Narezane paprike prelijemo z oljčnim oljem, dodamo na drobno nasekljan česen in posolimo. Po želji potresemo še s svežimi zelišči.
Postrežemo Postrežemo toplo ali ohlajeno – odlične so tudi naslednji dan.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Prvi dnevi z novorojenčkom so polni čustev, neprespanih noči in vprašanj. Eno najbolj pogostih je: Ali je moj otrok dovolj pojedel? Pogosto se novopečene mamice počutijo negotovo, še posebej, ker se tvorba in količina materinega mleka vzpostavljata postopoma. A odgovor ni vedno v tehtanju, ki lahko poskrbi za stres celotne družine, temveč v opazovanju.
Zgodnji znaki lakote so nežno godrnjanje, sesanje prstkov, obračanje glavice in odpiranje ust in so idealna priložnost za pristavitev. Če ta trenutek zamudite, bo otrok že jokal in bo potreboval nekaj časa za umiritev, preden bo pripravljen na dojenje. Prvih 6–8 tednov predstavlja obdobje, ko dojenje ustvarja naravno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Priporočljivo je, da se otrok doji od 8- do 12-krat v 24 urah, brez časovnih shem. Nekateri se dojijo večkrat zapored, drugi imajo svoj ritem.
V primeru težav (naj bo to vdrta bradavica, premalo mleka ali slabši sesalni refleks) obstajajo rešitve, ki ne zahtevajo takojšnje uvedbe formule. Haakaa silikonske cevke omogočajo hranjenje po SNS sistemu: otrok sesa na dojki in hkrati dobi dodano mleko po cevki, kar krepi njegov sesalni refleks in hkrati spodbuja tvorbo mleka.
Ko mati ni ves čas ob otroku, morda se vrača v službo ali pa preprosto potrebuje počitek, so lahko dobra izbira tudi prsne črpalke.
Dojenčki, ki se hranijo iz stekleničke, pogosto pogoltnejo več zraka. Zato je izbira ustrezne stekleničke ključna.
MAM anti-colic stekleničke s sistemom za zmanjšanje zračnih mehurčkov pomagajo preprečevati trebušne krče in refluks, kar pomeni manj joka in več spanca – za oba. Ker vemo, da lakota pač ne izbira trenutka, dojenje olajšajo modrčki Carriwell. Gre za posebno kombinacijo ekskluzivne tehnologije in dizajna zagotavlja podporo doječim mamicam z večjimi prsmi.
Brezšiven nedrček za dojenje odličen za velike prsi in krivine, združuje edinstveno podporo GelWire® z lahkimi odstranljivimi oblikovanimi blazinicami, ki ustvarjajo izjemno podporo in lepo obliko. Za nego bradavic so tu prsne blazinice Chicco, ki so mehke, vpojne in ne dražijo kože.
V primeru bolečin pa si lahko pomagate z Multi-Mam obkladki, ki hladijo in pomirjajo. Vse to pa naj bo vedno čisto in varno – z električnim sterilizatorjem NUK ali Tommee Tippee, ki v nekaj minutah pripravi vso opremo na nov podoj ali hranjenje.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Pri komaj 17 letih je Iva Hancman izdala svoj prvenec Mozaik. To si je zaslužila z zmago na literarnem natečaju Mladi pisatelj leta, ki ga je že drugič izpeljala Založba 5ka.
Lani nas je tako z zmagovalno knjigo Lepo spi, lepotec presenetila Ula Bratkovič.
Mozaik: Za tiste, ki sanjajo
Mozaik spremlja neimenovanega, a nadvse ambicioznega pisatelja, ki se iz podeželja in številnih neuspehih preseli v Pariz, kjer želi najti smisel in uspeh. Svoje noči preživlja v malem gostišču, ki si ga lastita sorojenca Vaoutur, zaposli pa se pri komaj delujoči časopisni hiši. Sprašuje se, kje bo našel navdih za pisanje. V okoliščinah, v katerih se znajde, ne najde navdiha, zaradi česar se sprašuje, kako ga bo našel. Vse se spremeni, ko zagleda misteriozno Thalio. Bo postala njegova muza, ključ do uspeha ali vstop v novo življenje?
Knjiga Mozaik
Knjižni prvenci se pogosto držijo varnega zatočišča poznanih krajev, le delno spremenjenih do mere, ko se lahko izmaknemo opisu, da so podobnosti zgolj naključje. Dejstvo, da je sedemnajstletna avtorica svoj prvenec postavila v daljni Pariz, je vredno pohvale. A ta pohvala izzveni v daljavo, ko obračamo list za listom te 140 strani dolge knjige.
V Mozaiku, kot nam delno razkrije naslov, avtorica splete kontemplativno zgodbo o pisateljevem navdihu in ustvarjalnosti. Kaj se zgodi, ko ta dvomi vase in kakšno ceno je pripravljen plačati za svoje umetniške ambicije?
Ko ga življenje – ali njegove lastne odločitve – privede do neizogibnih okoliščin, se Thalia ponudi kot rešilna bilka, muza, miloščina in strašljiv vpliv hkrati. Končno se lahko kot pisatelj sprašuje le o tem, kaj se bo zgodilo, ko napiše prvo besedilo. In takrat se vse v njegovem življenju šele začne. Ali pa konča.
Iva Hancman: Mozaik, Založba 5ka, 140 strani.
Tematike umetniške minljivosti se mlada avtorica loteva z bogato podobo in premišljenimi metaforami, ki zgodbo dvignejo daleč nad tipično mladinsko literaturo. Tudi slednja omemba sloni zgolj na povezavi z avtoričino starostjo in natečajem, saj je Mozaik daleč stran od mladinske literature. Morda se prav zaradi te povezave in dejstev ponuja kot ena najbolj odraslih knjig zadnjega časa.
»Če bi razumel, ne bi pisal o tem«
Dialogi so eksistencialni in pomembni. »Ni samo zgodba, kot ta vpliva name, razumeš?« v nekem trenutku Joseline vpraša protagonista, ki je skušal na vsak način najti navdih za pisanje, ne ozirajoč se na posledice besed, ki jim bo vdal življenje.
Ko ji želi potrditi, da razume, mu ta odvrne, da ni res. Preberemo: »Dlani je odmaknila in zaboden pogled kot oškropljen z biserno roso vrnila vanj.
Že besedišče, ki ga uporablja Iva Hancman, je poetično. Stavki, kot je »Soba je bila živo bitje; kot s pljuči se je vrtela s tremi pari, vdihavala njihove zamolčane besede in se nažirala z Edith Piaf v njihovih ušesih.«
Prostori in kraji so personificirani do mere, ko sami postanejo liki in je vanje vnešena že skoraj abstraktna mera življenja. »Ulica je šumela od pričakovanj sobotne noči in možnosti, ki jih je ponujala,« beremo.
Na nenavaden način se lahko knjiga primerja s stilom in tematiko umetnika v Cyranu de Bergeracu, kar je resda primerjava na nos, a po prebranem resonira še kako točno. S prizvokom prodorne čutnosti, sanjarjenja, umetniške ambicije, iskanja identitete in lepote pisane besede je Mozaik velikemu delu podoben prav v večni poetičnosti umetniške narave in pomenu navdihov (muz) pri ustvarjanju samem. Bolj, kot je Thalia izmuzljiva, bolj nadrealno se berejo strani, kjer se protagonist-pisatelj ukvarja z vprašanjem o samemu sebi. Je vredno slediti tem sanjam ali je vse le prazen odzven v večnost.
Mozaik je fantastičen prvenec, ki napoveduje nekaj velikega
Vsakdo, ki se spopada z ustvarjalnimi dvomi, eksistencialnimi križišči ali opredeljevanjem uspeha v življenju, lahko najde ogledalo v tem kompaktnem, a večplastnem prvencu.
Mozaik je nepričakovan biser, verjetno moj najljubši knjižni prvenec zadnjih let. Brezhibno združuje poetično ambicijo s čustvenim realizmom in ponuja premislek o umetnosti, navdihu, smislu in identiteti. Ne glede na to, ali ste mladi sanjač, navdušen bralec slovenske literature ali nekdo, ki uživa v liričnem pripovedovanju zgodb, ta roman ponuja tako navdih kot introspekcijo.
In za konec, v nekem trenutku beremo: »Te strani je poznal bolje kot samega sebe, a one so ga poznale še bolje. Vedel je za njihove tegobe in one so med vrsticami njegove najgloblje posredovale naprej z resonanco, slišno samo tistim, ki so poslušali. Tistim, ki so slišali.«
Danes skoraj ni več človeka, ki ne bi imel nekakšne »rutine za kožo«. Od čistilnih pen, serumov, vlažilcev, zaščitnih krem in eksotičnih ampul – kozmetična industrija nas prepričuje, da potrebujemo celo artilerijo izdelkov, če želimo imeti lepo, sijočo kožo. Toda zakaj potem toliko ljudi kljub temu nima nič boljše kože?
Marketinški mit o »revolucionarnih sestavinah«
Kozmetična industrija temelji na obljubi, da je vsak naslednji izdelek tisti, ki bo končno »spremenil« vašo kožo. Oglasi so polni znanstveno zvenečih izrazov – peptidi, kolagen, retinol, niacinamid – a večina teh učinkovin je v izdelkih v tako majhnih koncentracijah, da ne dosežejo ničesar, razen vašega denarja.
Poleg tega večina komercialne kozmetike deluje le na površini kože. Koža pa je živi organ, ki odseva notranje stanje telesa – hormonsko ravnovesje, stres, prehrano, spanje in zdravje črevesja. Nobena krema ne more izbrisati pomanjkanja spanja ali mesecev hitre hrane!
Mnogi ljudje vložijo ogromno denarja in časa v svojo rutino – pa kljub temu ostajajo z enako problematično kožo: aknami, rdečico, suhostjo ali utrujenim videzom. Razlog? Ker skušajo zunanji problem reševati zgolj s površinskimi sredstvi.
Koža ni ločen sistem! Če telo nima dovolj esencialnih hranil, če se ponoči ne regenerira zaradi slabega spanca, ali če hormoni nihajo zaradi stresa, bo to vedno pustilo sled na obrazu – ne glede na to, kaj namažete nanj.
Kaj dejansko deluje?
Znanost jasno kaže, da največji vpliv na zdrav videz kože izhaja iz:
zmanjšanja stresa (kortizol močno vpliva na kožno stanje),
gibanja, ki spodbuja prekrvavitev in oksigenacijo kože.
Dobra kozmetika ima lahko podporno vlogo – denimo kot zaščita pred soncem ali za vlaženje kože – a nikoli ne rešuje temeljnih vzrokov vaših težav.
Ko nega kože postane iluzija nadzora
Nega kože je za mnoge psihološka opora – občutek, da imamo vsaj nekaj pod nadzorom. To ni nujno slabo, a problem nastane, ko nam industrija vsiljuje prepričanje, da brez njihovega izdelka nismo dovolj, da brez seruma z zlatimi delci ne bomo nikoli zasijali.
Resnica je precej bolj preprosta – in veliko cenejša. Vaša koža bo najlepša takrat, ko bo vaše telo zdravo, vaše misli pa pomirjene.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Sean Duffy, nekdanji voditelj Fox Newsa in trenutni minister za promet, bo kot začasni administrator Nase ta teden razglasil načrte za gradnjo prvega jedrskega reaktorja na Luni. Gre za njegov prvi večji korak na čelu agencije, potem ko ga je po umiku kandidature milijarderja Jareda Isaacmana imenoval predsednik Donald Trump.
Jedrski reaktor kot strateški cilj
NASA je o lunarnem reaktorju razmišljala že prej, a novi ukaz določa jasen cilj: 100-kilovatni reaktor do leta 2030. To naj bi zagotovilo energijo za prihodnje astronavtske odprave. Dokumenti opozarjajo, da bi zgodnejši uspeh Kitajske ali Rusije lahko pomenil razglasitev “prepovedanih območij”, kar bi omejilo ameriški dostop do Lune.
Pospešena časovnica in industrijska partnerstva
Direktiva zahteva, da NASA v dveh mesecih zbere predloge industrije in imenuje vodjo projekta. Iskali bodo podjetja, ki lahko do konca desetletja razvijejo in izstrelijo lunarni reaktor – kar se pokriva s časom, ko naj bi Kitajska na Luni pristala s svojo prvo posadko.
Visoki uradnik Nase je dejal, da gre za vprašanje zmage v drugi vesoljski tekmi. Pobuda se sicer pokriva s Trumpovo vesoljsko politiko, ki poudarja človeške odprave, obenem pa predvideva, da bo skoraj 50-odstotkov sredstev namenjenih znanstvenim misijam Nase.
Zamenjava Mednarodne vesoljske postaje
Duffy prav tako pospešuje načrte za nadomestitev dotrajane Mednarodne vesoljske postaje (ISS) s komercialnimi alternativami. NASA naj bi v naslednjih šestih mesecih podelila vsaj dve pogodbi podjetjem, s ciljem postaviti novo postajo do leta 2030. V nasprotnem primeru bi Kitajska ostala edina država z lastno stalno posadko v orbiti.
Med podjetji, ki že razvijajo nove vesoljske postaje, so Axiom Space, Vast in Blue Origin. A v ameriškem kongresu narašča zaskrbljenost, da agencija podjetjem potrebnega financiranja za razvoj ne zagotavlja dovolj hitro.
NASA ostaja v jedrskem prostoru
Kljub nedavni prekinitvi skupnega vojaško-vesoljskega programa jedrskega pogona bo NASA s projektom reaktorja ohranila svojo vlogo pri razvoju vesoljske jedrske tehnologije. »Nismo opustili jedrskega pogona zaradi dvoma v tehnologijo, temveč zaradi proračunskih prioritet,« je pojasnil uradnik Nase.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Ko poleti pritisne vročina, si marsikdo zaželi hladno pivo – osvežujoče, rahlo grenko in prijetno hladno. A čeprav deluje kot idealna poletna pijača, ostaja vprašanje: ali nas pivo v resnici hidrira ali telesu naredi več škode kot koristi?
Pivo vsebuje vodo – a tudi alkohol
Pivo je res večinoma sestavljeno iz vode, zato se zdi logično, da bi prispevalo k hidraciji. A ključen je alkohol. Alkohol namreč deluje diuretično – spodbuja telo k večjemu odvajanju vode z urinom. To pomeni, da lahko že ena ali dve pivi povzročita večjo izgubo tekočine, kot je je bilo vnesene. Poleg tega alohol nase veže vodo in elektrolite, zato že majhna količina (npr. 5% v pivu) povzroči dehidracijo, ki prevlada nad morebitnim vnosom tekočine. Torej: čeprav pivo vsebuje vodo, alkohol v njem večinoma izniči njen hidracijski učinek.
Občutek osvežitve je lahko zavajajoč
Hladno pivo na vroč poletni dan res prinese trenutek osvežitve, toda ta občutek je kratkotrajen. Alkohol razširi žile, kar lahko ob visokih temperaturah dodatno obremeni telo, povzroči omotico in padec pritiska. Še posebej nevarno je pitje piva po fizični aktivnosti ali v kombinaciji s sončenjem!
Kaj pa brezalkoholno pivo?
Brezalkoholna različica piva je bistveno boljša izbira v vročini. Še vedno vsebuje nekaj elektrolitov in ogljikovih hidratov, ki so lahko koristni po telesnem naporu, hkrati pa ne povzroča izgube tekočine, zato jo športniki vse pogosteje uživajo kot regeneracijsko pijačo.
Pivo naj bo užitek, ne rešitev za žejo
Čeprav je pivo prijeten del poletnih večerov, ni primerna izbira za hidracijo. V vročini naj bo vaš glavni napitek vedno voda – hladna, osvežilna in brez stranskih učinkov. Pivo pa naj ostane občasna sprostitev, ne sredstvo za ohladitev telesa.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Skozi svojo zgodovino človeštvo spremlja tragične romance. Enako je v filmskem svetu, kjer smo romantične filme z žalostnim koncem najpogosteje spremljali v zadnjih dvajsetih letih, ko je po velikem pompu sredi preteklega desetletja ta žanr počasi poniknil. In kaj se zgodi, ko ga skušajo obuditi?
Romantični filmi, ki nimajo vedno sanjskega konca
Verjetno se še mnogi spomnijo filmov, kot so Spomin v srcu (A Walk To Remember, 2002), Krive so zvezde (The Fault in Our Stars, 2014), Ob tebi (Me Before You, 2016) in nato še tiste zaključnega vala, kot so Brez dotika (Five Feet Apart, 2019), Vsaj en popoln dan (All the Bright Places, 2020) ter holivudski prvenec Mitje Okorna Leto življenja (Life in A Year, 2020).
Pri koncu obdobja je šlo večinoma za filmske predelave YoungAdult romanov, ki so imeli utrjeno bralno občinstvo, a zaradi številnih sprememb na veliko platno so filmi sčasoma zamirali. V zadnjih petih letih z izjemo dveh omenjenih nismo videli nobenega, vsaj ne na opaznejši ravni. Do trenutka, ko je Netflix postregel s predelavo knjige My Oxford Year ameriške pisateljice Julie Whelan.
Film je bilo treba oceniti zgolj na podlagi filma, saj knjige pred ogledom nismo prebrali. Scenarij je napisal Allison Burnett, katerega pretekli filmi nakazujejo na smer (ali pa kakovost), ki jo je ubrala Netflixova romanca. Dejstvo, da je na režiserski stolček sedel Iain Morris, ki je v preteklosti ustvaril serijo The Inbetweeners, režiral Kaj vse počnemo v mraku in s Taiko Waititijem napisal Še en gol za zmago, je poskrbelo za več zmede kot razlage. A ker sta v glavnih vlogah Netflixova princesa Sofia Carson (Purple Hearts, Carry-On, The Life List) in princ Corey MyIchreest (Queen Charlotte), lahko že pred ogledom precej točno uganemo, kam pes taco moli.
Anna De La Vega je inteligentna ameriška študentka, ki za eno leto odpotuje v Anglijo, da bi na oxfordski univerzi študirala viktorijansko poezijo. Že prvi dan jo z avtom poškropi arogantni, a prelesni Jamie Davenport. Kasneje izve, da bo prav on poučeval enega od njenih predmetov. Sprva se drug drugemu posmehujeta, a kmalu preživita zabaven večer, v katerem Anna prvič obišče pub. Med njima se splete iskrena vez, ki pa jo prekine tragična novica o enemu izmed njih.
Film bo zaradi svoje romantične tendence med Netflixovimi gledalci pri vrhu seznama najljubših deset. A priljubljenost izdelka ni razlog za njegovo kvalitete.
Moje oxfordsko leto je precej fazanski film, ki ve, kam želi iti, a ne ve, kako bi in kako bo tja prišel, če si izposodimo žargon za prvi letnik faksa. Zgodba si za svoje ozadje izposodi nekaj, kar bežno spominja na ljubezen do pisane besede, kot so jo izkazovali Društvo mrtvih pesnikov, Zaljubljeni Shakespeare in Bartonova akademija.
In če paru protagonistov verjamemo, da sta zaljubljena, ne moremo verjeti, da še vedno nastajajo filmi, ki so podvrženi holivudski fascinaciji nad razmerji med učitelji (pripravniki) in študenti. Že tu obvelja, da ne gre za romantičen film, temveč v najboljšem primeru bizarno ali fetiš romanco – vsaj do določene mere.
Nekaj prizorov, ki jih režiser predstavi, je sicer prepričljivih in spominjajo na tiste iz filmov Pred zoro in Polnoč v Parizu. A teh je premalo, saj film klub univerzitetnemu ozadju deluje prazno in brezdušno. Ta opis bi lahko sovpadal s tematiko druge polovice filma, za katero ne moremo reči, da ni dodelana, temveč ni premišljena preko klišejskih likov in osebnosti. Še preden pa se gledalci v tej dvourni romantični drami prebijemo do tja, moramo spremljati nepredvidljivo dogajanje, ki ni pohvalno, saj je tu jasno, da ustvarjalci niso vedeli, kaj jih čaka na naslednjem A4 listu.
Brezdušna romanca, ki brcne v prazno
Čeprav je marsikdo na predelavo knjižne uspešnice Johna Greena gledal z viška, se iz leta v leto kaže, kako mojstrsko je zgodba Krive so zvezde nagovorila tematiko ljubezni in izgube. Moje oxfordsko leto se trudi zadeti to bistvo, a zgreši že v osnovi, pa čeprav so producenti bolj ali manj isti.
Liki naj bi ljubili poezijo, a bolj ljubijo sami sebe, svoje nedodelane različice, ki so skupaj s prepričljivo in koherentno zgodbo obstale nekje na tleh scenaristične sobe. Ne poezija, bolj gre za Pinterest opise – brez bistva in vsebine, samo fasada.
My Oxford Year | Official Trailer | Netflix
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
