V zadnjih desetletjih sta se hollywoodska in mednarodna kinematografija podala globlje v surov teren aktualnih konfliktov, zlasti tistih, zakoreninjenih na Bližnjem vzhodu. Med njimi je film Vojskovanje (Warfare), ki je v režiji Alexa Garlanda in bivšega vojaka Rayja Mendoze vzbudil pozornost in zaradi svojega visceralnega prikaza bojne operacije in psiholoških posledic vojne. Kritiki in občinstvo so ga pohvalili kot morda najbolj »natančen« prikaz vojskovanja na Bližnjem vzhodu doslej. Toda tako drzna trditev sproža globlje vprašanje, ki ga je enemu od kritikov namenil Mendoza: »Kako veste, če niste bili tam?«

Vojskovanje kot film z jasnim ciljem: Avtentičnost vojne

Leta 2006, med bitko za Ramadi, enota Navy SEAL Alpha One zavzame lokalno dvonadstropno hišo pod krinko noči. Častnik Ray Mendoza (D’Pharaoh Woon-A-Tai), zadolžen za komunikacijo, koordinira zračno podporo za nadzor njihovega položaja, medtem ko ostrostrelec in bolničar Elliott Miller (Cosmo Jarvis) skupaj z ostrostrelcem Frankom (Taylor John Smith) opazuje tržnico na koncu ulice.

Zagotavljajo podporo za operacijo ameriške mornarice. Iraška prevajalca Farid in Noor komunicirata z dvema družinama, ki živita na ločenih nadstropjih stavbe, in jih zbereta v eni izmed spalnic. Ekipa opazi vse večjo aktivnost sovražnika, medtem pa se zračna podpora umakne.

Poročnik McDonald (Michael Gandolfini), pokliče dodatna letala, prevajalca pa opozorita, da je sovražnik objavil poziv k orožju. Poveljnik Erik (Will Poulter) in podčastnik Sam (Joseph Quinn) ukažeta prevajalcem, naj stražijo spodnje nadstropje stavbe.

V ostrostrelčevo sobo je čez nekaj trenutkov vržena granata. Elliott je ranjen, zato ekipa pokliče helikoptersko evakuacijo, medtem ko si vojaki in uporniki izmenjujejo ognjene strele. Ekipa pobere opremo in sproži mine, da očisti obod stavbe. Skozi gost dim prevajalca vodita Elliotta, Sama, Tommyja (Kit Connor), Erika in Raya do čakajočega oklepnika M2 Bradley. Ko se rampa spusti, eksplodira improvizirana eksplozivna naprava (IED oz. IEN). Farid je ubit, Noor pobegne, Elliott in Sam sta huje ranjena, Ray, Erik in Tommy pa utrpijo pretres možganov. Posadka Bradleya, prav tako z žrtvami, se umakne.

Enota Alpha One se umakne nazaj v hišo in oskrbi hude poškodbe Sama in Elliotta. Sam neprestano kriči od bolečin, Elliott pa ostane nezavesten. Erik pokliče enoto Alpha Two, naj se prerazporedi na njihov položaj, vendar njihovo napredovanje ovirajo spopadi na ulici. Zračna podpora se vrne, vendar so sovražne sile preblizu položaja enote Alpha One, zato lahko McDonald koordinira le demonstracijo sile – nizek prelet letal. Zaradi travmatskih poškodb možganov Ray in Erik postaneta dezorientirana in duševno odsotna. Elliott se končno prebudi, njemu in Samu pa dajo morfij.

Alpha Two doseže stavbo Alpha One; Erik dovoli vodji Alpha Two, Jakeu (Charles Melton), da prevzame poveljstvo. Jakeova prošnja za novo evakuacijo je zavrnjena zaradi strahu pred nadaljnjimi IED napadi. Ukaze svojemu komunikacijskemu častniku Johnu, naj se izdaja za poveljnika brigade, da odobri evakuacijo. Enota nudi ognjeno podporo, medtem ko sta Elliott, nato pa še Sam, vkrcana v Bradleyja in uspešno evakuirana.

Preostali vojaki se vrnejo v hišo, medtem ko se uporniki zbirajo okoli njihovega položaja. Jake domneva, da so se morda infiltrirali v drugo nadstropje prek strehe, zato ukaže dvema Bradleyjema, naj uničita zgornji del zgradbe. Pod krinko še ene demonstracije sile sta enoti evakuirani z Bradleyji in zapustita sosesko pod močnim ognjem. Družine v hiši počasi zapustijo spalnico, ko dojamejo, da so vojaki odšli. Preživeli uporniki se previdno zberejo na ulici.

Film se zaključi z napisom: Za Elliotta. Preden se začnejo zaključne špice, so prikazani pravi člani SEAL Team 5, ki so sodelovali v misiji in pri snemanju filma.

Avtentičnost brez meja, zadušljiva in zamegljena

Na prvi pogled Vojskovanje navdušuje s svojo zavezanostjo avtentičnosti. V filmu nastopajo vojaški svetovalci, veterani nedavnih ameriških kampanj v Iraku in Afganistanu ter celo regionalni svetovalci z izkušnjami na terenu. Kinematografija, za katero je poskrbel David J. Thompson, odraža dejanske bojne posnetke s tresočimi posnetki, napetimi spopadi od blizu in vedno prisotnim kaosom nejasnega vojskovanja. Zvok in tempo prispevata k občutku brutalnega realizma.

Natančnost v vojnih filmih je kompleksen in nedosegljiv standard. Za zahodno občinstvo razumevanje vojskovanja na Bližnjem vzhodu pogosto manj oblikujejo življenjske izkušnje in bolj filtrirano medijsko poročanje, selektivne pripovedi in (kulturna) distanca. Film se morda zdi resničen, vendar se njegov realizem v veliki meri ocenjuje po tem, kako dobro se ujema z našimi pričakovanji. Pričakovanji, ki temeljijo na nepopolnih ali pristranskih informacijah.

Uravnotežen film ali mehka propaganda?

Film morda prikazuje ameriške vojake pod stresom, ki se prebijajo skozi moralno dvoumnost in urbana bojna območja, pa vendar se je treba vprašati, če ponuja tudi uravnotežen pogled na lokalno prebivalstvo, motivacijo upornikov ali zgodovinske korenine konflikta? Ali pa gre zgolj za tehnično superiorno različico zahodne pripovedi o vojaku kot žrtvi ali junaku?

Pomembno je tudi vedeti, da so vojni filmi – zlasti tisti, ki se osredotočajo na ameriške vojaške akcije – v preteklosti delovali kot oblika mehke propagande. Pentagon že dolgo podpira hollywoodske produkcije z zagotavljanjem dostopa do opreme, osebja in lokacij snemanja v zameno za odobritev ali nadzora nad scenarijem. Posledično mnogi vojni filmi na koncu krepijo domoljubne narative, poveličujejo vojaško službo in zakrivajo bolj kontroverzne vidike ameriške zunanje politike.

Tudi film, ki poskuša odstraniti tradicionalne hollywoodske trike, ima lahko še vedno ideološko težo zgolj zaradi tega, katere zgodbe so pripovedovane in čigavi glasovi so izpuščeni. Ta vpliv je subtilen, a močan. Pod krinko na nek način še vedno oblikuje javno dojemanje vojne, hrabrosti in nacionalne identitete. Pri tem se je vseeno vredno vprašati, kaj o nastanku menita režiserja, pri čemur ne gremo mimo dejstva, da je film pravzaprav biografski košček dejanske operacije.

Za Mendozo je film osebnega pomena

Ray Mendoza, nekdanji pripadnik specialnih enot, ki je doživel dogodke, na katerih temelji film, ni oblikoval filma kot zabave, temveč kot pričevanje. Za Mendozo je bil ta projekt način, da končno oblikuje izkušnje, ki so bile leta razdrobljene in napačno razumljene. Ne le s strani civilistov, ampak včasih celo s strani kolegov veteranov.

»Ljudje so spraševali, ali me skrbi, da bi film lahko vznemiril veterane in aktivne vojake? Mislim, da počne ravno nasprotno. Sporoča jim, da niso pozabljeni, ampak da so vidni. Pogosto je še bolj vznemirljivo to, da vidimo, da to, kar preživljamo, ni natančno predstavljeno,« je povedal v enem izmed intervjujev.

Ta občutek odgovornosti – povedati resnico, kot jo je čutil in se boril – je gonilna sila filma. Mendoza govori o svojem prijatelju Elliottu Millerju, čigar travmatična poškodba med bitko ga je leta pustila z vprašanji. Da bi mu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo, je sčasoma oblikoval njegovo željo po filmski izkušnji.

»Ko se je Elliott po eksploziji prvič zbudil, je imel takoj veliko vprašanj. Z leti jih je vedno znova postavljal. Prišli smo do točke, ko sem preprosto kopiral in prilepil isto e-pošto, ki sem mu jo poslal leto prej … Ko sem se podal v filmsko industrijo, sem čutil, da lahko vizualno razložim, kje v preteklosti, v literarni obliki, je imel težave s tem ali onim. To je bila nekakšna spodbuda zame … da bom nekega dne to storil sam,« je dodatno razložil.

Film je še vedno film, konstruirana pripoved

Vojno različni ljudje doživljajo različno: vojaki, civilisti, humanitarni delavci, novinarji, uporniki. Film je morda natančen pri zajemanju vojakovega stališča, vendar ali lahko trdi, da predstavlja tudi živo resničnost iraških ali sirskih civilistov, ujetih v navzkrižnem ognju? Njihove zgodbe, zaznamovane z izgubo, odpornostjo in vsakodnevnim preživetjem, so pogosto marginalizirane v korist dramatičnih bojnih prizorov. To neravnovesje sproža vprašanje: ali je »natančnost« v vojnih filmih zgolj stvar taktičnih podrobnosti ali bi morala vključevati tudi čustvene in kulturne nianse?

Drug zaplet leži v performativni naravi samega filma. Ne glede na to, kako realističen se zdi vojni film, je še vedno konstruirana pripoved. Napisana, zmontirana in dramatizirana. Prizori so posneti z namenom, dialogi so napisani za učinek, liki pa so izbrani tako, da izražajo arhetipe. Tudi najbolj »avtentične« filme oblikuje tisto, kar režiser vključi ali izključi. Film kljub vsej svoji surovosti in mračnemu tonu, ni dokumentarec. Gre za kurirano izkušnjo, zasnovano tako, da gledalca potopi in zabava ravno toliko kot informira.

Potem je tu še vprašanje dostopa. Le malo ljudi, zlasti zunaj vojske ali prizadetih območij, ima kakršen koli referenčni okvir za presojo natančnosti sodobnega vojskovanja na Bližnjem vzhodu. Večina civilistov je izoliranih od realnosti vojne in se namesto tega zanašajo na pričevanja iz druge roke in vizualne medije, da oblikujejo svoje razumevanje. V tem vakuumu je film zlahka sprejet kot resnica. Ne zato, ker je nedvomno natančna, ampak zato, ker je malo stvari, ki bi izpodbijale njeno različico realnosti.

Njegov sodelavec, filmski ustvarjalec Alex Garland, je prinesel perspektivo zunanjega opazovalca. Prinesel je radovednost in kritiko civilista o tem, kako je vojna običajno predstavljena v kinu. Za Garlanda je bil film priložnost, da preuči povezavo med kulturnimi podobami in vojaškim rekrutiranjem.

»Mnogi ljudje so, ko se pridružijo vojski, stari 17 ali 18 let … Sumim, da so se za to odločili, ko so bili morda 14 ali 15 let. Vprašanje je, na podlagi česa se odločijo in kako neposredni so ljudje glede tega, kaj je vključeno v boj? Mislil sem, da bi imel neznansko vrednost poskus, da bi bili glede vojaške službe v kontekstu kina čim bolj iskreni,« je pojasnil Garland.

Film kot zgodovinski zapis vojskovanja

Mendoza in Garland sta si skupaj prizadevala ustvariti ne le film, ampak zgodovinski zapis. Upira se stiliziranemu junaštvu in dramatičnemu poenostavljanju. Namesto tega ponuja nekaj redkega: brutalno, iskreno pripoved o vojni, ki ne govori le o kaosu bojev, temveč tudi o zmedi, žalosti in nedokončanih vprašanjih, ki ostajajo še dolgo po koncu bitke. Njen pomen je prav v tem namenu, da ne bo viden kot spektakel, temveč kot spomin, ki je postal resničen.

Ob vsem napisanem gre vseeno za eno najbolj, če ne celo najbolj natančnih filmskih predstavitev vojskovanja na Bližnjem vzhodu. Od ostalih ga ne ločuje le tehnična natančnost, temveč tudi integriteta njegovega namena: biti priča, se soočiti s spominom in zavrniti mite o tem, kako je vojna videti in čutiti. To je film, ki ne trzne pred ciljem, in s tem izkazuje čast ne le tistim, ki so jo preživeli, ampak tudi tistim, ki se niso nikoli vrnili. Ogleda si ne zasluži zato, ker je vznemirljiva, ampak zato, ker je iskrena. In v žanru, v katerem je dolgo prevladoval spektakel, je že samo to bistvenega pomena.

Konec koncev je po Garlandovi Državljanski vojni tudi tehnično najbolj natančen vojni film te vrste. Film si zasluži pohvalo za svojo mojstrsko izdelavo in ambicioznost. Pa vseeno se po ogledanem, zapisanem in prebranem poraja vprašanje o našem zanimanju po avtentičnosti v povezavi z dejansko resnico. Kako lahko kot gledalci merimo natančnost nečesa, česar še nikoli nismo zares videli?

Dokler ni zastopan širši nabor glasov in perspektiv, dokler ne prepoznamo omejitev našega zornega kota, moramo biti previdni pri sprejemanju filmskega realizma kot zgodovinskega ali kulturnega dejstva. Ustvarjanje filma je bil zagotovo velik osebni izziv. Še večji izziv pa prinaša prihodnost, ki ne sloni zgolj na ustvarjanju tehnično izpiljenih vojnih filmov, ki se zdijo resnični, temveč v gojenju občinstva, ki razume, kaj »resnično« v resnici pomeni.