V popularni kulturi so očetje pogosto predstavljeni kot čustveno stabilni, stoični junaki, ki svojo vlogo opravljajo brezhibno – ne glede na okoliščine. Od oglasov za pivo do humorističnih priročnikov za očetovstvo se utrjuje podoba močnega, zadovoljnega očeta. V resničnem življenju pa je lahko očetovstvo čustveno zahtevno in celo izčrpavajoče.
Nova raziskava Rutgers Health, objavljena v American Journal of Preventive Medicine, razkriva, da ima očetovska depresija lahko dolgoročne posledice za vedenje in socialni razvoj otrok – če ostane neprepoznana in nezdravljena. Da pa bi bila zagata še večja, se moški vsakodnevno soočajo z vprašanjem, ali biti zaščitnik in varuh ali pokazati nekaj več ranljivosti.
Nevidna realnost: ko očetje trpijo v tišini
Kljub temu da je očetovska depresija še vedno redko obravnavana, je precej pogostejša, kot si večina predstavlja. Med 8 % in 13 % očetov v ZDA izkusi neko obliko depresije v zgodnjem obdobju otrokovega življenja. Ta številka se lahko poveča na 50 %, če ima tudi mati poporodno depresijo. Vendar pa večina raziskav doslej ni sledila dolgotrajnim posledicam očetovskega duševnega zdravja – niti ni zajela obdobij po zgodnjem otroštvu.
Raziskava, ki jo je vodila Kristine Schmitz, docentka pediatrije na Medicinski fakulteti Rutgers Robert Wood Johnson, zapolnjuje to vrzel. »O depresiji moramo razmišljati pri obeh starših, ne le pri materah,« je poudarila Schmitz. Njena ekipa je zbrala in analizirala podatke iz nacionalne kohortne študije Future of Families and Child Wellbeing Study (FFCWS), ki že več kot dve desetletji spremlja življenja otrok, rojenih v 20 večjih ameriških mestih.
Depresivni očetje, bolj izzivalni otroci
Raziskovalci so se osredotočili na dve ključni točki: ko so bili otroci stari 5 let, so njihovi očetje opravili presejalni test za depresivne simptome. Ko so otroci dopolnili 9 let, so njihovi učitelji poročali o njihovem vedenju in socialnih veščinah.
Rezultati so bili zgovorni. Otroci očetov, ki so poročali o simptomih depresije (npr. potrtost, žalost, občutek brezupa), so bili pri devetih letih pogosteje nemirni, uporniški, jezni in manj samozavestni. Po mnenju raziskovalcev bi lahko depresija pri očetu zmanjšala njegovo čustveno razpoložljivost, poslabšala kakovost starševstva ali povečala napetosti v družinskem okolju.
»Vstop v vrtec je pomembna razvojna prelomnica, in težave, s katerimi se otroci takrat soočajo, lahko vodijo v slabše vključevanje in vedenje v osnovni šoli, ki se lahko nadaljuje ali poslabša v srednji in višji šoli,« so zapisali raziskovalci.
Zakaj so ti izsledki tako pomembni
Študija, ki je zajela 1.422 očetov, je upoštevala različne dejavnike – vključno z življenjsko situacijo, materinsko depresijo ter družbeno-ekonomski status – kar omogoča izredno zanesljivo povezavo med očetovo depresijo in otrokovo vedenjsko sliko. »Nobena druga populacijska študija v ZDA ni tako jasno povezala očetovske depresije z vedenjem otrok v šoli,« je dejala Schmitz.
To pomeni, da bi lahko zgodnje odkrivanje depresije pri očetih ter uvedba podpornih programov pomembno pripomogla k izboljšanju duševnega zdravja otrok. Z vključevanjem očetov v presejalne teste in terapevtske programe bi lahko preprečili dolgotrajne vedenjske težave, ki vplivajo na otrokovo prilagoditev in uspešnost.
Podpora očetom kot naložba v prihodnost otrok
Čeprav so ugotovitve raziskave skrb vzbujajoče, prinašajo tudi upanje. Depresija je obvladljiva, če jo prepoznamo pravočasno in zagotovimo ustrezno podporo. Schmitz poudarja, da bi morali pediatri aktivno vključevati očete v pogovore o duševnem zdravju ter razvijati intervencije, ki upoštevajo njihovo vlogo in potrebe. »Kot starši lahko pokažemo, da ko se borimo, poiščemo pomoč. To je lekcija, ki jo bodo otroci nosili s seboj vse življenje,« pravi Schmitz.
V kontekstu sprememb v družbeni percepciji moškosti in očetovske vloge to pomeni priložnost za preoblikovanje kulture – stran od pričakovanj neustavljivega očeta k bolj človeški, ranljivi in podporni vlogi.
A hkrati se je potrebno zavedati, da to da moške povsem razrešimo njihove identitete kot varuhov, zaščitnikov in stoikov, nosi enako velike posledice na njihovo mentalno zdravje. Ko jim odvzameš tradicionalnejšo identiteto, ne da bi jim dal nadomestno, lahko povzročimo velik duševni razdor.
Ko moškemu vzameš njegovo vlogo: tiha kriza sodobnega očeta
Za številne moške je občutek odgovornosti za zaščito in blaginjo družine temelj njihove identitete. Že od zgodnjih let jih družba vzgaja v prepričanju, da je njihova vrednost neločljivo povezana z vlogo skrbnika, zaščitnika in stabilnega stebra doma. Vloga, ki je bila še pred desetletji samoumevna, se danes vse pogosteje postavlja pod vprašaj. V imenu napredka se od moških pogosto pričakuje, da se odpovejo tej vlogi – in prav to lahko povzroči globok psihološki razdor.
Raziskave so pokazale, da odvzem tradicionalnih družbenih vlog moškim povečuje občutke nepomembnosti, izgubljenosti in nemoči. V študiji, objavljeni v Journal of Men’s Studies (2020), je bilo ugotovljeno, da moški, ki izgubijo občutek pomena svoje vloge v družini, pokažejo več znakov anksioznosti, depresije in vedenjske disfunkcije. Ko se zmanjšuje prostor za njihovo naravno željo po zaščiti in skrbi za svoje bližnje, ostanejo brez jasne identitete – in brez prave podpore.
»Ko moškemu odvzameš njegovo zgodovinsko vlogo, mu ne ponudiš alternative – pustiš ga praznega,« ugotavlja sociolog Dr. Michael Thompson, ki že desetletja raziskuje duševno zdravje moških. »In ko moški ne ve, kdo je, postane notranje razpadanje neizogibno.«
Stres zaradi izgube identitete
Vloga skrbnika ni zgolj kulturni konstrukt – za mnoge moške predstavlja vir smisla, pripadnosti in osebne vrednosti. Ko očetom družba začne pošiljati sporočila, da je ta vloga »zastarela«, »napačna« ali celo »škodljiva«, nastopi notranji konflikt. Po eni strani čutijo dolžnost do svoje družine, po drugi strani pa jih zunanji svet spodbuja, naj to dolžnost redefinirajo – pogosto brez jasnih smernic.
Zadnja desetletja so prinesla močno kritiko t. i. toxic masculinity, vendar številni strokovnjaki opozarjajo, da ta izraz ni vedno produktiven. Namesto razločevanja med zdravimi in nezdravimi oblikami moškega vedenja pogosto prinese splošno demonizacijo moških lastnosti, kot so zaščitništvo, odločnost ali želja po odgovornosti. Po podatkih iz poročila The Men’s Health Forum (2022) se moški zaradi občutka, da »niso več potrebni«, vse pogosteje soočajo s kroničnim stresom in eksistencialno tesnobo.
»Moškemu ne moreš kar vzeti njegove vloge brez posledic. Če ga ne vidiš več kot zaščitnika, ne pozabi, da si mu pravkar odvzel identiteto,« je zapisal avtor in terapevt Warren Farrell, ki opozarja na sistemske posledice takega družbenega trenda.
Ponovna potrditev vloge očeta kot ključ do stabilnosti
V kontekstu sodobnega očetovstva to pomeni, da je nujno, da moškemu priznamo in potrdimo njegovo naravno vlogo skrbnika – ne kot zastarelo ostanek preteklosti, temveč kot nepogrešljiv steber čustvene, socialne in fizične stabilnosti družine. Moški, ki se čutijo dragocene v tej vlogi, kažejo večjo odpornost proti depresiji, večji čustveni stik z otroki in večjo partnersko stabilnost. Hkrati pa jim omogočimo varnost, da lahko izrazijo svoje težave tudi v domačem okolju. Očetje, ki vedo, da so dragoceni zaščitniki in voditelji svoje družine, ne potrebujejo vedno terapevta – pogosto potrebujejo le spoštovanje in priznanje.
Okužba z virusom HPV je najpogostejša spolno prenosljiva okužba – več kot polovica vseh ljudi se z njo okuži vsaj enkrat v življenju. Večina teh okužb mine brez posledic, saj jih imunski sistem sam odpravi. Vendar pa pri približno 10 odstotkih okužba vztraja in lahko vodi v razvoj genitalnih bradavic, predrakavih sprememb ali celo rakavih obolenj (rak materničnega vratu, penisa, nožnice, zunanjega ženskega spolovila, zadnjika in ustnega dela žrela pri ženskah in pri moških). 
Zdravila za HPV ni, zato je preventiva toliko bolj pomembna. Uporaba kondoma sicer nekoliko zmanjša tveganje, vendar ne nudi popolne zaščite, saj se virus nahaja tudi na predelih, ki jih kondom ne prekrije. »Najbolj učinkovita zaščita pred določenimi genotipi HPV in njihovimi posledicami je cepljenje,« poudarja dr. Pregl.
V Zdravstvenem domu za študente Ljubljana so s cepljenjem proti HPV začeli leta 2018. Prvo leto so cepili 176 študentov, nato pa se je zanimanje iz leta v leto večalo. Leta 2019 so uvedli posebne cepilne dneve, ki so hitro postali uspešnica. Na prvem cepilnem dnevu so cepili okrog 100 študentov, danes pa jih cepijo tudi po več kot 200 v enem dnevu.
»Za naročanje na cepljenje smo omogočili uporabo aplikacije doZdravnika. Študentje prejmejo povezavo v vabilu in se lahko sami hitro in enostavno naročijo na termin,« razloži dr. Pregl. Tak način ne le poenostavi postopek, temveč omogoča večjo dostopnost in sproščeno izkušnjo.
Kljub pozitivnim trendom nekateri študenti še vedno oklevajo. Pogosto imajo pomisleke zaradi napačnih predstav o cepljenju ali HPV okužbah. »Veliko mladih misli, da so HPV okužbe nepomembne, da ogrožajo le ženske, ali da je cepljenje nesmiselno, če so že spolno aktivni. Pojavljajo se tudi neutemeljeni strahovi – na primer pred neplodnostjo,« opozarja dr. Pregl.
