Hladne kopeli – ki so bile predvsem navada vrhunskih športnikov, so danes priljubljen trend tudi med rekreativci in ljubitelji dobrega počutja. Mnogi prisegajo na njihove koristi, od izboljšane regeneracije do boljšega razpoloženja. Ali hladna voda res koristi našemu telesu?

Prednosti hladnih kopeli: močnejše celice in večja odpornost

Raziskovalci iz laboratorija HEPRU na Univerzi v Ottawi so odkrili, da lahko ponavljajoča se izpostavljenost hladni vodi močno okrepi avtofagične procese, torej naravni celični sistem za »čiščenje« poškodovanih struktur. V sedemdnevnem eksperimentu so mladi moški eno uro dnevno preživeli v vodi s temperaturo 14 °C, raziskovalci pa so spremljali njihove krvne parametre pred in po aklimatizaciji.

Profesor Glen Kenny, direktor raziskovalnega laboratorija, pojasnjuje: »Naše ugotovitve kažejo, da ponavljajoča se izpostavljenost mrazu znatno izboljša avtofagično delovanje, ki je ključni celični zaščitni mehanizem.« Z izboljšano avtofagijo naj bi bile celice bolj odporne na stres, kar bi lahko prispevalo k boljši odpornosti na bolezni in celo upočasnilo procese staranja.

Slabosti in omejitve: ne za vsakogar in ne brez previdnosti

Kljub optimističnim rezultatom pa raziskava tudi opozarja na omejitve. Ugotovljeno je bilo, da je bila avtofagija sprva motena zaradi visokointenzivnega hladnega stresa, kar pomeni, da lahko nenadna izpostavljenost mrazu telesu najprej škoduje, preden se začne prilagajati. Poleg tega študija vključuje le mlade moške, zato ostaja odprto vprašanje, ali bi enake koristi veljale tudi za ženske, starejše ljudi ali osebe s kroničnimi boleznimi.

Kot pravi dr. Kelli King, prva avtorica študije: »Do konca aklimatizacije smo opazili izrazito izboljšanje celične odpornosti udeležencev na mraz. To nakazuje, da lahko aklimatizacija na mraz pomaga telesu, da se učinkovito spopade z ekstremnimi okoljskimi pogoji.« Toda poudarja tudi potrebo po postopnosti in previdnem pristopu: učinki se pojavijo šele po več zaporednih izpostavitvah in niso takojšnji.

Znanstvena osnova za priljubljeno prakso

Ledene kopeli so v zadnjih letih postale priljubljene ne le med športniki, temveč tudi v wellness skupnosti. Študija potrjuje, da imajo hladne kopeli lahko več kot placebo učinek. Aktivacija avtofagije in zaviranje apoptoze, torej celične smrti, kažeta na potencialno vlogo mraza pri podaljševanju celičnega zdravja. Prav tako so raziskovalci opazili zmanjšanje vnetnih označevalcev v telesu, kar bi lahko pripomoglo k zmanjšanju tveganja za kronične bolezni.

»Presenetilo nas je, kako hitro se je telo prilagodilo,« pravi King. »Izpostavljenost mrazu lahko pomaga preprečevati bolezni in morda celo upočasniti staranje na celični ravni. To je kot nastavitev mikroskopskih strojev vašega telesa.« Vendar ti učinki niso univerzalni – individualne razlike so velike, prav tako odzivi telesa na stres.

Potrebne nadaljnje raziskave in premišljena uporaba

Čeprav je študija postavila pomemben temelj za razumevanje fizioloških učinkov hladnih kopeli, raziskovalci opozarjajo, da so za širše razumevanje potrebne nadaljnje raziskave – predvsem na drugih demografskih skupinah. Kar koristi mladim, zdravim moškim, morda ne bo enako učinkovito ali varno za vse ostale.

»To delo poudarja pomen aklimatizacijskih protokolov za krepitev zdravja ljudi, zlasti v okoliščinah, ko so posamezniki izpostavljeni ekstremnim temperaturam.« S tem je jasno, da lahko hladne kopeli ponudijo koristi, vendar le, če se izvajajo premišljeno, postopoma in v okviru posameznikovih zmožnosti.

Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj na svetu in prizadene kar 280 milijonov ljudi. Še posebej zaskrbljujoče je, da se pri ženskah pojavlja dvakrat pogosteje kot pri moških, pri čemer se ta razlika začne kazati že v času mladostništva.

V iskanju bioloških dejavnikov, ki bi lahko pojasnili to neenakost, so raziskovalci prvič podrobno preučili vlogo kinureninske poti v razvoju depresije pri najstnikih – ločeno glede na biološki spol. Njihove ugotovitve ponujajo pomemben vpogled v to, kako biološki procesi vplivajo na duševno zdravje mladostnikov, še posebej deklet.

Kaj je kinureninska pot in kako vpliva na možgane

Kinureninska pot je kompleksna biokemična veriga, ki obdeluje triptofan, esencialno aminokislino, prisotno v hrani. Med to razgradnjo lahko v možganih nastajajo bodisi nevroprotektivne snovi, kot je kinurenska kislina, ali pa nevrotoksične spojine, kot je kinolinska kislina. Smer, v katero se ta presnovna pot prevesi, lahko pomembno vpliva na zdravje možganov.

Profesorica Valeria Mondelli, klinična profesorica psihonevroimunologije na King’s College London in glavna avtorica študije, pojasnjuje: »Mladostništvo je obdobje intenzivnih sprememb v možganih in telesu, vendar še vedno vemo zelo malo o bioloških dejavnikih, ki vplivajo na depresijo v tem ključnem času. Naša raziskava kaže, da ima kinureninska pot pomembno vlogo pri razvoju depresije v najstniških letih, kar nam lahko pomaga razumeti, zakaj je ta pogostejša med dekleti.«

Prva biološka primerjava med spoloma pri najstnikih z depresijo

V študiji, objavljeni v reviji Biological Psychiatry, so raziskovalci s pomočjo krvnih testov ocenili raven kinurenske in kinolinske kisline pri 150 mladostnikih iz Brazilije, starih med 14 in 16 let. Udeleženci so bili razvrščeni v tri skupine: z nizkim tveganjem za depresijo, z visokim tveganjem in s potrjeno diagnozo. V vsaki skupini je bilo 50 mladostnikov, enakomerno razdeljenih po spolu, s ciljem analizirati spolne razlike v bioloških kazalnikih depresije.

Spremljanje mladostnikov je potekalo tri leta, da bi ugotovili, ali se simptomi depresije ohranijo ali zmanjšajo. Ugotovili so, da so imeli posamezniki z depresijo ali večjim tveganjem za razvoj bolezni nižjo raven kinurenske kisline, zlasti dekleta. To bi lahko pomenilo, da so mladostnice bolj ranljive za posledice nevrotoksičnega neravnovesja, kar bi lahko pojasnilo višjo stopnjo depresije pri ženskah.

Povezava med vnetji in nevrotoksičnostjo

Raziskovalci so poleg ravni kislin izmerili tudi vnetne označevalce v krvi, ki se pojavijo ob stresu, okužbi ali bolezni. Višje ravni teh vnetnih beljakovin so bile povezane z večjo prisotnostjo nevrotoksičnih kemikalij na kinureninski poti – vendar le pri mladostnikih z visokim tveganjem za depresijo ali že diagnosticirano boleznijo.

To pomeni, da vnetje v telesu lahko spodbuja proizvodnjo škodljivih snovi v možganih, kar povečuje tveganje za razvoj ali poslabšanje depresije. Takšno razumevanje mehanizma odpira možnost za zgodnejše prepoznavanje posameznikov, ki so najbolj ogroženi.

Vztrajna depresija in biološki kazalci pri dekletih

Študija je prav tako pokazala, da so imele mladostnice z vztrajno depresijo po treh letih višje ravni nevrotoksičnih presnovkov kot tiste, ki so si opomogle. To pomeni, da lahko povečana nevrotoksična aktivnost pri dekletih oteži okrevanje in podaljša trajanje depresivnih epizod.

Prva avtorica študije, dr. Naghmeh Nikkheslat, je poudarila pomen teh ugotovitev: »Naša študija kaže, da bi merjenje kemikalij v kinureninski poti lahko pomagalo prepoznati tiste, ki so izpostavljeni tveganju za dolgotrajno depresijo – še posebej med dekleti – in bi lahko oblikovalo nove pristope podpore.«

Možnosti za bolj usmerjeno zdravljenje mladostniške depresije

Ugotovitve raziskovalcev ponujajo možnosti za razvoj ciljno usmerjenih intervencij, ki bi lahko vključevale zdravila, usmerjena na kinureninsko pot, pa tudi spremembe stila življenja, kot sta prehrana in redna telesna dejavnost. Cilj je podpreti mladostnike, še posebej dekleta, z bolj prilagojenimi oblikami terapije.

Razumevanje bioloških dejavnikov depresije v mladostništvu je ključno za zgodnje prepoznavanje in učinkovitejše zdravljenje. Čeprav okoljski in družbeni dejavniki še naprej pomembno vplivajo na duševno zdravje mladih, ta študija kaže, da ima tudi biološka ranljivost pomembno vlogo – in da bi prav s tem razumevanjem lahko izboljšali dostop do podpore in zdravljenja za številne mlade po svetu.