Antarktika danes velja za ledeno in negostoljubno celino, vendar je bila pred več kot 80 milijoni let videti povsem drugače. Prekrivali so jo obsežni zmerni gozdovi, po katerih so se sprehajali dinozavri, med njimi tudi velikanski dolgovrati rastlinojedi zavropodi. Zdaj je mednarodna skupina paleontologov pokazala, da fosil, odkrit že leta 1985, ni pripadal morskemu plazilcu, kot so domnevali desetletja, temveč titanozavru.

Odkritje, objavljeno v reviji Acta Palaeontologica Polonica, predstavlja pomemben mejnik v raziskovanju prazgodovinskega življenja na Antarktiki in ponuja nov vpogled v širjenje dinozavrov po nekdanji južni supercelini Gondvani.

Odkritje pomembnega koščka zgodovine paleontologije

Pred več kot štiridesetimi leti je britanski geolog Mike Thomson med odpravo na otok James Ross ob severovzhodnem delu Antarktičnega polotoka odkril fosilizirano vretence. Zaradi njegove oblike so raziskovalci takrat menili, da pripada starodavnemu morskemu plazilcu, saj je bilo poznavanje antarktičnih dinozavrov v tistem času še zelo omejeno. Sodobne analize z uporabo računalniške tomografije (CT) z visoko ločljivostjo pa so omogočile podroben vpogled v notranjo zgradbo fosila. Raziskovalci so ugotovili, da značilnosti kostnine nedvomno ustrezajo titanozavrom, skupini zavropodnih dinozavrov z dolgim vratom in repom, med katere sodijo največje kopenske živali, kar jih je Zemlja kadarkoli poznala.

Čeprav je bil fosil ponovno opredeljen šele zdaj, ima posebno mesto v zgodovini znanosti. Gre namreč za prvi fosil dinozavra, ki so ga odkrili na Antarktiki. Kasneje so raziskovalci na celini našli še številne druge ostanke dinozavrov, vendar prav ta primerek predstavlja začetek sistematičnega raziskovanja antarktične prazgodovine. »Na prvi pogled gre za povsem običajen fosil, vendar ima pomembno mesto v zgodovini raziskovanja Antarktike, saj predstavlja prvi fosil dinozavra, odkrit na tej celini,« je poudaril vodilni avtor raziskave Paul Barrett iz Prirodoslovnega muzeja v Londonu.

Antarktični titanozaver razkriva podobo nekdanjega sveta

Raziskovalci ocenjujejo, da je bil ta titanozaver dolg približno šest do sedem metrov. To ga uvršča med manjše predstavnike svoje skupine, saj so največji titanozavri lahko dosegli dolžino več kot 37 metrov in maso prek 60 ton. Ker je ohranjen le del enega vretenca, znanstveniki ne morejo določiti vrste, prav tako ni izključeno, da je bil najdeni primerek še mladostna žival. Titanozavri so bili v pozni kredi med najbolj razširjenimi rastlinojedimi dinozavri na južni polobli. Njihove fosile so odkrili v Južni Ameriki, Afriki, Indiji, Avstraliji in na Madagaskarju, zato nova raziskava dodatno potrjuje, da je bila Antarktika pomemben del njihovega življenjskega prostora.

Današnja podoba Antarktike močno zavaja. Pred približno 82 milijoni let je bila še vedno del Gondvane, ogromne južne superceline, ki je povezovala današnjo Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo, Indijo, Novo Zelandijo in Antarktiko. Podnebje je bilo precej toplejše kot danes, na celini pa so uspevali gosti zmerni gozdovi z iglavci in praprotmi. Čeprav so bile temperature mile, so zaradi lege blizu južnega pola tamkajšnji dinozavri pozimi živeli v dolgotrajnem mraku, poleti pa v obdobjih skoraj neprekinjene dnevne svetlobe.

Antarktika kot most med južnimi celinami

Prisotnost titanozavrov na Antarktiki pomembno prispeva tudi k razumevanju njihovega širjenja po južni polobli. Paleontologi domnevajo, da je bila Antarktika pomemben kopenski most med današnjo Južno Ameriko in območjem današnje Avstralije ter Nove Zelandije. Takšne povezave so bile mogoče, ker so bile vse te celine še del Gondvane, ki se je začela dokončno razlamljati šele proti koncu krede.

Nova odkritja pomagajo raziskovalcem sestaviti vedno bolj natančno sliko prazgodovinskih ekosistemov na skrajnem jugu Zemlje. Titanozavri so tam živeli tik pred množičnim izumrtjem dinozavrov, ki ga je pred približno 66 milijoni let povzročil padec velikega asteroida na območju današnjega polotoka Jukatan. Prav fosili z Antarktike omogočajo primerjavo razvoja živalskih vrst na različnih delih nekdanje Gondvane.

Raziskovalci pričakujejo nova pomembna odkritja

V zadnjih desetletjih so na Antarktiki odkrili še številne druge dinozavre, med njimi oklepljene ankilozavre, manjše rastlinojede vrste in plenilskega dinozavra Imperobator. Ta odkritja potrjujejo, da je bila Antarktika v kredi presenetljivo bogat in raznolik ekosistem, v katerem so sobivale številne živalske skupine. Sodobne metode, kot je visokoločljivostna računalniška tomografija, raziskovalcem omogočajo, da tudi stare fosile ponovno pregledajo in jih natančneje določijo.

»Na Antarktiki bomo zelo verjetno odkrili še veliko novih dinozavrov. Ker podnebne spremembe povzročajo umikanje ledenega pokrova, se lahko odprejo nova nahajališča, ki bodo razkrila še več dokazov o nekdanji izjemni biotski raznovrstnosti te celine,« je sklenil Barrett. Čeprav umikanje ledu odpira nove možnosti za paleontološke raziskave, znanstveniki opozarjajo, da podnebne spremembe hkrati predstavljajo resno grožnjo sodobnim ekosistemom, zato je raziskovanje teh izjemnih fosilnih najdišč še toliko pomembnejše.