ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Letos ga zaznamuje zeleno gospodarstvo, ki predstavlja možnost za alternativni in bolj trajnostni način poslovanja.

Svetovni dan okolja je razglasila Generalna skupščina ZN leta 1972, da bi zaznamovala začetek Konference o človekovem okolju v Stockholmu. Na isti dan je sprejela še en sklep, ki je privedel do ustanovitve Programa Združenih narodov za okolje (UNEP). Dan okolja je eno glavnih sredstev ZN za dvigovanje osveščenosti o okolju v svetu ter krepitev političnega zanimanja in delovanja.

Zeleno, ki te ne vidim zeleno?

Program ZN za okolje opredeljuje zeleno gospodarstvo kot možnost za večjo blaginjo ljudi in socialne pravičnosti, hkrati pa kot možnost za zmanjšanje tveganja za okolje. To pomeni, da le zeleno gospodarstvo lahko z rastjo dohodkov in zaposlovanja poganja javne in zasebne naložbe, ki zmanjšujejo emisije ogljika in drugih onesnaževal, povečujejo energetsko učinkovitost in učinkovitost virov ter preprečujejo izgubo biotske raznovrstnosti in storitev ekosistemov.

Cilj je več varnosti

Cilji dneva so dati okoljski problematiki človeški obraz, omogočiti ljudem, da postanejo dejavni člen trajnostnega in uravnoteženega razvoja, širiti razumevanje, da so skupnosti ključne pri spreminjanju odnosa do okoljskem problematike, in se zavzeti za partnerstvo, ki bo zagotovilo, da bodo vsi narodi v prihodnosti uživali več varnosti in blaginje.

Že od zajtrka poslušamo oddaljeno grmenje. Komdandant 10. divizije SPLA Ahmed Omda je pojasnil, da vladne sile raketirajo pozicije SPLA blizu kraja Mada.

Prejšnji teden so njegovi borci zavzeli Mado, zdaj vladni skušajo ponovno prevzeti to strateško pomembno pozicijo v Ingassana hills.

Ingassana hills so gričevja v osrednjem delu Modrega Nila blizu El Damazina, koder je hidroelektrarna na Modrem Nilu, ki oskrbuje z elektriko glavno mesto Kartum. Tako lani na volitvah izvoljeni guverner province in vrhovni poveljnik zveze vseh sudanskih upornikov, ki so ostali v Sudanu od Nubskih gora do Darfurja, Malik Agar, kot tudi general Omda – sta oba iz plemena Ingassana.

Mimo nas ob prazni skledi prosene kaše še naprej hitijo kolone beguncev. Vsi po vrsti v objektiv kamere ponavljajo, da so do zadnjega verjeli agencijam OZN, da bodo s sudansko vlado v Kartumu spogajali humanitarne koridorje, po katerih jim bo svetovna skupnost pošiljala hrano in zdravila. Kot tudi, da bodo dosegli zaprtje zračnega prostora. Čakali so od 1. septembra, ko se je začela vojna. Čakali in tolažili so se, da ne bo treba od doma več kot pol leta. Zdaj nimajo nobenega upanja več. Tako veliki valovi beguncev se sproščajo iz province Modri Nil šele sedaj zato, ker smo tik pred prvim dežjem, ki bo razmehčal črno puhlico, po kateri je znan Modri Nil.

»Nismo si mogli misliti, da nas bodo OZN in tudi nevladne organizacije pustile na cedilu. Ampak, če ne gremo ven zdaj, čez en teden ali dva, ko bo črna puhlica tako razmočena, da bo še težje hoditi, najbrž ne bomo mogli ven. Za dobavo pomoči s tovornjaki iz katerekoli smeri je zdaj že prepozno. Vsa mehanizacija v teh razmerah potone v blato.«

Pravijo, da je nekaj stotisoč staroselcev ostalo zato, ker so poti blokirane od vladnih sil in njihovih milic rekrutiranih janičarjev. In da se le ti skrivajo po vrhovih gora, v votlinah in gozdovih. Če jih ne bodo ubili vladni bombniki, jih bodo lakota in bolezni.

Edino kar zdaj še ostane solidarni svetovni javnosti, če želi pomagati nedolžnim žrtvam, so airdrops s hrano in zdravili.

Sporočam, da so naši posnetki prostovoljcev Oči in ušesa dosegli, da so iz baze OZN v Nairobiju danes poklicali humanitarnega koordinatorja SPLA v Modrem Nilu Hashima Orto na pogovor.

»Morda bomo pa vendarle zmigali mastodonta!« pravi general Ahmed Omda.

Ostaja dejstvo, da v OZN odločajo članice Varnostnega sveta, ki si delijo interese prej s sudansko vojaško diktaturo kot z nedolžnimi žrtvami v staroselskih plemenih, ki se borijo za preživetje na ozemljih bogatih z naravnimi viri.

Na njih posnetki seveda nimajo nobenega učinka.

Do tega trenutka ni še nobenega odgovora na poslane posnetke in poročila tudi iz Urada sedanjega predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka.

Tomo Križnar, Modri Nil, 31. maj 2012, 10.08

Danes dopoldne sem skočil iz landroverja. Nisem se mogel več voziti – medtem ko sem gledal tisoče in desetisoče morda stotisoč njih hoditi, se vleči, porivati …
Odneslo me je ven. Vrglo me je na stezo. Morda tudi iz nezavednega odpora do debelih mastnih komandantov SPLA, upornikov v močeradstih uniformah, ki me vozijo okoli in razkazujejo »humanitarne razmere« v Modrem Nilu. Od SPLA sem odvisen, ker rabim električne vžigalnike v njihovih Toyotah. Na celem področju, velikem za nekaj Slovenij, ni nobenega generatorja in nobenega solarnega sistema, kjer bi sicer lahko napajal svoje kamere, računalnik in satelitski modem.

So samo ljudje. Najbolj shujšani, najbolj lačni, najbolj žejni, najbolj utrujeni ljudje na planetu te dni. In drevesa, večinoma trnaste akacije, ki v letošnji deževni dobi ne dajejo še nobene sence. In črna suha črnica z decimeter širokimi in meter globokimi razpokami, za katero se zdi, da srka znoj iz nas med maršem, saj nikogar ne vidiš lulati. Niti iztrebljati. In nebo, modro, kot oprano s kislino. In razbeljeno sonce, ki spominja na vročino in svetlobo, ki nastaja pri obločnem varjenju. In mrhovinarji ves čas na nebu.

Tempo je hiter. Žene, ki vlečejo tudi v tej neskončni karavani največ na svojih ramenih, si pomagajo tako, da se suvajo naprej z boki. Pri tem neverjetno spretno balansirajo tri, štiri metre dolge nosilne palice obešene za vratovi, na katerih zibljejo na vsakem koncu košare v katerih so vreče s poslednjo proseno kašo, aluminijasti piskri, pletene rogoznice, plastični stoli, že skoraj prazne petdeset litrske kante z vodo … in otroci. Otroci v košarah.

Čisto majčkeni otroci v košarah so najbolj značilen logotip karavane sramote iz Modrega Nila v Južni Sudan.

Nosijo pa tudi večje. Take, ki bi morali biti zdaj v šolah. Od kar se je začela vojna na vsem ozemlju, ki ga nadzira SPLA, zdaj ne deluje niti ena šola. Ampak saj šol že pred vojno ni bilo dosti. Če že, so bile to koranske šole, v katerih so staroselskim otrokom predvsem spreminjali identiteto in učili pohlevnosti. Januarja lani, pol leta preden se je začela vojna, sem jih v gričevju Ingassana, od koder zdaj bežijo pred raketami in bombami in lakoto in žejo nekaj obiskal. To so bile majhne kočice iz blata in slame brez vsakih učnih pripomočkov. Niti tabel niso imeli, niti krede. Njihovi soborci v SPLA, ki so prišli h koritu z nafto in od leta 2005, ko so pod taktirko zahodnih vojnih dobičkarjev podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado in prejemali polovico sudanskih dobičkov od nafte, niso plačevali niti učiteljev. Tako kot niso plačevali niti trideset tisoč vojakov SPLA. Učitelji v Modrem Nilu so dobivali plače iz Kartuma. Vseh šest let, ko se je jug pripravljal na odcepitev je bilo zato jasno, da je Juba svoje borce za svobodo v Modrem Nilu in Nubskih gorah pustila na cedilu. In da bo afriško prebivalstvo slej ali prej izgnano z zemlje koder počivajo kosti njihovih prednikov.

Ne spomnim se, da bi kje na planetu videl bolj revno oblečene, bolj iznošene, bolj strgane množice. Dečki gredo v umazanih belih preširokih hlačnicah, najbrž odrezanih iz hlač svojih očetov. Deklice so povite v ostanke živopisanih cunj najbrž svojih mam. Najbolj so pokrpani najstarejši. Same kosti so jih, stare kosti zategnjene s kožo podobno ustrojenemu usnju. Zaostajajo. Kar naprej jih prehitevamo. Čepeče, tiho opirajoče se na palice. Brez vsakega izraza na obrazu … Jasno je, da vsi ne bodo prispeli. Niti ni jasno kako so prišli do sem. Iz vasi Tampona, koder je zadnja črpalka za vodo je vsaj trideset kilometrov. Iz njihovih vasi v Ingassana pa tristo. Do taborišča v Jamamu v Južnem Sudanu pa še več kot osemdeset… Medecins Sans Frontieres na pol poti jih bo pobral in naložil na traktorje samo toliko kot na dan dovoljuje njihova dnevna kvota. S tem izgovorom so mi beli uslužbenci v petek zavrnili mater z bolnim otrokom …

Gledati umirati starega človeka, ki so ga sorodniki samega pustili pod drevesom, ker jih lakota in žeja goni naprej, v resnici v teh razmerah sploh ni nobena drama. Prav je, da stari ljudje pomrejo in pustijo hrano za mlajše, sploh če vedo, kam gredo. In staroselci, ki jih nikoli niso do konca uspeli preplašiti niti muslimani, niti kristjani, vedo kam gredo. Hudo pa je, ko zajokajo mlade mamice – takrat ko dojamejo, da so izgubile otroka.

Vsi vi, ki za to poletje planirate pohod po Camino de Compostela, vas vabim, da se nam pridružite. Ko se bodo v Evropi začele šolske počitnice, bodo tile verjetno še marširali. Za isti denar (najcenejši let v Jubo iz Benetk stane 900 Evrov, naprej v Malakal in celo Bunch v Gornjem Nilu se da zastonj z letali številnih humanitarnih organizacij), pripeljite svoje razvajene pamže rajši sem. Vsem vam bo koristilo na vaši duhovni poti. Čisto mogoče je, da ne boste nikoli več plačevali davkov vojnim dobičkarjem. Ko boste gledali, kako vam mahajo čisto majčkene punčke in fantki korakajoč brez vsake histerije in nevroz … sprijaznjeni kot osli in kamele … proti begunskim taboriščem v katerih utegnejo – podobno kot v Darfurju in Gazi in drugih žrtvenikih sveta kakršen je, ostati v nedogled, se vam utegne odpreti srce …

Če srečanje z od bolezni in izčrpanosti umrlimi otroki ne bo pomagalo, vam ostane še vedno smrtni strah pred Antonovi.

Domačini s katerimi snemam intervjuje vsi po vrsti trdijo, da priletijo običajno okoli desetih, najkasneje enajstih. Pred deveto v sudanskih mestih nič ne krene od doma. Okoli devetih po tradiciji piloti pojedo obilni zajtrk, nato popijejo še čaj, nato naložijo kasetne bombe in sedejo v kabine. Iz El Obeida od koder tolčejo iz zraka tudi Nube v Južnem Kordofanu rabijo cca. eno uro. Migi dospejo v desetih minutah. Zato se Migov bojimo bolj. Mige in Antonove pošiljajo vohuni. Satelitski telefoni, tako Thuraya kot Iridium, niso varni. Rad bi vprašal Klemna, če je uspel na letalo, pa si ga ne upam poklicati. Niti ko odkrijem prvo našo kamero, eno od več kot osemdesetih, ki sem jih skupaj z računalniki in modemi novembra pustil staroselcem iz plemena Komo in Ganza v Jabousu. Takrat so najbolj tolkli po južnem delu Modrega Nila. Takrat je vse bežalo tja. In v Etiopijo.

Vojak SPLA, ki podpira svojo mamo, da ne pade z osla, mi pove, da je Visok komisariat za begunce OZN pripravil taborišča na meji z Etiopijo, ampak da v Etiopijo begunci nočejo, ker so Etiopijci še večji rasisti kot Arabci. Nimajo se za Afričane, verjamejo, da so potomci ljubezni kraljice iz Šabe in kralja Salamona.

Povem svojo teorijo, da smo različni ljudje in družbe kot različni udje in prsti telesa človeštva. Telo težko funkcionira, če mu odrežeš nogo, glavo, katerikoli prst ali penis. Vsi moramo migati in živeti, ne samo kazalec, namenjen obtoževanju in streljanju. Vsi, ki razumejo nekoliko angleško in arabsko kimajo.

Ne vem, kaj naredijo z umrlimi starci in otroci, ker smo gnali naprej. Naprej proti meji. Čim prej ven. Ker bo zunaj manj možnosti, da nas napadejo arabske milice. In ker Antonovi begunce manjkrat bombardirajo onkraj meje v Južnem Sudanu.

Da je Antonov blizu in v zraku nekje nad nami tudi danes – sem zaznal po preplahu ljudi, ne da bi ga v vsesplošnem hrupu zaslišal. Domačini slišijo bolje. In se bojijo bolj.

V resnici se ne da bežati. Treba je samo leči na tla, stegniti glavo postrani in ude čim dalj od telesa. Razkosa tiste, ki tečejo v kritje, ki ga itak ni. Na vsej stezi med Tabanjo in El Fojem na meji ni niti ene posušene rečne struge, kamor bi se lahko zatekli. Kasetne bombe, ki jih sicer prepovedujejo vse konvencije, odskočijo kak meter visoko – preden jih raznese, da sekajo na vse strani v premeru tristo metrov.

Ni jasno zakaj sudanska vlada blokira poti iz krajev, ki jih bombardira. Ingassane vsi po vrsti potrjujejo, da je v gričevju zaradi zapor še vedno ujetih nekaj sto tisoč domačinov, ki bi sicer prav tako pobegnili, a se bojijo sistematičnih posilstev in prisilne rekrutacije. Če ima vse to preganjanje staroselcev za cilj znebiti se jih in na njihovo zemljo v Modrem Nilu naseliti arabske nomadske pastirje Felata in egipčanske in palestinske kmete, zakaj jih zadržujejo. SPLA podpira beg, čeprav bodo borci za svojo zemljo ostali brez suporta. Generala Ahmeda Omdo, drugega po činu poveljnika SPLA v Modrem Nilu sem posnel sprejemati in blagoslavljati begunce takoj čez mejo v Južnem Sudanu.

Ko so se begunci vrnili iz grmovja nazaj na stezo, je adrenalin popustil in tako tudi energija. Okoli dveh popoldne je teža na hrbtu začela tiščati preveč. Ampak nikomur ni prišel na misel tradicionalni počitek. Zaostajal sem skupaj s starimi ljudmi in otroci. Moje kamere in nahrbtnik ni težji od povprečne teže krame sopotnikov. Zdaj šele čutim, kako težko jim je. Skozi šipe terencev humanitarnih organizacij se to ne vidi in ne čuti. Zalegel bi v senco. Ampak sence ni. Do skromnega listja palm dum dum je več kot petsto metrov. Tako daleč na vsako stran so naši predhodniki že prejšnje dni in tedne oskubili grmovje in posekali stebla. Za ognje ponoči, ko so dokončno omagali in si kuhali močnik in svetili in odganjali hijene. Prežvečili so vse plodove in večino listja in tudi užitno lubje.

Le redke družine so nocoj zakurile. Do begunskega taborišča, kjer bodo prejeli prvo proso, fižol, riž, čaj, mleko v prahu v Jamamu je še tri, štiri dni.

Mejo smo prečkali v poznih zvezdah. Nobene rampe, nobenega duty freeja, samo voda v osušeni strugi. Voda. Voda. Voda.

In koča s par vojaki SPLA. Ki mi niso pustili prespati s številnimi novimi prijatelji. Ni mi jasno zakaj, saj tod ni kriminala kot v naših krajih.

Nihče ne zna odgovoriti, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki smo jih pustili za seboj.

Tomo Križnar,
29. maj 2012,
El Fuj, Upper Nile, Južni Sudan

Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri.
Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu. Komerad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za ramena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

V Modrem Nilu ni pain kilerjev!!!!

Članice Evropske Unije, Združene države Amerike, Združeni narodi … ves proti žrtvam svetovne politike v Modrem Nilu in Nubskih gorah združeni svet, še naprej ne dovoli novi 193. članici OZN Južni Sudan podpirati svojih afriških soborcev, ki so po odcepitvi Južnega Sudana 9. julija lani ostali onkraj na severni strani nedefinirane meje, v tem, kar je ostalo od Sudana. Nobene vojaške pomoči, nobene humanitarne pomoči ni dovoljeno dobavljati žrtvam svetovne politike, zato v Modrem Nilu ni nobenih sredstev za lajšanje bolečin.

Zato Mahmuda Ismaila, vojaka SPLA North, ki je bil ranjen v glavo včeraj med vladnim bombardiranjem frontne črte tri ure daleč v gričevju Ingassana zdaj tako boli, da se v vozilu, ki se z muko prebija po obupni stezi skozi grmovje bojimo, da bo vsak hip omedlel.

Provinca Modri Nil v Sudanu je edina provinca na planetu, kjer leta 2012 ni mogoče obvladati bolečine.

Zunaj hitijo begunci. Skozi šipe premazane z blatom, da ne odbijajo svetlobe bombnikom ruske izdelave Antonov, pogledujejo v nas opehani, izmučeni obrazi. Mlade žene z otroci na hrbtih, očetje z otroci v rokah, stare mame drsajo, stari očetje se komaj vlečejo. Nekateri zaostajajo. Več jih čepi pod drevesi. Stegujejo suhe ude, se držijo za glave. Zaprtih oči, povešenih vek prosijo naj jih vzamemo v vozilo …

Vreče s sirkom. Kante z vodo. Par piskrov, par kokoši, kakšno jagnje, vse obešeno na tradicionalni način na palicah na ramah se guglje v paničnem begu proti meji. To je vse, kar so utegnili pograbiti s seboj. Več niti niso imeli. Za seboj so pustili požgane koče in neposejane njive. Že od 1. septembra, ko se je z napadom vladnih sil na utrdbo poveljnika SPLA v Kurmuku, Malika Agarja, začela vojna tudi v Modrem Nilu – so čakali na trenutek, ko bodo bombe in ogenj dosegli tudi njih. Zdaj so jih.

V kamero drug za drugim zastokajo, da hodijo že teden dni. Nekateri dva tedna.

Niso hoteli od doma, vztrajali so do zadnjega. Vzdržali niso več, ko so v vas udarile granate iz katerega od garnizonov napredujoče vladne vojske. Ali so padle po njih bombe iz vladnih bombnikov. Drugi so pobegnili, ko so vas napadle milice rekrutirane iz arabskih nomadskih plemen kot so na primer Felata.

Vsak je koga izgubil.

Večina jih beži zaradi lakote. Zaradi strahu pred napadi zadnjo deževno dobo niso upali z gora in votlin, da bi posadili tradicionalni sirk. Zato je vsa dežela lačna, obupno lačna, lačna. In žejna. Nova deževna doba zamuja…

Najmanj v kolonah deset tisočev lačnih, žejnih in na smrt utrujenih je fantov in mož. Sudanska vojska jih je kar nekaj polovila in jih zdaj zlorablja za janičarje. Zdaj po taktiki ubij sužnja s sužnjem ubijajo svoje lastne ljudi.

Težko je reči kdo od mladih fantov ima več možnosti preživeti. Najbrž res ti, ki so ušli in se pridružili SPLA North pod poveljstvom Malika Agarja. Ampak vsak ve, da Malik izgublja ozemlja in da ta uporniška vojska zaenkrat ne uživa nobene podpore nikjer na svetu. Najslabše so oboroženi, brez urjenja, skoraj sami mladoletniki v sandalih…. Priča sem bil, da je Malik Agar še januarja lani zaupal Arabcem v Kartumu in ni verjel, da bo vojna. Ni se pripravil, kot se je vodja SPLA v Nubskih gorah Abdel al Hilu.

Iz Nubskih gora so nas danes dosegle novice, da je vladna vojska v največjih ofenzivah do sedaj uporabila biološko orožje.

Ko se ustavimo, da naložimo mlado ženo in dojenčka, ki ga je pravkar rodila pod zapuščenim termitnjakom, v daljavi za nami zaslišimo zamolklo bobnenje.

»Antonov!« zamrmra stisnjenih zob šofer.

»Antonov!« resno kimajo vsi okoli mene.

»Spet bombardirajo! Ingassana hills!« reče Sadik Ibrahim, ki je do 1. septembra študiral v El Damazinu, zdaj vojak SPLA.

»Koliko časa še? Kdaj se bo svetovna skupnost zmigala in ustavila exodus iz Modrega Nila in Nubskih gora?« me sprašuje Mohama Jamous, edini, ki v skupini vojakov, ki me čuvajo poleg Sadika zna nekoliko angleško.

Domačini Modrega Nila so najbolj neizobraženi ljudje na planetu. Vse od zmage nad nekdaj največjim sultanatom na ozemlju današnjega Sudana Funj so afriške muslimane Arabci sistematično izrivali in marginalizirali. Deležni so bili najmanj šol, danes na področjih, ki jih nadzirajo uporniki, ne deluje niti ena šola.

Poznavalci Sudana smo opozarjali na prihajajočo vojno že od leta 2005, ko so tuji mirovni mešetarji končali enaindvajsetletno vojno, ki je vzela v Sudanu dva milijona žrtev in pregnala z domov pet milijonov beguncev. Mirovni sporazum je dosegel pravico nekdanjih sužnjev v Južnem Sudanu, da se čez šest let na referendumu odločijo za odcepitev. Njihove soborce v Modrem Nilu in Nubskih gorah pa so prepustili tradicionalnemu sovražniku s severa. Sudanski diktator Omar Bashir je januarja lani razločno napovedal, da bo v primeru odcepitve Južnega Sudana pregnal vse Afričane, ki bodo ostali na njihovi strani meje. Vladajoča arabska vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom pred triindvajsetimi leti zdaj počne točno to, kar je napovedala in smo vedeli vsi, da bo izpeljala.

Gospodarji sužnjev, ki se skrivajo za politiki v Washingtonu in Bruslju, so uresničili svoje interese in dobili svoje. Zdaj, kot da ni nobenih posledic, gledajo proč.

Nič nenavadnega se ne zdi več, da sva z freelance fotografinjo Shannon Jansen sama z žrtvami svetovne politike in diplomacije, ki časti predvsem dobičke, veliko manj pa jo briga kolateralna škoda, ki pri tem nastaja.

Saj so samo neki črnci. Saj so samo navadni črni kmetje in pastirji. Saj nimajo nobene moči, da bi se branili. Saj so zadnji na razvojni lestvici človeštva.

Po zakonu darwinizma – mora umreti vse, kar se ne more ali noče prilagoditi.

Vsak dan segam v roke in gledam globoko v oči tem, ki naj bi se ne mogli prilagoditi. To so v resnici na dano naravno okolje najbolj prilagojeni ljudje. Najmanj ekstrahirajo naravo, najmanj onesnažujejo, najmanj škodijo planetu in soljudem. Sožitje v katerem živijo z rastlinami, živalmi in vsemi elementi, je za zgled vsem nam ostalim, vse bolj odvisnim od pretirane potrošnje.

Svetovni gospodarji so si razdelili sudansko nafto, odlično zemljo in vodo. Ne zdi se več čudno, da je včeraj že drugič zatajila tudi Al Jazeera. Njena novinarka Anna Cavelli je prizadeto sporočila, da jo v Dohi ne pustijo čez mejo, ker je baje prenevarno.

V resnici ni nič bolj nevarno kot v kateri drugi vojni od Afganistana do Iraka. Le političnega interesa ni, da bi vi navadni ljudje kjerkoli že po svetu zvedeli, kaj so zajebale ali morda tudi namenoma žrtvovale elite. Meja med provinco Gornji Nil v Južnem Sudanu in provinco Modri Nil v Sudanu je dolga več kot tisoč kilometrov, odprta in nezastražena z vladno vojsko in milicami. Kljub temu vse humanitarne organizacije s sedežem v Jubi že od septembra lani prepovedujejo svojim članom na drugo stran in prestrašijo tudi vsakega poročevalca, ki bi ga utegnile zanimati razmere onkraj.

Bashir ne dovoli nikomur v cono, kjer njegovi preganjajo in iztrebljajo poslednje staroselce. Tujci, ki kujejo lepe dobičke iz koncesijskih pogodb z Bashirjem ubogajo.

Zakaj je sploh potrebno spraševati za dovoljenje oblast, ki jo Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje štirih največjih zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom?

Šest let smo aktivisti opozarjali, da bo vojna. In zdaj je vojna.
Poglejte si »Oči in ušesa Boga – video nadzor Sudana«, ki sva ga naredila z Majo Weiss na
www.youtube.com/user/TomoKriznar

Bomo ustavili neznosno trpljenje, ali bomo vsi skupaj še naprej tiščali glavo v pesek in čakali, da tudi sami pridemo na vrsto?

Tomo Križnar,
v grmovju Modrega Nila
28. maj 2012

Zavod Socialni inkubator je v študijskem letu 2011/12 izvedel projekt Socialno podjetništvo: Priložnost za pogumne! Namen projekta je bil krepiti kompetence mladih pri poslovnem načrtovanju in podjetništvu za zaposlovanje na področju socialne ekonomije in s tem njihov inovacijski potencial ter trajnostno naravnan razvoj. Z organizacijo mednarodne podjetniške konference, podjetniškega delovnega vikenda, strokovne ekskurzije na Dunaj in v München ter izvedbo individualnega podjetniškega svetovanja nosilcem socialno-podjetniških idej so povezali 250 udeležencev. Ob zaključku projekta v zavodu ugotavljajo, da je razvijajoče se socialno podjetništvo za mlade izrednega pomena – predstavlja namreč priložnost za reševanje problematike brezperspektivnosti in brezposelnosti mladih.

30.5.2012 je bil v Uradnem listu št. 40 objavljen Zakon o uravnoteženju javnih financ. S sprejetjem zakona stopi v veljavo tudi nova obdavčitev študentskega dela. Zdajšnjih 14 odstotkov koncesijskih dajatev so bo povečalo na 23 odstotkov. Dodatna koncesijska dajatev ostane nespremenjena, torej 2%. Namen povečanja koncesijskih dajatev je zagotovitev zadostnega obsega sredstev za štipendiranje. Ukrep je trajen. Za davčne zavezance, ki odbijajo davek na dodano vrednost se bo študentsko delo torej podražilo za 9,649%.

Primerjava:

                                                      stara ureditev                             nova ureditev

neto zaslužek za študenta   –  400 €                                             400 €

strošek za podjetje               –  467,20€                                         520 €

Na ministrstvu za delo ocenjujejo da se bo z zvišanjem koncesijske dajatve bistveno zmanjšal obseg študentskega dela. Obeta se da bodo podjetja v primeru zvišanja dajatve najemala manj študentov. Za enkrat nekatera podjetja ne napovedujejo nižanja urnih postavk in manjšanja obsega zaposlovanja študentov.

Hostel Celica, nekdanji vojaški zapor na Metelkovi, kasneje umetniško prenovljen v mladinsko prenočišče, praznuje deveto obletnico svojega obstoja.

Stavba, ki je nekoč ljudi zapirala, se danes skozi arhitekturo, umetnost in ljudi odpira popotnikom z vsega vseta. Edinstvena posebnost hostla je dvajset nekdanjih zaporniških celic, od katerih je danes vsaka neprecenljivo, unikatno umetniško delo. Poleg prenočiščaje Hostel Celica tudi bar, lounge, restavracija, srečevališče mladih popotnikov in slovenske mladine, umetniška galerija, koncertni oder in ljubljanska arhitekturna znamenitost. Zavod Šouhostel, ki deluje pod okriljem ŠOU v Ljubljani in upravlja s Hostlom Celica, skrbi za promocijo hostla, kakovostno namestitev in postrežbo gostov ter redno vzdrževanje stavbe in njene okolice. V devetih letih je Zavod Šouhostel postal ključna organizacija za razvoj receptivnega mladinskega turizma v Ljubljani in Sloveniji ter zanesljiv član mednarodne turistične družbe. 

V preobrazbo zgradbe nekdanjih zaporov na Metelkovi sta investirala Mestna Občina Ljubljana in Študentska Organizacija Univerze v Ljubljani. Do dogovora o investiciji je prišlo jeseni 2001, prva gradbena dela so se pričela poleti 2002. Pri prenovi objekta je sodelovalo več kot 80 domačih in tujih umetnikov, danes združenih v KUD Sestava. Zavod Šouhostel je prve goste sprejel 1. julija 2003.

Na letni ravni v hostlu prenoči približno 15.000 gostov s celega sveta, največ jih je iz VelikeBritanije, Nemčije, Španije, Italije, ZDA in Avstralije. Želeta se lahko pohvali z najboljšo zasedenostjo ležišč v Ljubljani in eno izmed najboljših zasedenosti v Sloveniji. O  ZavoduŠouhostel in Hostlu Celica poročajo številni domači in tuji mediji, saj je hostel prejel številne nagrade in priznanja tako s strani domače kot tudi tuje javnosti. Lonely Planet, imenovan tudi popotniška biblija, ki ga uporablja kar 75 odstotkov vseh popotnikov, je Hostel Celica v posebni izdaji »Bluelist« proglasilza »#1 hippest« hostel na svetu. Maja 2007 se je ponovno znašel v svetovnem vrhu, saj ga je Roughguides umestil v turistični vodič »25 Ultimate  Places toStay«, ki vključuje izbor 25 unikatnih in nenavadnih hotelov in hostlov s celega sveta.  Konec leta 2010 pa ga je največji spletni rezervacijski portal Hostelworld.com razglasil za najboljši hostel v Sloveniji na podlagi ocen gostov.

Med odmevnimi domačimi nagradami gre omeniti priznanje »zlati sejalec«, ki ga je Slovenska turistična organizacija kot prvo nagrado v kategoriji ponudnikov turističnih proizvodov podelila za najinovativnejšituristični izdelek. Leta 2006 pa je Mestna občina Ljubljana Hostlu Celica podelila posebno priznanjeza inovativen pristop k oblikovanju turistične ponudbe in prispevek k promociji mesta.

Cilj Hostla Celica je ostati odgovoren, učinkovit in zanesljiv član mednarodne turistične družbe. V mladih želi še naprej spodbujati medsebojno razumevanje, znanje, ljubezen, skrb za okolje in razumevanje kulturnih vrednot. Prizadeva si ostati organizacija z jasno prepoznavnim pomenom za razvoj receptivnega mladinskega turizma v Ljubljani in Sloveniji, kjer bi v prihodnosti razvijal mrežo mladinskih prenočišč in turističnih informacijskih točk za tuje popotnike.

Hostel Celica lahko obiščeš tudi ti, bodisi njihovo restavravcijo, v kateri se lahko prehranjuješ tudi prek sistema subvencionirane študentske prehrane, bodisi katerega izmed kultirnih dogodkov (koncerti, razstave) ali pa se udeležiš vodenega ogleda po celicah, ki poteka vsak dan ob 14.00. Več na www.hostelcelica.com.