Le kdo v zadnjih letih ni spoznal mlade, perspektivne plesalke hip hopa Nike Kljun. Kljub rosni mladosti je dosegla tisto, o čemer nekateri le sanjajo. Koliko truda, odpovedi je potrebnih za uspehe in ali se sploh zavedamo, kakšen zaklad imamo Slovenci? Se zavedamo, da imamo plesalce svetovnega kova? Nika je študentka na fakulteti za turizem, vendar pa naš pogovor z njo ni tekel o študiju, ampak o plesu, za katerega Nika živi.
Ni še dolgo nazaj, ko si bila v Ameriki. Ti je všeč Amerika? »Zelo rada imam Ameriko (če bi bili zraven, bi videli, kako so ji zažarele oči). Čez teden dni grem spet nazaj, tokrat grem tja poučevat. Nazadnje pa sem bila tam predvsem zaradi hip hop šova, v katerem si želijo plesati tako rekoč vsi plesalci. To je šov, kjer sodeluješ z največjimi, najboljšimi koreografi sveta, ki delajo koreografije za Madonno, Justine, Janet Jackson, in spoznati takšne ljudi ter delati z njimi je res nekaj posebnega.«
Te kdaj mika, da bi ostala v Ameriki? »Ja, ampak to je zelo dvorezen meč. V Sloveniji namreč učim v družinski plesni šoli Bolero in zelo rada imam moje »bolerovčke«. Ko sem pred leti začela poučevati kot glavna trenerka tekmovalne skupine, nisem pričakovala, da bodo v tako kratkem času prišli uspehi, in da bo toliko ljudi začelo plesati hip hop. Nisem le trenerka v Boleru, to je del mene, moja plesna šola. V Ameriki živim svoje sanje. Sanje, da sem profesionalna plesalka, da delam različne stvari, ampak v Sloveniji tudi živim svoje sanje, samo da sem te sanje hotela uresničiti nekoliko kasneje. Zato je treba delati kompromise in vse skupaj usklajevati.«
Kdaj si se začela ukvarjati s plesom? »Lahko rečem in zapisano je, da sem začela trenirati pri štirih letih. To je pomenilo 3x na teden treningov. Trenirala sem jazz balet, step, hip hop, electric buggy, disco dance, pri osmih letih sem prvič tekmovala (pred osmim letom se niti ne moreš udeležiti tekmovanja) in takoj se je moja kariera povzpela. Začela sem osvajati zlate medalje in tak tempo zdržala dobro desetletje. Vmes sem sicer imela premor. Štiri leta sem plesala latinskoameriške in standardne plese ter tudi tekmovala. Vendar sem potem prišla nazaj. Justine, Jennifer Lopez, Christine Aguilera … jaz sem človek za energične, nove stvari in to me je povleklo nazaj. Poleg tega si pri latinskoameriških plesih odvisen še od partnerja in drugih. Pri hip hopu je isto, ampak si sam, sam kreiraš svojo usodo, si bolj prost. Hip hop sem res začela redno plesati in trenirati, ko sem bila stara okoli 16 let.«
Boš v hip hopu ostala? »Bom. Vidim se v hip hopu, čeprav se ta vsako leto spreminja, prihajajo novi stili in nihče ne ve, kam bo peljal. Hip hop je namreč kultura, povezana z načinom življenja.«
Kdo je tvoj vzornik, motivator? »Sliši se smešno, ampak pevke – pop ikone. Kot majhna punčka sem vedno govorila, da bi rada plesala kot Janet Jackson ali kot Britney Spears. Potem pa, ko odrasteš, vidiš, da sicer one znajo plesati, ampak če si profesionalni plesalec, je treba veliko bolje plesati kot pevci. To so bili prvi motivatorji. Potem sledi moja dolgoletna trenerka Nataša Lovše. Zaradi nje plešem toliko stilov kot jih. Ona je vedno rekla: »Več znaš, več veljaš.« In ker ljubim ples, sem plesala vse. In seveda starši.«
Kako je videti tvoj vsakdan? »Trenutno delam izpit za licenco učitelja, to je poleg mojega faksa še en faks. Delam pa tudi izpit za plesnega učitelja. Lahko bi rekla, da je učenja zelo veliko in težko je vse skupaj usklajevati – učenje v Boleru in potovanja v tujino – naj si bo plesanje ali učenje. Urnik je natrpan, vse si moram zapisovati, ker drugače na kaj pozabim. Vidim pa, da v vsem ne morem biti najboljša, nekaterim stvarem je treba dati prioriteto. Zagotovo ne bom popustila pri mojih plesalcih. To je prvo. Istočasno je na prvem mestu licenca in sodniški izpit. Vsak dan je nekaj posebnega. Popoldan učim, dopoldan pa se posvetim bolj poslovnim stvarem, sestankom …«
Veliko lahko beremo o tebi, kako pa bi sama sebe opisala? »Jaz sem taka – majhna in energična. Veliko strasti imam v sebi – do življenja, do plesa. Nikomur nočem nič žalega. Od malega so me učili, da nikoli ne smem udarjati nazaj. Sem kompromisna oseba, z menoj se da o vsem pogovarjati. Želim drugim ugajati, dati drugim prav, nisem egoistična, čeprav po nastopih sodeč lahko vsak, ki me ne pozna, reče, kako sem samozavestna. Vendar eno je biti na plesišču, eno pa je zasebno življenje. Na plesišču si nekaj drugega, se vživiš v tisto. Res rada plešem, ples gre iz mene. Pokažem samozavest. Ljudje, če te gledajo, morajo dobiti nekaj dobrega, treba jih je prepričati. V zasebnosti pa sem skromna in kar sem že prej rekla.«
Nika ima to srečo, da ji je bil talent položen v zibelko, in sedaj lahko daje svoj talent kot koreografinja in trenerka naprej. Sama meni, da osebnost človeka veliko pripomore k temu, kako daš svoj talent naprej. Pravi, da je le ena izmed mnogih, ki so znali uresničiti svoje sanje in izkoristiti to, kar so dobili. Vendar je bilo potrebnega tudi veliko truda in odpovedi, da je bil na koncu uspeh poplačan.
Je za uspeh pri plesu dovolj le volja ali je potreben talent in trud? »Rada bi rekla ja, ampak to je relativno. Talent je potreben. Samo s talentom ne uspeš, potreben je tudi trud.«
Kdo vse pride v plesno šolo Bolero? »V Bolero pridejo vsi, prava barvna paleta – takšni, ki radi plešejo, takšni, od katerih drugi zahtevajo, da plešejo, takšni, ki plešejo za hobi, in takšni, ki si želijo v plesu uspeti. Smo pa trenerji in učitelji v Boleru ne samo trenerji, ampak tudi mamice, pedagogi, slušatelji težav …«
Si kot trenerka stroga? »Ja, vsako leto bolj. Na začetku sem bila mila. Na koncu pa ugotoviš, da ali si zelo strog ali ne, ljudje te imajo radi. Raje sem bolj stroga, ker hočem iz njih maksimalno izvleči.«
Tvoje vitrine so polne, ampak vseeno, ali lahko kakšen svoj uspeh izpostaviš? »Težko je izpostavitvi. Prelomnica je bila zame leto 2005, ko sem bila svetovna prvakinja med solo članicami. To mi je odprlo vrata v tekmovalnem svetu. In Nike obraz leta 2009.«
Ali o plesu tudi sanjaš? «Ja, tudi. Ples je z menoj 24 ur na dan.«
Mojca Buh
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
