Tri dni sem bila na poti. “Mini potovanjce”, da, a zelo prijetno. In pomembno zame, pomembno na osebni ravni. Na letališču v Pragi dolge ure čakala vezo za Vilnius, Litvo. Kava – 7 evrov! In potem končno let naprej, in tam – sivina in megla.

“Veš, Nina … danes je 28. dan, odkar tu v Vilniusu ni posijal niti en sam sončni žarek,” mi pove Žiga; v njegovem glasu je čutiti, da bi bil sonca vesel. “Robert, hrvaški lektor, šteje …”

A kljub temu – elan. Tudi tisti, povezan z našo materinščino!

Z Žigo namreč sediva za podolgovato leseno mizo katedre Slovanske filologije na Filološki univerzi v Vilniusu; na obeh straneh police, natrpane s knjigami – med njimi uzrem Sovin Leksikon, Slovenski pravopis, Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pa Toporišiča, Jožeta Udoviča; Oko in senca. Ter Butalce … Za vrati kup slovenskih časopisov.

Žiga Rangus je eden od številnih lektorjev slovenskega jezika, ki so razpršeni po vsem svetu. Od Litve do Japonske. “Smo sodelavci Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.”

Prav ta oddelek je “kriv”, da sem potovala v Litvo, med študente slovenščine; kot pisateljica sem bila vključena v njegov projekt Svetovni dnevi slovenske literature, ki si želi z literaturo zgraditi most med različnimi narodi in kulturami ter tako omogočiti “živo življenje literature”, pristni stik. Projekt je na 50 univerz po svetu popeljal 40 slovenskih literatov.

Mojega prvega večera s študenti slovenščine in prijatelji literature se drži pridih artizma (“za hec” se oblečem v poseben “pravljični kostum” v turkizni barvi in malo vzneseno “nastopam”), dopoldne naslednji dan se vključim v predavanja in se imenitno počutim, kot tudi zvečer, ko se v eni izmed predavalnic na univerzi, zgrajeni v 16. stoletju, prepustim melodiji moje lastne proze – v litovščini.

V okviru 10 let stare katedre se odvija študij češčine, srbščine, litovske filologije, hrvaškega jezika. Turščine. Ter – slovenščine;  prvi štiriletni študijski program našega jezika se je v Vilniusu pričel leta 2000, na pobudo nekakšne “mame” slovenskega lektorata, dr. Jelene Konickaje. “Želela sem si spoznati nekaj novega, iti v tujino, in leta 1993 sem se tako udeležila seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani. O Sloveniji sem vedela le, da je v njeni bližini modri, sončni Jadran …” Jeleno je Ljubljana nekako spominjala na Vilnius, pri nas se je dobro počutila. “Že oktobra istega leta sem pričela s študijem … in ni minilo dolgo časa, ko sem imela prvi izpit – glasoslovje in zvrstnost. Pri Toporišiču.” Čez leto dni je “svojim” predlagala, da bi slovenščino uvedli kot izbirni predmet. “Tedaj ni o Sloveniji nihče nič vedel!” A prišli so prvi študentje, “s polonistike …” Zanimanje je raslo; Evropa je bila Litvancem vse bližja in, poudari Jelena: “Litva se je Evropi pridružila na isti dan kot Slovenija.”

Pa me zanima, kako je Žiga, po izobrazbi slovenist, po srcu ljubitelj gorništva in gorskega kolesarjenja, “zašel” v Vilnius … “Z avtom,” se namuzne. “Ko sem končal fakulteto, sem eno leto učil slovenščino na dveh osnovnih šolah in ves čas sodeloval s Centrom za slovenščino … Spremljal sem razpise in tako februarja lani v Delu prebral, da na Centru potrebujejo štiri nove lektorje. V igri so bili Pariz, Bruselj, Bukarešta. In…Vilnius.” Intelektualni izziv? “Absolutno. Doma, v Sloveniji, sem poučeval osnovnošolske otroke, tu pa delam s študenti, katerih znanje je odlično in na predavanja se je treba zelo dobro pripraviti.”

In kako poteka tvoje delo na fakulteti?

“Na slovenistiki je 12 študentov; jaz predavam slovenski jezik (lektorske vaje) – gre predvsem za konverzacijo. Pogovarjamo se o sodobnih temah, študentom pripravim besedila, predvsem publicistična. Poleg tega poučujem predmet Slovenska zgodovina in kultura, v okviru katerega študenti spoznavajo najpomembnejše utrinke iz slovenske kulture in zgodovine; pogledamo si tudi kakšen slovenski film. Ter, jasno, predavanje iz književnosti;  ukvarjamo se s književnimi obdobji ter spoznavamo najpomembnejše avtorje in njihova dela.”

Štiriletni študij slovenščine v Vilniusu obsega pisan predmetnik; precej je praktično sporazumevalne konverzacije, sledijo pa teorija jezika, leposlovje, kultura, zgodovina, zgodovina jezika in narečjeslovje. Študentje vsako leto pišejo t.i. letne naloge, ki nosijo naslove, kot so npr. Primerjava slovenskih in litovskih frazemov z imeni živali, Slovenščina in litovščina na spletu, Roman Evalda Flisarja kot roman potovanja, …

Do zdaj je v Vilniusu diplomo iz slovenščine opravilo 13 mladih. Zaposlili so se kot prevajalci, v turizmu ali pa v podjetjih, ki sodelujejo s Slovenijo.

Študentka Miegle, ki še ni obiskala Slovenije, tako pravi: “Za prihodnost imam načrte in upam, da bodo nekako povezani s Slovenijo. Rada bi povezala svojo prihodnost z organiziranjem kulturnih projektov.” Na začetku svojega študija je o Sloveniji vedela bolj malo, pritegnila jo je “majhnost” našega jezika: “Možnosti za učenje in študij velikih svetovnih jezikov je veliko, jezike manjših držav pa je pri nas težje študirati.” Artur, njen kolega, pa na moje vprašanje o fascinaciji z jezikom kot motivu študija odgovori: “Stvari, ki me najbolj fascinirata pri slovenščini kot jeziku, sta nedvomno njena melodičnost ter pesniškost in intimnost njene dvojine.” Simpatično še pove, da “upa, da bo njegova povezava s Slovenijo vedno močnejša, ker vse kaže na to.”

Nina Kokelj

Tri dni sem bila na poti. “Mini potovanjce”, da, a zelo prijetno. In pomembno zame, pomembno na osebni ravni. Na letališču v Pragi dolge ure čakala vezo za Vilnius, Litvo. Kava – 7 evrov! In potem končno let naprej, in tam – sivina in megla.

“Veš, Nina … danes je 28. dan, odkar tu v Vilniusu ni posijal niti en sam sončni žarek,” mi pove Žiga; v njegovem glasu je čutiti, da bi bil sonca vesel. “Robert, hrvaški lektor, šteje …”

A kljub temu – elan. Tudi tisti, povezan z našo materinščino!

Z Žigo namreč sediva za podolgovato leseno mizo katedre Slovanske filologije na Filološki univerzi v Vilniusu; na obeh straneh police, natrpane s knjigami – med njimi uzrem Sovin Leksikon, Slovenski pravopis, Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pa Toporišiča, Jožeta Udoviča; Oko in senca. Ter Butalce … Za vrati kup slovenskih časopisov.

Žiga Rangus je eden od številnih lektorjev slovenskega jezika, ki so razpršeni po vsem svetu. Od Litve do Japonske. “Smo sodelavci Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.”

Prav ta oddelek je “kriv”, da sem potovala v Litvo, med študente slovenščine; kot pisateljica sem bila vključena v njegov projekt Svetovni dnevi slovenske literature, ki si želi z literaturo zgraditi most med različnimi narodi in kulturami ter tako omogočiti “živo življenje literature”, pristni stik. Projekt je na 50 univerz po svetu popeljal 40 slovenskih literatov.

Mojega prvega večera s študenti slovenščine in prijatelji literature se drži pridih artizma (“za hec” se oblečem v poseben “pravljični kostum” v turkizni barvi in malo vzneseno “nastopam”), dopoldne naslednji dan se vključim v predavanja in se imenitno počutim, kot tudi zvečer, ko se v eni izmed predavalnic na univerzi, zgrajeni v 16. stoletju, prepustim melodiji moje lastne proze – v litovščini.

V okviru 10 let stare katedre se odvija študij češčine, srbščine, litovske filologije, hrvaškega jezika. Turščine. Ter – slovenščine;  prvi štiriletni študijski program našega jezika se je v Vilniusu pričel leta 2000, na pobudo nekakšne “mame” slovenskega lektorata, dr. Jelene Konickaje. “Želela sem si spoznati nekaj novega, iti v tujino, in leta 1993 sem se tako udeležila seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani. O Sloveniji sem vedela le, da je v njeni bližini modri, sončni Jadran …” Jeleno je Ljubljana nekako spominjala na Vilnius, pri nas se je dobro počutila. “Že oktobra istega leta sem pričela s študijem … in ni minilo dolgo časa, ko sem imela prvi izpit – glasoslovje in zvrstnost. Pri Toporišiču.” Čez leto dni je “svojim” predlagala, da bi slovenščino uvedli kot izbirni predmet. “Tedaj ni o Sloveniji nihče nič vedel!” A prišli so prvi študentje, “s polonistike …” Zanimanje je raslo; Evropa je bila Litvancem vse bližja in, poudari Jelena: “Litva se je Evropi pridružila na isti dan kot Slovenija.”

Pa me zanima, kako je Žiga, po izobrazbi slovenist, po srcu ljubitelj gorništva in gorskega kolesarjenja, “zašel” v Vilnius … “Z avtom,” se namuzne. “Ko sem končal fakulteto, sem eno leto učil slovenščino na dveh osnovnih šolah in ves čas sodeloval s Centrom za slovenščino … Spremljal sem razpise in tako februarja lani v Delu prebral, da na Centru potrebujejo štiri nove lektorje. V igri so bili Pariz, Bruselj, Bukarešta. In…Vilnius.” Intelektualni izziv? “Absolutno. Doma, v Sloveniji, sem poučeval osnovnošolske otroke, tu pa delam s študenti, katerih znanje je odlično in na predavanja se je treba zelo dobro pripraviti.”

In kako poteka tvoje delo na fakulteti?

“Na slovenistiki je 12 študentov; jaz predavam slovenski jezik (lektorske vaje) – gre predvsem za konverzacijo. Pogovarjamo se o sodobnih temah, študentom pripravim besedila, predvsem publicistična. Poleg tega poučujem predmet Slovenska zgodovina in kultura, v okviru katerega študenti spoznavajo najpomembnejše utrinke iz slovenske kulture in zgodovine; pogledamo si tudi kakšen slovenski film. Ter, jasno, predavanje iz književnosti;  ukvarjamo se s književnimi obdobji ter spoznavamo najpomembnejše avtorje in njihova dela.”

Štiriletni študij slovenščine v Vilniusu obsega pisan predmetnik; precej je praktično sporazumevalne konverzacije, sledijo pa teorija jezika, leposlovje, kultura, zgodovina, zgodovina jezika in narečjeslovje. Študentje vsako leto pišejo t.i. letne naloge, ki nosijo naslove, kot so npr. Primerjava slovenskih in litovskih frazemov z imeni živali, Slovenščina in litovščina na spletu, Roman Evalda Flisarja kot roman potovanja, …

Do zdaj je v Vilniusu diplomo iz slovenščine opravilo 13 mladih. Zaposlili so se kot prevajalci, v turizmu ali pa v podjetjih, ki sodelujejo s Slovenijo.

Študentka Miegle, ki še ni obiskala Slovenije, tako pravi: “Za prihodnost imam načrte in upam, da bodo nekako povezani s Slovenijo. Rada bi povezala svojo prihodnost z organiziranjem kulturnih projektov.” Na začetku svojega študija je o Sloveniji vedela bolj malo, pritegnila jo je “majhnost” našega jezika: “Možnosti za učenje in študij velikih svetovnih jezikov je veliko, jezike manjših držav pa je pri nas težje študirati.” Artur, njen kolega, pa na moje vprašanje o fascinaciji z jezikom kot motivu študija odgovori: “Stvari, ki me najbolj fascinirata pri slovenščini kot jeziku, sta nedvomno njena melodičnost ter pesniškost in intimnost njene dvojine.” Simpatično še pove, da “upa, da bo njegova povezava s Slovenijo vedno močnejša, ker vse kaže na to.”

Nina Kokelj

Nekoč, pred dvaindvajsetimi leti, je na svet prijokal še eden. Še eden tistih perspektivnih mladih slovenskih umetnikov, ki se bo pridružil na potovanju osvajalcev, ki bodo slovensko ime ponesli v sam svetovni vrh klasične glasbe. Nejc Bečan je skladatelj, dirigent, saksofonist in klarinetist, ljubitelj klasične in filmske glasbe. Tržiškega umetnika  je pot po končani kranjski gimnaziji  ponesla na Akademijo za glasbo, kjer sedaj študira kompozicijo. Glasba je njegovo življenje, je delo, obveznost in prosti čas. Ni naključje, da se je pogovor z njim odvijal ravno v Opera baru naše prestolnice. Udobno nameščena na mehki zofi,  diktafon nastavljen, gospodična je prinesla kavico,  torej začnimo … “A bo bolelo?” so bile njegove uvodne besede … kaj pa sledi v nadaljevanju?

Decembra  se je odvil že deveti  koncert Revijskega orkestra Gimnazije Kranj, ki si mu že nekajkrat zapored poveljeval s taktirko. Kje so začetki  sodelovanja s tem orkestrom in kako si prišel do vloge dirigenta?
Z glasbenimi aktivnostmi v gimnaziji smo začeli, ko sem bil dijak 3. letnika. Takrat so se na gimnaziji začele prebujati razne dejavnosti, za katere smo  potrebovali  glasbene točke, in začeli smo igrati. Kvartet saksofonov, kup flavt je bilo … V 4. letniku smo ugotovili, da nas je vseh okrog 25, in smo si rekli, dajmo imeti orkester. Prvi  komadi, ki smo jih igrali, so bili Don’ t worry be happy, Muppet Show … Pojavilo se je vprašanje, kdo bo dirigent, in tako sem prvič prijel v roke palico. In se sproti učil … saj nisem dirigiral tako kot danes …

Kako pa si bil zadovoljen z izvedbo programa in nastopom orkestra?
Sam sem na tem koncertu užival, ker smo igrali tisto, kar je meni blizu, torej klasiko. Program sva izbrala skupaj s programskim direktorjem in producentom Primožem Zevnikom. Potem smo napisali aranžmaje in začeli vaditi. Bilo je ogromno vaj, priprav, pisanje aranžmajev je trajalo par mesecev. Nekatere note smo dobili teden pred koncertom …
Glede na zahtevnost programa (Ravel, Holst, Šostakovič), se je orkester tokrat res izkazal. Skladbe, kakršnih prej nismo igrali, so zvenele, kot da orkestraši to počnejo že celo življenje. Pa tudi pridno so hodili na vaje, tako da … kapo dol.

Vrniva se na tvoj začetek. Kje so se začeli  tvoji prvi uradni stiki z glasbo?
Najprej so me vpisali na glasbeno šolo v Tržič, ker sem imel željo po igranju saksofona. Potem zame na tej glasbeni šoli niso imeli inštrumenta.  Moj prvi profesor, sedaj prijatelj Franci Podlipnik, mi je svetoval, naj začnem s  klarinetom. Tako sem naredil šest razredov nižje glasbene šole s  klarinetom in nadaljeval s saksofonom. Končal sem ga ravno na koncu gimnazije in moja želja je bila, da s saksofonom nadaljujem v srednji glasbeni šoli.

Glasba  je bila takrat le tvoj  hobi. Kdaj je bil tisti prelom, ko je postala  več kot samo prosti čas? Kdo te je pri tem spodbujal in podpiral?
Že od začetka glasbene šole in tudi kasneje v gimnaziji nisem nikoli razmišljal, da bi postal glasbenik. Babi me je prepričevala: “Nejc, ti boš glasbenik, imaš ful talenta.” Prijatelji, kolegi, profesorji …vsak me je na svoj način pripeljal na to pot. Mami je stegnila denarnico za nov inštrument in potem in sem se vpisal v srednjo glasbeno šolo na jazz saksofon. Vzporedno sem takrat sicer delal dve šoli, vpisano sem imel tudi Filozofsko fakulteto, zgodovino in geografijo.

Zakaj se nisi vpisal na Akademijo za glasbo že takoj na začetku?
Zato, ker nisem niti približno toliko vedel o glasbi, kot sem se naučil v tistem enem letu, takrat me tudi ni  preveč vleklo na Akademijo. Sicer sem že tu in tam pisal skladbe, vendar čisto zase. Potem pa me je čisto po naključju odkril moj profesor za solfeggio Peter Šavli, ko je videl moje napisane skladbe. Od takrat sva delala skupaj. Če sem doma kaj napisal, sem mu prinesel pokazat in tako sem se učil ter izpopolnjeval. Nato mi je rekel, naj grem na Akademijo, in mi dal največ zagona, pa še “filofaks” mi ni preveč odgovarjal.

Od tam je šla pot samo še navzgor in tvoje napisane skladbe so se začele tudi uradno izvajati. Kdaj je bila izvedene tvoja prva skladba?
Moja prva izvedba je bila v 1. letniku, to je bil samospev Ustaviva se na robovih dneva … na besedilo Jaka Koširja. Izvajala se je na  koncertu oddelka za kompozicijo Akademije za glasbo, ki so ga izvajali moji  sošolci. Potem pa je sledil kar velik skok navzgor, ko je bil izveden moj kratki balet Prelude to a Kiss v Cankarjevem domu. Izvedel ga je Orkester slovenske vojske pod taktirko Milivoja Šurbka, balet pa sta odplesala Igor Sviderski in Alta Katarina Truden.

Kako je sploh prišlo do tega skupnega projekta?
Dobil sem idejo in napisal balet. Nesel sem ga na akademijo profesorju Šurbku, ki me je takrat še učil stranski predmet dirigiranja, mu dal notni material (to je bilo ob koncu prvega letnika), potem ni bilo ne duha ne sluha o projektu. Nato sva se jeseni srečala in rekel je, da se bo moj balet izvajal v Cankarjevem domu z orkestrom Slovenske vojske: “Bomo kar balet naredili, tako, kot je zamišljen.” Bil sem kar brez besed. Koncert so izvedli oktobra 2005. Kasneje ga je ponovil tudi Pihalni orkester AG.

Do sedaj je bilo uradno izvedenih kar nekaj  tvojih skladb. Ali v bližnji prihodnosti pripravljaš še kakšno skladbo?
Trenutno se mi obeta pomembna izvedba mojega koncerta za saksofon in orkester z naslovom Concerned about Saxophone. Napisal sem ga za saksofonista Leva Pupisa, ki bo solist na koncertih Abonmaja AG, spremljali pa ga bodo simfoniki AG pod taktirko maestra Georga Pehlivaniana. V aprilu se nam obetajo izvedbe v  Mariboru, Ljubljani, Gradcu in Beogradu.

Kaj pa pravijo karte za prihodnost?
Moji načrti so, da končam in diplomiram iz kompozicije na naši akademiji. Rad bi nadaljeval kompozicijo na podiplomskem študiju nekje v tujini. Dirigiranje ostaja zaenkrat moja enakovredna obstranska dejavnost, bom videl, mogoče kdaj tudi profesionalno zaplavam  v te vode. 

Urša Cehner