Najbolj pomembna odkritja v arheologiji so strokovnjakom in javnosti razkrila vpogled v preteklost civilizacij in našega planeta. V prvem od dveh delov smo zbrali pet arheoloških odkritij, ki so hitro postala odmevna v takem in drugačnem smislu. Pot nas vodi v prestolno sobano sredi Peruja, egipčansko grobnico in vse do sibirskega mrazu, kjer odkrivamo izvore skitske civilizacije, na dno baltskega morja in v dolino dinozavrov.

Perujska prestolna soba močejske kulture

Na mestu Pañamarca, monumentalnem središču ljudstva Moche, ki je nadzorovalo obalne doline severnega Peruja med okoli n. 350 in 850 so arheologi odkrili prve dokaze o prestolni sobi, zasnovani za kraljico Moche. Med delom v veliki dvorani s stebri je ekipa, ki so jo vodili arheologi Jessica Ortiz Zevallos iz programa Arheološke pokrajine Pañamarca, Lisa Trever z Univerze Columbia in Michele Koons iz Denverskega muzeja narave in znanosti, odkrila izjemno dobro ohranjene stenske poslikave, narejene v živahnih barvah. modra, rdeča in rumena, ki prikazujejo štiri prizore, ki poudarjajo močno žensko. Ena plošča prikazuje žensko, ki sprejema procesijo obiskovalcev, druga pa sedi na prestolu.

Še bolj osupljiv kot slike je fizični dokaz prestola iz opeke, katerega hrbtna opora je erodirana, ker je bil naslonjen nanj. Ekipa je našla kroglice iz zelenega kamna, fine niti in celo človeški las, vdelane v površino prestola. »Prava, živa oseba je zasedla ta prestol v sedmem stoletju našega štetja in vsi dokazi kažejo, da je bila ta voditeljica ženska,« pravi Trever. Slike torej niso samo pripovedovanje zgodb.

»Imamo veliko dokazov o močnih ženskah v kulturi Moche, ki jih običajno imenujemo svečenice. Toda tukaj imamo nekoga, ki je imel sedež politične moči,« pravi Koons. »To nas prisili, da ponovno razmislimo o svojih predstavah o vlogah spolov v svetu Moche in nakazuje, da je bila njihova družba morda bolj tekoča, kot se je prej mislilo. Nikoli nismo videli kraljičine prestolne sobe v Pañamarci ali kjerkoli drugje v starodavnem Peruju.«

Najstarejši zid v zgodovini

Zdi se, da je kamniti zid, ki leži skoraj 70 metrov pod vodo in se razteza več kot pol milje na dnu Baltskega morja, približno šest milj od nemške obale, najstarejša znana zgradba v Evropi, zgrajena za lov. Zid je visok do tri metre in je sestavljen iz več kot 1600 kamnov, od katerih je velika večina dovolj majhnih, da jih je nosila in postavila ena sama oseba. »Najverjetnejša hipoteza je, da jo je naredil človek,« pravi arheolog Marcel Bradtmöller z univerze v Rostocku.

Do pred 8500 leti, ko se je območje potopilo, je bil zid tesno vzporeden s severnim robom jezera ali barja. To je vodilo raziskovalce k domnevi, da so velike parkljarje zgnali v ozek prostor med steno in jezerom, kjer bi jih lovci, ki so čakali, zlahka pobrali. Struktura naj bi bila vsaj 10.000 let nazaj, v obdobju mezolitika, ko se je edina vrsta velikih parkljarjev, ki je živela na tem območju – evrazijski severni jelen – preselila proti severu, ko so gozdovi vse bolj pokrivali regijo.

Zdi se, da je bil zid zgrajen tisočletja pred pojavom poljedelstva in stalne poselitve v regiji. Tako so morali biti ljudje, ki so ga zgradili, lovci-nabiralci, ki so tavali po tem območju po koncu zadnje ledene dobe. Po besedah ​​Bradtmöllerja je o teh ljudeh malo znanega, vendar obstoj strukture nakazuje, da so obstajale povezave med skupinami lovcev in nabiralcev.

»To je morda služilo kot nekakšna fiksna točka v pokrajini, kjer so se ljudje lahko vsako leto ali dve zbrali v večji skupini,« pravi. Bradtmöller dodaja, da odkritje kaže na možnost dodatnih najdb globoko v Baltskem morju, kjer se je prej mislilo, da dokazi o človeški dejavnosti bodisi niso ohranjeni ali pa so bili zakopani pod debelimi plastmi usedlin.

Unikatna egičanska nekropola

Ni vsako opazno odkritje sestavljeno iz enega samega izjemnega artefakta, prej neznane strukture ali na novo spremenjenega datuma za starodavno tehnologijo. Nekatera najpomembnejša odkritja so posledica nenehnega dela, ki arheologom omogoča, da v celoti razumejo obseg in pomen najdišča skozi čas. Nova spoznanja lahko spremenijo tisto, kar so raziskovalci mislili, da vedo.

Šele leta 2024 je postalo jasno, da je nekropola edinstvena v Egiptu. Medtem ko so bile egipčanske nekropole običajno zgrajene na dveh ali treh ravneh, da bi lahko v daljšem časovnem obdobju omogočile številne pokope, so graditelji asuanske nekropole opremili z nič manj kot deset nivoji.

Nekropola vključuje več kot 400 grobnic, ki vsebujejo posmrtne ostanke na tisoče ljudi. Ekipa je ugotovila, da so bile najvišje ravni rezervirane za bogate ljudi, vključno s poveljnikom egipčanske vojske v drugem stoletju pred našim štetjem, nižje ravni, ki so jih raziskali leta 2024, pa so uporabili za pokop pripadnikov srednjega razreda.

»Želimo razumeti, kdo so bili ti ljudje in kako je bila nekropola organizirana,« pravi Piacentini. Kot številna velika odkritja bodo tudi odgovori na ta vprašanja kumulativni rezultat preteklega in prihodnjega dela.

Umetniki doline dinozavrov

Pred približno 140 milijoni let, v obdobju zgodnje krede, so dinozavri tavali po severovzhodni Braziliji in za seboj puščali fosilizirane sledi, zaradi katerih je območje dobilo priljubljeno ime – Dolina dinozavrov.

Lokalni prebivalci in raziskovalci poznajo sledi teropoda, sauropoda in iguanodontskih dinozavrov na mestu Serrote do Letreiro že vsaj stoletje. Vendar pa so znanstveniki do zdaj posvečali le malo pozornosti petroglifom z geometrijskimi vzorci, ki so jih starodavni umetniki vrezali v iste izdanke peščenjaka pred 9000 do 3000 leti. V nekaterih primerih so dizajni le nekaj centimetrov od dinozavrovih sledi. Interdisciplinarna skupina arheologov in paleontologov, ki jo vodi arheolog Leonardo Troiano iz Nacionalnega centra za arheologijo pri brazilskem Nacionalnem inštitutu za zgodovinsko in umetniško dediščino, je s pomočjo tradicionalnih metod terenskega raziskovanja in fotografiranja z droni identificirala in dokumentirala več kot 50 takih petroglifov v 1500 kvadratnih metrov površine.

Izvori skitske civilizacije so drugje

Odkritje v oddaljeni regiji Sibirije je razkrilo dokaze, da leži nekoč nejasen izvor Skitov veliko bolj vzhodno, kot se je prej predvidevalo. Skiti so najbolj znani kot nomadski bojevniki, katerih kultura, osredotočena na konje, je cvetela od okoli 900 do 200 pred našim štetjem čez evrazijsko stepo in v vzhodno Evropo.

Peto stoletje pred nami Grški zgodovinar Herodot opisuje ritual, ki so ga Skiti izvajali po kraljevih pogrebih, pri katerem so žrtvovali moške in konje, ki jih učenjaki imenujejo »spektralni jezdeci«, in jih položili na vladarjevo grobno gomilo.

Med izkopavanjem na najdišču v Republiki Tuva v južni Sibiriji je skupina arheologov, vključno z Ginom Casparijem z Geoantropološkega inštituta Maxa Plancka ter Timurjem Sadykovom in Jegorjem Blochinom z Ruske akademije znanosti, odkrila fragmentarne ostanke ljudi in živali na vrhu poznega devetega stoletju pr.n.št. gomila, znana kot Tunnug 1.

Ugotovili so, da ostanki pripadajo več ljudem in 18 konjem, za katere verjamejo, da so bili vsi žrtvovani v čast elitni osebi, pokopani v njej. Po Caspariju ta prizor odraža ritual, ki ga opisuje Herodot. »Ko se odmikamo od ozemelj, ki so jih poznali Grki, postajajo pripovedi bolj fantastične in divje,« pravi. »Zato je nekoliko presenetljivo, da smo tako daleč na vzhodu našli tako natančen odsev starodavnega besedila.«