ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Kaj točno se je v slovenskih mladinskih filmih zgodilo, da so otroci in najstniki že skoraj po difoltu brez enega ali celo obeh staršev, ni jasno. Čao Bela Janija Severja predstavlja zgodbo o mladi in nadarjeni, a nadvse trmasti in zapleteni punci Beli, ki začne svojo srednješolsko pot. Kako uskladiti šolo, hobije, ljubezen, prijateljice, družino in vse, kar pride zraven?

Slovenski mladinski film, ki združi najstniške tematike

V slovenskem filmskem svetu bo vedno prostor za mladinske filme, ki so v zadnjih letih našli pravo mero humorja, kakovosti in uspeha. Se pa vseskozi najdejo tudi izdelki, ki odraščanje predstavijo na resnejši način. Eden takih je bil Vzornik Nejca Gazvode, ki je načel tematiko samomorilnih nagnjenj med mladimi in kot tak oral ledino v slovenskem filmu. Tja sicer Čao Bela ne poseže, kar pa ne pomeni, da se resnih tematik najstništva ne loteva brez skrbnosti.

Bela živi z očetom, glasbenim producentom, in njegovo partnerko, s katero najstnica ne najde prave vezi. Začetek srednje šole v njeno življenje prinese številne novosti in skrbi. V njeno življenje se želi vrniti mama, ki je pred leti odšla v iskanje ameriških sanj, sama pa skuša najti ravnovesje med učenjem, glasbo, športom, prijatelji in prvimi ljubeznimi. Film na svojih ramenih prepričljivo nosi Alisa Milićević, ki Beli vdihne protestno trmasto energijo najstnice in hkrati navdih generacije.

Najstniška nerodnost, trmoglavost in iskanje prave poti

Obkrožena je s prijatelji in nasprotniki, ki vsak po svoje v zgodbo prinašajo pogovor o družbenih omrežjih, internetu, učenju, špricanju šole, športnih poškodbah, prvih poljubih, zabavah in odnosu do starejših, je v ospredju neizkoriščen potencial prijateljice, ki posega po tabletah. Ko film vsake toliko ponudi precej zanimiv in moderen kader, med katerimi je tudi glasbena izbira balkanskega pevca Voyaga, se na določeni ravni vse zdi nekoliko nedodelano. Velika izjema bi bila, če gre za načrten prikaz najstniške nerodnosti, kar pomeni, da je namen več kot izpolnjen. Vse je najstniško nerodno do te mere, da bodo še starejši gledalci zavijali z očmi zaradi morebitnih navezav na svoje otroke. Ali pa na svoje trenutke iz preteklosti, ki bi jih najraje zakopali pod kubik zemlje.

Ko vse kaže na najslabši izid, se Bela s prijateljicami odloči za ustanovitev banda in sporočanja svojih notranjih misli skozi glasbo. Tudi tu je v ospredju pomen prijateljstva in starševstva, najstniških problematik pa je nekoliko preveč, da bi lahko imela vsaka svoj prostor pod soncem. Ampak, tako včasih v življenju je, nekatere stvari ostanejo v ozadju in pozabljene.

Kot drugi mladinski filmi v Sloveniji je tudi Čao Bela eden tistih, ki bo blestel predvsem zaradi tematik, ki jih naslavlja. Mogoče kot celota ne deluje tako brezhibno, kot bi si želeli, a s fantastično glavno vlogo Alise Milićević prinaša nekaj izvirnih in nadvse mirnih trenutkov v najstniških filmih.

Kultna filmska zapuščina nedavno preminulega režiserja Davida Lyncha izstopa po svoji mističnosti in nadrealističnem, sanjavem pridihu. Lynch je bil izrazito vsestranski umetnik, ki je dosti dal na zvočno ozadje in nezadržano drezal v temnejše kotičke zavesti. Odštekanost, virtuoznost, intuicija – kakorkoli že bi opisali Lynchevo sposobnost dotakniti se tistega presežnega, je to lastnost, s katero je pustil sled v industriji. In tisto, za čimer industrija žaluje.

Lynchev igralski kolega, prijatelj in redni sodelavec Kyle MacLachlan se je poslovil z zapisom na Instagramu.

»David je bil v stiku z vesoljem in lastno zavestjo do mere, kjer se je zdel najboljša verzija človeka. Niso ga zanimali odgovori, saj je razumel, da so vprašanja tisto, kar nas žene in dela to, kar smo. So naš zrak.« Slovo je sklenil s temi pomenljivimi besedami: »David, za zmeraj sem spremenjen, vedno tvoj Kale. Hvala za vse.«

David Lynch se je v svoji skoraj šestdesetletni karieri lotil nemalo televizijskih projektov (Twin Peaks je preprosto treba omeniti) in se podpisal pod več kot šestdeset filmov. A njegovo kariero si je skoraj nemogoče predstavljati brez spodnjih petih naslovov.

Eraserhead (1977)

Režiserijev prvi komercialni uspeh predstavlja neodvisni film Eraserhead. Črno-bela srhljivka je neponovljiv primerek podžanra »body horror«. Lynch – še študent – se je sam lotil scenarija, režije, produkcije ter (v sodelovanju z ekipo) glasbene spremljave. S prvencem je postavil standard za prihodnja dela. Kaj hitro je bilo jasno, da ta standard ne vključuje linearnosti ali jasne karakterizacije.

Ne, Eraserhead še najbolj spominja na niz podob iz neprijetnih sanj, ki jih v transu skupaj s protagonistom doživljamo kot nekaj povsem verjetnega. Ob prebujenju si oddahnemo, a ob prvi priliki naletimo na novo nenavadnost, ki nam sporoča, da nismo res budni. Bizarnost sekvenc, ki smo jim bili priča, nam pride do živega šele pri polni zavesti. Taka nočna mora doleti Henryja Spencerja (Jack Nance), ki ga obvestijo, da ima otroka. Vprašljiv podmladek pa niti malo ne spominja na človeško bitje.

Velja omeniti, da se je Lynch med pisanjem prepustil vplivu Kafke in Gogolja (predvsem del Preobrazba in Nos) ter podoživljal lastno bivanje v obubožani philadelphijski soseski.

Človek slon (The Elephant Man, 1980)

Lynchev naslednji celovečerec je bil tako komercialna kot kritiška uspešnica (všeč je bil praktično vsem razen Rogerju Ebertu). Tudi ta je bil črno-bel, kljub izidu na pragu osemdesetih, težnja po ekspresionizmu pa je prav tako prevladujoča kot v režiserjevem prvencu.

Človek slon navdih črpa iz življenjske zgodbe Josepha Merricka, londonske senzacije, ki si je vzdevek prislužil z nenavadno obliko glave. Mutacijo danes pripisujemo Proteusovem sindromu. V dogajanje nas uvede prizor z afriškimi sloni – pomenljiv motiv, ki se stopnjuje vse do Merrickovega izbruha: »Človek sem!«

A v skladu s pravim Merrickom mu iz vrste »spak«, ki jih prej postavimo na oder, kot bi jim segli v roke, ne uspe res izstopiti.

Dune (1984)

Poznavalec Lyncheve filmografije se lahko vpraša, kaj film, ki je razočaral tako blagajne kot kritike, počne na seznamu njegovih najboljših. Razlog ne tiči v kultnem sledilstvu, pač pa v dejstvu, da je prva ekranizacija Sipine sam po sebi čudež. Film so poskušali adaptirati vse od izida romana Franka Herberta leta 1965. To je prvič uspelo šele Lynchu s sponzorstvom producenta Dina DeLaurentiisa. Čeprav njegov podvig ni bil tako uspešen kot nedavna prispevka Denisa Villeneuva, je dovolj markanten, da si v zgodovini filma zasluži vsaj fusnoto.

V Dune (1984) se prvič predstavi Kyle MacLachlan (v vlogi Paula). Dolgoletni oboževalci Herbertovega dela na ekranu prvič ugledajo gigantsko infrastrukturo in spektakularno pokrajino Arrakisa. Ta žal ni tako spektakularna kot v novih, Villeneuvovih filmih. Zlasti usodno je bilo dejstvo, da je bil Lynch dogajanje prisiljen stlačiti v pičli dve uri in sedemnajst minut. Projekt režiser obžaluje predvsem, ker ni mogel slediti lastni viziji. Vseeno ni dvoma, da smo priča njegovemu delu, saj je v filmu precej grotesknosti, po katerih roman res ne kliče. Nič manj bizarno ni, da sta glasbeno spremljavo prispevala zasedba Toto, ki jo večina pozna po komadu Africa, in Brian Eno. Ali to, da Gurneyja Hallecka upodablja Patrick Stewart.

Izpričano je, da je bil Herbertu film všeč. Skupaj z Lynchem sta jadikovala, kako jima je George Lucas otežil delo. Prvi del Vojne zvezd je namreč izšel leta 1977 in bil izredno uspešen. Žal si je Lucas precej sposodil od Herberta in marsikateri prizor iz Dune v senci galaksije daleč, daleč stran gledalcem ni ponudil nič zares novega.

Blue Velvet (1986)

Neo-noir kriminalka Modri žamet je Lynchev odziv na poraz, ki ga je zanj predstavljal Dune. Ko se je otresel spon, ki so omejevale njegovo ustvarjalnost pri tistem projektu, se je odločil ustvariti film z bolj osebno zgodbo. Vsaj en prikaz golote ali spolnosti, ki so v filmu (če upoštevamo kritike) odveč, izhaja iz njegovih otroških spominov. Sicer je pa projekt oseben predvsem, ker so režiserja tokrat vodili lastni umetniški interesi.

David Lynch je odkrito razpravljal ne le o vlogi rutine v ustvarjalnem procesu, ampak tudi o idejnih utrinkih, ki so gradniki končnega umetniškega dela. En tak utrinek je bil prizor odrezanega človeškega uhlja na travniku, ki ga v filmu najde študent Jeffrey Beaumont (Kyle MacLachlan). Lynchev pogled na idejne drobce, v katerih je znal videti nekaj presežnega, nam pomaga razumeti težje dostopno plat njegovih del. Kot je razlagal, se mu je prizor z uhljem zdel popoln, saj so ušesa na glavi in vodijo neposredno v um. Zasnutek Modrega žameta je bil »zgolj občutek in naslov«, druga ideja je bila tista z uhljem, kot tretje pa je film navdihnila istoimenska pesem Bobbyja Vintona. Poleg MacLachlana v filmu igrajo Isabella Rossellini, Dennis Hopper in Laura Dern.

Mulholland Drive (2001)

Čeprav so Lynchu radi očitali, da zgodbe v njegovih filmih niso najbolj koherentne in mu niti, ki jih napelje, ne uspe združiti v smiselno sintezo, je bil kot ustvarjalec tem bolj zadovoljen, čim več vprašanj je s filmi sprožil. To velja tudi za Mulholland Drive, ki iz detektivke/kriminalke prerašča v metaforo dihotomije hollywoodskih sanj in sveta v malem.

Dualizmu ne ubežimo, tudi če nismo posebej pozorni na motive. Pojavljajo se dvojice likov z nasprotnimi lastnostmi, ki pa se karakterno dopolnjujejo. Včasih nas z ekrana napade rdeča, včasih modra barva. Lynch ostaja zvest svoji neo-noir surrealistični niši. V filmu je toliko nenavadnega, da kvirovska romanca v ospredju sploh ni dvignila prahu. Kljub temu da je film s preloma stoletja, se ga ni prijela oznaka »lezbični«

Naomi Watts in Laura Harring se znajdeta v glavnih vlogah Betty Elms/Diane Selwyn in Rite/Camille Rhodes. Spremljamo zgodbo ženske (Rite), ki trpi za amnezijo in se je znašla v Bettyjinem stanovanju s kupom denarja in modrim ključem. Zapleta niti z namigi ni možno povsem razumeti, film pa se splača ogledati že zaradi vrhunskega prizora v okrepčevalnici Winkie's (ali tistega v Clubu Silencio).