ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Za Slovenijo pogosto slišimo, da ima vse: morje, gore, gozdove, reke in doline. Prizorišča, ki jih ponuja, lahko opišemo kot kičasta, filmska – od zgodovinskih gradov in živahnih mest do nedotaknjenih naravnih parkov. Brez zadržkov jo štejemo med idealne destinacije za snemanje filmov, kar potrjujejo spodaj naštete uspešnice.

Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan (2008)

Med najbolj znanimi filmi, ki so s pridom izkoristili slovensko idilo, je Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan. Fantazijski svet Narnije se preseli v dolino Soče, ki služi kot prizorišče za intenzivne bitke in prehode čez reko. Pokrajina s svojimi kristalno čistimi, smaragdno zelenimi vodami pooseblja mistični in očarljivi ton Narnije.

Božji oklep (1986)

Klasika Jackieja Chana v vsej veličini prikaže Predjamski grad, ki v filmu postane samostan skrivnega kulta. Grad je vgrajen v pečino in povezan s sistemom podzemnih jam, zaradi česar je ena najbolj unikatnih zgodovinskih znamenitosti v Sloveniji. Dramatična lega in edinstvena zasnova gradu popolnoma ustrezata pustolovski naravi filma.

Mamma Mia! Spet začenja se (2018)

Čeprav se zgodba odvija na izmišljenem grškem otoku, so nekateri prizori posneti ob Blejskem in Bohinjskem jezeru. Jezeri sta z gorami in gozdovi, ki ju obdajajo, uspešno nadomestili čar Sredozemlja. Blejsko jezero z znamenito cerkvico na otoku vpelje pravljično noto, ki se sklada s splošnim vzdušjem muzikala.

Slovenka (2009)

Film slovenskega režiserja Damjana Kozoleta raziskuje urbano krajino Ljubljane. Surov in avtentičen pogled na prestolnico se v njem lepo dopolnjuje s kompleksnim notranjim svetom junakinje Aleksandre. Študentka in prostitutka doživi nenadno smrt stranke. Ko iz tega vzklije škandal, se njena že tako nezavidljiva bivanjska kriza le še poglobi. S filmom se je Kozolet uspešno predstavil na več kot sto festivalih.

Nikogaršnja zemlja (2001)

Tujejezični oskarjevec režiserja Danisa Tanovića je bil deloma posnet v Triglavskem narodnem parku. Odmevni film se odvija v zgodnjih devetdesetih, v času vojne v Bosni in Hercegovini, in premleva naravo človeškega konflita. Tega se loti skozi interakcije med dvema vojakoma, pripadnikoma nasprotnih sil. Neokrnjena triglavska narava je bila pri tem kot nalašč za avtentično prizorišče kaosa vojne. Prostrano območje Triglavskega narodnega parka se ujema z močnimi čustvi, ki prevevajo zgodbo.

Pomlad v Bosni (2007)

Dramedija (v izvirniku The Hunting Party), v kateri igrata Richard Gere in Terrence Howard, je bila delno posneta v Ljubljani in Triglavskem narodnem parku. Film spremlja novinarje, ki po nesreči začnejo iskati bosanskega vojnega zločinca. Dogajanje kmalu na glavo postavi vprašanje: Kdo lovi koga?

Heidi (2015)

Zgodba o Heidi je našla svoj dom v razgibanih hribih in pašnikih Velike Planine. Visokogorska planota v Kamniško-Savinjskih Alpah s svojimi tradicionalnimi pastirskimi kočami in panoramskimi razgledi ponaša s tako idiličnim alpskim okoljem, da bi boljšega težko našli.

Nekateri snemajo grozljivke o Medvedku Puju in Bambiju, drugi pa so se lotili eksplicitne predelave Pepelke. In v vsem tem je šala na nas, ker je slednja verjetno eden najboljših filmov leta, za mnoge celo brez konkurence povsem na vrhu.

Sean Baker se z Anoro seli v skorajšnji mainstream

V času, ko se svet ne zna odločiti, če sovraži Ruse, se je režiser Sean Baker odločil, da bodo prav ruski oligarhi, razvajenci in nepridipravi pomemben del filma. Tako nam predstavi zgodbo o mladi erotični plesalki Anori (Mikey Madison), ki se zaljubi v bogatega ruskega dediča Ivana (Mark Eydelshteyn). Če bi film pred ogledom morda še opisali za Čedno dekle za novo generacijo, je film po ogledu vse več kot »le« Pretty Woman za Gen Z-jevce.

Za mnoge je Sean Baker režiser, ki ne razočara. Njegova zadnja filma sta Projekt Florida (The Florida Project, 2017) in Rdeča raketa (Red Rocket, 2021), med katerimi ima Anora največ podobnosti prav s slednjim. Očitno je njegovo poslanstvo detabuizacija delavcev v erotičnem in spolnem svetu – najprej porno igralec in zdaj striptizeta. In to počne z veliko mero senzibilnosti, empatije in razumevanja, pri katerem se je opiral na znanje in izkušnje resničnih spolnih delavk. Med njimi tudi Andrea Werhun, avtorica biografije Modern Whore. To mu je prineslo zlato palmo v Cannesu in status enega najboljših filmarjev v tem trenutku.

Anora in Ivan, dve plati medalje

Ob udarnih ritmih uspešnice glasbene skupine Take That smo vrženi v striptiz klub, ki ne skopari z eksplicitnostjo prizorov. Mlada striptizeta Anora je edina v klubu, ki razume ruščino, zaradi česar jo šef predstavi Ivanu »Vanji« Zakharovu, bogatemu sinu ruskega oligarha. Slednji je v Ameriki zaradi študija, a svoj čas raje preživlja na zabavah, zapravljanju denarja in igranja videoigric. Starša ga skušata nadzorovati oziroma obvarovati preko njegovega botra Torosa (Karren Karagulian) in nasilnih privržencev Garnicka (Vache Tovmasyan) in Igorja (Yura Borisov). Ko je mladenič navdušen nad mladenko z brooklinskim naglasom, jo vpraša, če svoje delo opravlja tudi na domačih naslovih.

V zameno za denar se Anora, ki prihaja iz revne družine, odpravi v vilo, ki jo lahko večina Zemljanov le sanja. Ivan jo večkrat najame za užitke take in drugačne vrste, ključnega pomena pa je teden, ko jo plača, da se cel teden pretvarja, da je njegova punca. Navezanost kmalu preraste v zaljubljenost, ta pa se izkaže za mladostniško norost, ko se par odpravi v Vegas in poroči. To pri Ivanovih starših povzroči buren odziv in takojšen odhod iz Rusije, kjer se ekipa njegovih »nadzornikov« že spopada z dejstvom, da mora razničiti poroko.

Anora je z razlogom kandidat za najvišje mesto

Anora je vulgarno resnična zgodba o dajanju samega sebe za užitke drugih. S fantastično Mikey Madison v glavni vlogi in nadvse nadležnim razvajencem Ivanom, ki ga briljantno odigra Mark Eydelshteyn, bi film lahko obveljal kot ena najboljših romantičnih komedij zadnjih let. Ampak to bi bilo daleč od resnice, ki je razkrita skozi film.

Da zna Sean Baker posneti poglobljen prikaz osebe, ki živi na dnu družbene lestvice, je jasno. Nekje v vsej tej noriji pa se je pozabilo, kako duhoviti so lahko njegovi filmi. In ko se prične skoraj trideset minut trajajoča sekvenca, kjer skušajo nadzorniki umiriti Anoro, se spominjamo najboljših primerov fizične komedije. Pri tem se v ospredje prerine njegov adut ustvarjanja moških likov, ki preko takih trenutkov pokažejo svojo pravo osebnost in ranljivost.

Zaradi teh prizorov, vse do prihoda Ivanovih staršev, bi film brez težav oklicali za komedijo, ki zasnovno meji na tragi-komično zgodbo. Ko pa nastopijo tisti zadnji prizori, se nenavadno poklopi cel film. Ne povsem, a vsaj zaradi močnega konca, spominja na film Po soncu (Aftersun). Vseeno pa je daleč od omenjenega, saj gre prav zares za enega najbolj zabavnih filmov, ki od gledalca po ogledu hoče premislek.

Anora je film, ki je avtsajderstvo preselil v mainstream. Z razlogom eden najboljših filmov leta.