ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Dokončno slovo od najbolj strašljivega meseca v letu bomo obeležili še z dvema recenzijama »slovenskih grozljivk«. Najprej je na vrsti tretji celovečerni film Vincija Vogua Anžlovarja, ki nas je že leta 1991 zapeljal z Babica gre na jug, leta 2022 pa posnel tudi Dedek gre na jug. Trenutno lahko v kinih spremljamo njegovo pustolovščino iskanja zaklada Tartinijev ključ.

Slovenska grozljivka, ki spretno združuje lokalne legende in grozljivo atmosfero

Vampir z Gorjancev je slovenska grozljivka, ki jo je leta 2008 režiral Vinci Vogue Anžlovar. Režiser, znan po svojem eksperimentiranju in inovativnosti v slovenskih filmskih vodah. Film temelji na motivih iz slovenske ljudske folklore, konkretno na vampirskih zgodbah, ki naj bi se dogajale na območju Gorjancev. Ta regija je ovita v skrivnost, saj so se zgodbe o nadnaravnih pojavih in temačnih likih prenašale iz roda v rod.

Film je vzbudil veliko zanimanja v slovenski javnosti, saj velja za pravo redkost, da slovenska kinematografija poseže po žanru grozljivke, ki je pri nas vse prej kot običajen. Anžlovar je v film vključil prvine folklore in grozljive atmosfere, ki sta se izkazali za popolno kombinacijo v slovenskem žanrskem okolju.

Vampirska legenda, oživljena v današnjem času

Dogajanje filma je postavljeno v oddaljeno vas Gorjance, kjer mir prebivalcev nenadoma zmotijo skrivnostni dogodki, povezanih z legendami o vampirjih. To je zgodba o ljubezni, ki magično vznikne med Romanom (Sebastian Cavazza) in usodno lepo Lenoro (Inti Šraj). Hkrati je to tudi zgodba o Romanu in Rodinu (Gregor Lustek), ki se med vandranjem po Dolenjski srečujeta z miti in legendami izpod Gorjancev. Ob tem pa se dogajajo skrivnostni umori, ki jih njun znanec Jup (Jonas Žnidaršič) povezuje z vesoljci, ker v vampirje ne verjame. Tudi s pomočjo župnika Lesjaka (Ivo Barišič) se vse postavi na pravo mesto in ljubezen lahko zasije v polnem sijaju.

V ozadju zgodbe čutimo motiv strahu pred neznanim in odnos ljudi do tradicije in mitologije. Glavni liki se soočajo z nerazumljivo grožnjo, ki se zdi, kot da prebiva med njimi že od nekdaj, skrita in pripravljena »udariti«, ko najmanj pričakujejo. Anžlovar v zgodbo vključi sodobne elemente ter jih spretno preplete z mitološko zapuščino, kar daje filmu svež, a obenem domač pridih.

Temačne sence in grozeča pokrajina

Ena izmed najmočnejših točk filma je vizualna podoba. Vinci Vogue Anžlovar je znan po svoji pozornosti do detajlov, kar je pri tem filmu več kot očitno. Gozdovi Gorjancev, obdani v meglo, prikazani v večernih urah in v srhljivo tišino, postanejo skorajda lik zase. Kamere uokvirjajo pokrajino na način, da gledalec začuti tako lepoto kot tudi grožnjo, ki jo ti gozdovi skrivajo.

Temne barve, megla, senca in zvok – vse to skupaj ustvari atmosfero, ki preži na gledalca in mu ne pusti oddiha. Skladno z žanrom je svetloba uporabljena le tam, kjer je res nujna, kar dodatno prispeva k občutku ujetosti in brezizhodnosti, ki prevzame glavne like in občinstvo.

Igralske predstave – mešanica grotesknosti in realizma

Liki so zasnovani realistično, a z dodatkom grotesknosti, ki deluje skoraj nadrealistično. V glavnih vlogah zaigrajo Sebastian Cavazza, Inti Šraj, Vlado Novak in Gregor Lustek. Anžlovar se osredotoči na psihološko dinamiko likov, ki se vse bolj spuščajo v paranojo in obup, ko ugotovijo, da jih morda preganja nekaj, česar ne morejo nadzorovati ali razumeti.

V vlogah lokalnih prebivalcev nastopajo slovenski igralci, ki odlično prikažejo vraževernost, nezaupanje in naveličanost z nenehnim ponavljanjem legend. Ti liki so dovolj prepričljivi, da zgodba o vampirjih ne izpade kot stereotipna grozljivka, ampak kot nekaj povsem realnega in strašljivega.

Ko tišina govori več kot besede

Zvok in glasba igrata ključno vlogo v tem filmu. Namesto da bi uporabljali klišejske, strašljive zvoke, se film raje osredotoči na tišino in subtilne šume, ki ustvarjajo občutek groze. Ko gledalec sedi v tišini, slišimo vsak droben zvok – šelestenje listja, šum vetra in nenaden pok veje, kar skupaj ustvarja izjemno napetost. Glasba se pojavi le občasno, a kadar je, poudari ključne trenutke in doda globino dogajanju.

Vampirji med izzivi slovenskega filma

Čeprav ima Vampir z Gorjancev svoje močne točke, pa ima film tudi nekaj šibkih. Eden izmed njih je pomanjkanje globljega razvoja stranskih likov, saj ostajajo kljub bogatemu ozadju in vizualni zasnovi nekoliko plitki. Prav tako se na trenutke zgodba odvija prepočasi, kar lahko gledalcu vzame nekaj napetosti.

Poleg tega grozljivka še vedno velja za velik izziv v slovenski kinematografiji, kjer gledalci niso navajeni takšnih produkcij. Film lahko deluje nekoliko umetelno in težko prebavljivo za tiste, ki iščejo klasične grozljive prijeme. Vendar pa je za tiste, ki uživajo v počasnem vzdušju in vzpenjanju napetosti, film lahko prava poslastica. Vampir z Gorjancev ni popoln film, a je zagotovo pogumen in zanimiv poskus oživitve slovenskih vampirskih legend. Film postavlja gledalca pred vprašanje, kaj je pravzaprav resničnost in kaj je mit, in prav to je njegov največji čar.

Gladiator je eden najboljših filmov naše epohe, ki na svoj način opeva junake in simboliko neke druge. Ridley Scott je ustvaril nepozabno zgodbo o maščevanju, ki se redno uvršča na vrh seznamov najboljših in najbolj priljubljenih filmov v zgodovini. In kako naslediti film, ki je tako dokončno zapisal konec svoji zgodbi oziroma zgodbi generala in gladiatorja Maksima? S krvjo in solzami, ki nastajajo med natikanjem prevelikih sandalov.

Skoraj dvajset let po Maksimovi in Komodovi smrti v Areni je Rim v razsulu. Na eni izmed ladij, ki se vztrajno približuje rimskemu pristanišču Ostija, je tudi Hanon (Paul Mescal). Ko mu je rimska vojska na čelu z generalom Akacijem (Pedro Pascal) vzela dom in ubila ženo, ga je poslala v suženjstvo. Čaka ga življenje gladiatorja, prikovano na dno družbene lestvice, namenjeno zgolj zabavi in užitku rimskega ljudstva in njunih cesarjev, Karakale (Fred Hechinger) in Gete (Joseph Quinn). Hanonov lastnik postane Makrin (Denzel Washington), trgovec z orožjem, ki si želi na vse pretege poseči po najvišji moči Rima in si jo prilastiti. Se bodo končno uresničile besede, da je suženj postal močnejši od rimskega cesarja?

Nadaljevanje Gladiatorja: Smo ga zares potrebovali?

Čeprav je želel Ridley Scott že hitro po izidu Gladiatorja posneti nadaljevanje, to ni obrodilo sadov vse do trenutka, ko se je Hollywooda lotila manjša ustvarjalna kriza in ni preostalo drugega kot, da se loti še zgodovinske epike. Ta je v prvih letih novega tisočletja začela epidemijo zgodovinskih epov, ki so se trudili, a nikoli dosegli ravni zgodbe o gladiatorju, ki med maščevanjem žene in sina strmoglavil cesarstvo. Ker pa smo ljudje bitja navade, smo se hitro navadili, da veliko število novih filmskih naslovov pomeni predelava ali nadaljevanje.

Gladiator II je bil že ob napovedi eden najbolj pričakovanih filmov desetletja, najboljšo uslugo pa mu je pri tem delal prav Ridley Scott. S Poslednjim dvobojem je dokazal, da lahko brez težav posname kakovosten zgodovinski film, z Napoleonom pa je pričakovanja znižal do te mere, da ne bi smel biti razočaranje. Pri 86 letih je res pravi mojster za vse, če le ni francosko.

Kako zgodovinsko točen je Gladiator?

Mescal in Washington, do oskarja preko rimske Arene

Pred leti, ko mnogi še niso priskočili na vlak oboževalcev Paula Mescala, sem v šali zapisal, da je to Mescalov svet, mi le živimo v njem. Z vsako vlogo dokazuje, da njegove igre niso le srečna naključja, temveč posledice skrbno izbranega materiala, talenta in skrbi do umetnosti, ki jo upodablja. Njegov lik je ravno prav drugačen od Crowovega Maksima pred četrt stoletja, da mu ne gre zameriti, ko ne doseže tiste maskuline stoičnosti, ki je krasila Avstralca. Še vedno je njegov Hanon nadvse vreden glavne vloge in prevzema žezla gladiatorjev, ki bodo dali v Areni vse od sebe, da izpolnijo nek višji cilj. Ob njem sta še vojne naveličani general Akacij, ki mu s Pascalovo karizmo verjamemo, da ne želi prelivanja krvi v imenu zmešanih cesarjev, ki se požvižgata na navadne ljudi.

Žrli bodo vojno, pravi eden od njih Pascalovemu liku, ki ima v mislih samo svojo ženo Lucilo (Connie Nielsen). Slednja je preživela obdobja, ko so ji vladajoči moški pritiskali nož ob vrat, v tem času pa postala šibki del sicer presenetljivo dobrega filma. Na srečo gledalcev, ki ne bi našli rešilne bilke drugega Gladiatorja, na zaslonu veliko časa preživi za mnoge najboljši igralec našega časa. Denzel Washington se z vlogo karizmatičnega sužnjelastnika in trgovca z orožjem – kombinacija, ki je uporabljena prvič v zgodovini – poigrava v vsej svoji izkušenosti in lahkotnosti žvečenja scenarija. Vredno je omeniti še mlada cesarja, ki ju vsak iz svojega kukala norosti odigrata Quinn in Hechinger. Prav zaradi njune groteskne ekstravagance nam je malo žal, da ni bolje razloženo, kaj se je zgodilo pred njunim prihodom.

Scenarij spet najšibkejši člen Scottovega filma

In tako smo prav pri scenariju, ki ga je napisal David Scarpa. Spomnimo, da je osnovni scenarij za prvi film nastajal dve desetletji, bil večkrat prepisan, snemanje pa so začeli z dvema ducatoma stranmi, ki so jih sproti popravljali. Tokratni je bil dokončan in še vedno slabši od predhodnika. Scenarist Napoleona pristavi svojo skodelico mrzle kave, ki nas razočara na čudovito jesensko jutro.

Poznavalci zgodovine mu bodo zamerili, kar je povsem po nepotrebnem storil z dejstvi in se sočasno stisnil v kot s potekom zgodbe. Ljubitelji prvega filma bodo hitro videli, da gre pri zgodbi za popolno kopijo predhodnika, kar pogosto z uporabo vizualnega materiala iz slednjega niti ne skriva. Ob tem dialog res ne trpi, saj ga na svojo raven povzdigne igralska ekipa, v sebi pa ne skriva nič kaj tako slabega kot dialog v njegovem scenariju o francoskem cesarju.

Je bilo vse to potrebno?

Filmu, ki nas vrže nazaj v prelom drugega stoletja, se mudi priti do spektakla. Tako si po prvih sekvencah v Numidiji, ki skušajo spomniti na vindobonsko bitko z germanskimi plemeni, ne vzame dovolj časa za ustvarjanje globine in sporočilnosti. Če je prvi film seval simboliko filozofije Marka Avrelija, se drugi ne trudi preveč in raje uporablja njegove citate. Kot mora rimsko ljudstvo dobiti svojo dozo krvavih bitk, tako mora film svoje žile napumpati s spektaklom, ki presega meje gledalčeve vzdržljivosti.

V misli se prikrade Crichtonov stavek o tistih, ki so bili preobremenjeni s tem, da lahko, da so pozabili na to, če bi smeli. Nobene potrebe ni, čeprav je to verjetno eden redkih primerov, ko bomo to videli na velikem platnu visokoproračunskega filma. In ob tem dejstvu bi lahko film ob vseh opominih na predhodnika uporabil vsaj najbolj kvalitetnega aduta, glasbo. Z izjemo nekaj krajših prizorov je ta bolj ali manj neobstoječa oziroma prenovljena, pri čemer bi si upal v imenu vseh gledalcev zapisati, da ne bi bilo zamere ob ponovni uporabi celotnega Zimmerjevega aranžmaja.

Gladiator 2, zgodovinski spektakel na visokem nivoju

Gladiator 2 je boljši, kot bi si mislili. Težko in enostavno hkrati je zapisati priznanje, da bi ga gledali v enaki luči, kot gledamo prvega, če bi bili njuni mesti zamenjani. Ker časovnice ne moremo spreminjati, čeprav jo ustvarjalci filma iz prizora v prizor bolj krivenčijo, gre zgolj za odlično kopijo. Z odličnimi igralskimi predstavami in zavidljivo ravnjo produkcije imamo od filma dovolj haska, da lahko pozabimo na vse napake, ki jih prinaša. Ko govorimo o nadaljevanju filma, ki tega nikakor ni rabil, smo lahko veseli že s tem, da ogled ni mukotrpen. Gladiator II je v tem trenutku najboljše, kar bi si lahko želeli od zgodovinskega spektakla.

10 zanimivosti o filmu Gladiator

Začel se je že 35. Ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFe), ki bo trajal vse do 24. novembra. Kar 12 dni bodo obiskovalci lahko uživali v izbranih projekcijah presežkov svetovne kinematografije in nagrajencev najvidnejših festivalov. Bogat filmski program bo poleg prestolnice na ogled tudi v Mariboru, Novem mestu, Celju in po novem tudi Kranju.

Festival za vse

Liffe je namenjen ljubiteljem dobrega filma ter tistim, ki želijo spoznati in spremljati svetovno filmsko dogajanje ter je primeren za vse starostne skupine. V Ljubljani Liffe gostuje na šestih festivalskih prizoriščih (Linhartova in Kosovelova dvorana Cankarjevega doma, Kinodvor, Slovenska kinoteka, Kino Bežigrad in dvorana AGRFT na Aškerčevi 5), z ostalimi lokacijami (Maribox Maribor, Anton Podbevšek Teater Novo mesto in Mali Union Celje) po vsej Sloveniji pa festival nagovarja in ostaja dostopen slovenskemu občinstvu tudi izven metropole. Med lokacijami se letos pridružuje MOJKINO Kranj.

Velikani svetovne kinematografije in odmevne novitete

Letos bomo lahko spremljali kar 91 celovečernih in tri sklope kratkih filmov, ki bodo na ogled v 11 festivalskih sklopih. V Perspektivah se bo predstavil uradni tekmovalni sklop mladih režiserjev za nagrado vodomec, filmski vrhunci bodo na ogled v Predpremierah, mojstri sodobnega filma se bodo predstavili v Kraljih in kraljicah, festivalski favoriti s petih celin pa bodo na ogled v Panorami svetovnega filma. Poleg ustaljene žgečkljive Ekstravagance, Jadranske mreže festivalov in otroško-mladinskega programa Kinobalon, bo Retrospektiva letos namenjena Costa-Gavrasu, Fokus pa bo na alternativnem slovenskem filmu. Japonski modernistični klasik Yasuzō Masumura, ki bi letos praznoval sto let bo zasedel Posvečeno.

»Po lanski retrospektivi, ki smo jo namenili italijanskemu političnemu filmu, se zdi nujno, da ob ponovnem dvigu desničarskega populizma prostor namenimo kritičnim glasovom liberalnih struj, ki so se znale odzvati na politične pretrese od sredine šestdesetih let naprej,« je o letošnjem izboru Retrospektive povedal programski direktor, Simon Popek.

Poleg pestrega filmskega programa bodo potekali tudi številni pogovori s festivalskimi gosti in filmskimi ustvarjalci, ki jih bodo bogatile tudi okrogle mize in delavnice.

Kinotrip – poseben mladinski program

Kinotripova mladinska žirija si bo ogledala pet celovečernih filmov iz različnih programskih sklopov, ki prikazujejo zgodbe njihovih vrstnikov oziroma se dotikajo tem, aktualnih in pomembnih za mlade. Med njimi bodo izbrali najboljšega in ga razglasili na sklepni prireditvi festivala.

Na projekcijah nominiranih filmov bodo poskrbeli tudi za zanimive uvode. Žirijo letos sestavlja pet članov 9. Kinotripovega filmskega kluba: Nadja Alymova, Alja Budin, Gašper Macedoni, Maša Mramor, Lenart Zalar Schroers. Nominirani filmi: Dobra (Good One), Strupeno (Toxic), Simon (Simon of the Mountain),  Tuji jezik (Foreign Language), Julie molči (Julie Keeps Quiet).

Katerih filmov ne smete spregledati

Tudi letos smo za vas pripravili seznam zanimivih filmskih predlogov, ki so vsekakor vredni ogleda!

Vsi odtenki svetlobe (All We Imagine as Light, 2024)

Strupeno (Akipleša, 2024)

Padec komunističnega režima v Romuniji skozi oči običajnih ljudi, ki so jim zgodovinski dogodki v trenutku spremenili življenje. 20. decembra 1989 je Romunija tik pred revolucijo. Ulice so polne protestnikov, študentje se iz režima norčujejo skozi umetnost, medtem ko uradne proslave častijo Ceausescuja. Spet drugje se družine v svojih neogrevanih domovih ubadajo z medsebojnimi spori in vseprisotno tajno policijo. V tem ozračju se prekrižajo poti šestih posameznikov. Tu je nadobudna igralka, ki jo želijo zamenjati v novoletni televizijski oddaji, dva fanta, pripravljena na pobeg, ženska, katere življenje dobesedno razpada, in deček, ki je poslal pismo Božičku. Napetost narašča, njihove usode pa se dokončno prepletejo ravno takrat, ko pade Ceausescu.

Anul Nou care n-a fost (The New Year That Never Came) - Trailer oficial - 2024

Svastika (Manji, 1964)

Sekcija: POSVEČENO: YASUZO MASUMURA

Režija: Yasuzo Masumura

Elegantna, za svoj čas neverjetno drzna erotična lezbična drama o razpetosti med zaslepljujočo strastjo in varno domačnostjo. Sonoko, zdolgočasena gospodinja v srednjih letih, v zasebni umetniški šoli spozna mlado dekle Mitsuko. Sonoko naslika njen portret in ko Mitsuko povabi k sebi domov, se znajdeta v strastnem objemu. Sonoko, ki ni sposobna razumno razmišljati o tem, kaj želi, postaja z novo ljubimko vse bolj obsedena.

予告編 卍 1964 增村保造 若尾文子

Ali je bilo kaj avantgardnega? (Ali je bilo kaj avantgardnega?, 2024)

Sekcija: FOKUS: ALTERNATIVNI FILM

Režija: Matevž Jerman, Jurij Meden

Pregled slovenskega neodvisnega eksperimentalnega oziroma alternativnega filma iz zlatih časov undergrounda, ko se je svoboda filmskega ustvarjanja pisala z velikimi črkami. Med letoma 2013 in 2023 je Slovenska kinoteka ohranila in digitalizirala 179 kratkih filmov, nastalih v obdobju socializma (1945-1991), vendar pretežno zunaj takrat prevladujoče državne produkcije. Te filme danes z zamudo prepoznavamo kot eksperimentalne in kot pomemben, inovativen del slovenske filmske dediščine, ki je danes po dolgem času ponovno viden. Naslov si film izposoja pri članku Silvana Furlana, pokojnega direktorja Kinoteke, ki velja za pionirja raziskav zgodovine slovenskega avantgardnega filma. Produkcija filma Ali je bilo kaj avantgardnega? je radikalno pospešila prizadevanja po ohranitvi, digitaliziranju in restavriranju tega segmenta slovenske kinematografije.

Substanca (The Substance, 2024)

Telesna grozljivka o obupanem lovu na večno mladost. Nagrada za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu in velika vrnitev Demi Moore na filmsko prizorišče. Elisabeth Sparkle je slovita televizijska zvezdnica fitnesa, vendar pa se njeni dnevi slave bližajo koncu. Leta so naredila svoje, ljudje na zaslonih raje gledajo mlade obraze. A Elisabeth naleti na rešitev. Na črnem trgu skrivnostno podjetje ponuja anonimen lepotni tretma, ki temelji na hitri delitvi človeških celic in obljublja čudežne uspehe. Elisabeth kljub oklevanju poskusi in se prelevi v mlajšo, lepšo, popolnejšo različico sebe. Pravilo je preprosto: en teden za tvoje novo telo in en teden za staro različico sebe. Sedem dni za vsako. Popolno ravnovesje. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Beg na konec sveta (The Outrun, 2024)

Še več informacij o samem festivalu in vstopnicah na povezavi.