ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Lepota slovenske knjižne sfere je, da lahko vsak dan odkriješ zlate jame in rudnike polne diamantov. Ni laž, če bi rekli, da se je težko prebiti v ospredje, saj določen primat držijo največje slovenske založbe in avtorji – opravičljivo in z veliko razlogi. To nikakor ne pomeni, da manjše založbe ne skrivajo svojih zakladov. Še več pa jih skrivajo avtorji, med katerimi je tudi Davor Ros, avtor najdaljše slovenske pesnitve v zgodovini.

Ste to vedeli? Verjetno ne in to je eno od področij, ki jih lahko slovenski literarni in medijski prostor postopoma popravi, četudi se vnaprej ne obljublja enormne količine bralnega občinstva kot najbolj mainstream izdelki.

Z Davorjem se nisva usedla – no, verjetno sva pred računalniki sedela -, a nastal je eden najbolj zanimivih pogovor do zdaj. Spregovoril je o Nevesti, prej omenjeni pesnitvi, svojem delu, temačnosti, slovenski nevoščljivosti, pričakovanjih avtorjev in najbolj pričakovani knjigi, ki je bila zgolj prvoaprilska šala.

Nevesta kot ohranitev dolenjske legende

»Slovenci v svoji že pregovorno zakoreninjeni manjvrednosti in vlogi kmeta oziroma tlačana zelo slabo cenimo zapuščino in vse, kar imamo in prvotni namen Neveste je bil ohranit eno od starih dolenjskih legend,« pravi Davor o nastanku njegove knjige. Pojasni, da gre za mit o Hudičevem turnu in soteškem graščaku Juriju Žigi Gallenbergu, ki je zavoljo obveznih letnih dajatev zaukazal še pravico prve noči z vsako na novo poročeno mladenko.

»V ta namen si je zgradil tudi namenski stolp, ki naj bi v tistih časih služil njegovim tiranijam nad nemočnim kmečkim prebivalstvom in slednjega si je še danes moč ogledati in še več – je celo priljubljena poročna točka. Arhitekturno gledano gre za tako imenovan pripadajoč vrtni paviljon dvorcu Soteska ob reki Krki in slednji je tako vizualno kot zgodovinsko kar klical po literarni adaptaciji,« doda in pri tem ureže rano v slovensko dojemanje in spoštovanje takih krajev in mitov.

»Resnici na ljubo si upam trditi, da bi marsikateri drug narod legendo znal bolj ceniti in bi bilo posnetih že neomejeno serij, filmov in dokumentarnih oddaj, pri nas pa ni razen posameznih omemb legende dostopnega skoraj nič namenskega gradiva. Ob tej priliki bi izkoristil prižnico za okrcat šolski sistem, da če že temelji na zastarelih konceptih bi lahko vsaj sem pa tja omenil kaj dogajanja s tistega časa, kar pa se vsaj v času mojega šolanja ni zgodilo,« pove in omeni, da so do nastanka Neveste pripeljala ljubezen do zgodovine, prezir do odnosa do kulture in nekatera druga naključja.

»Poleg tega smo pa še konkretno obračunali s fevdalizmom …«

Nevesta je najdaljša slovenska pesnitev v zgodovini

Nevesta je s 1300 kiticami najdaljša slovenska pesnitev v zgodovini. Že njegova predhodna dela dajejo vtis nečesa, kar bo prepričalo potencialnega bralca, morda že zaradi radovednosti. Ampak dejstvo, da gre za slovenski rekord, govori zase. »Rekord je nastal po naključju in v štartu ter ob začetku pisanja ni bil načrtovan. Vse skupaj se je začelo že v času pandemije, ko sva ob prvih odprtjih z Evo (Levičnik Pernat, kasneje upodobljeno nevesto na platnici) začela hodit po jamah in izkoristila vse, kar je bilo takrat odprtega in obiskala tako Postojnsko jamo, Črno Jamo, Jamo Pekel, Pivko itd. Bili so odlični izleti in kljub obdobju, ki je bilo po mnenju mnogih najslabše v njihovem življenju sva se zabavala in dobro izkoristila čas, jaz pa sem dobil idejo za napisat roman, ki bi bil povezan z jamami ali rudniki.«

Pove mi, da je bil takrat v lekturi njegov roman Prašičji evangelij, po vseh tematikah pa je sklenil, da bi bil čas eno od zgodb posvetiti tudi raziskovalni ali industrijski tematiki. »Roman sem imel po pričakovanjih precej hitro napisan, ko sem naletel na nepričakovano težavo. Na vsak način sem zaradi rdeče niti zgodbe hotel na platnici imeti rudniški voziček, ki ne bi bil mlajši od 1799 leta in bi bil original in poleg tega dostopen, da ga lahko sam namensko fotografiram. Že od prve knjige so vse platnice oz fotografije motivov avtorske in tu mi trma ne bi dala miru, če enkrat temu ne bi bilo tako in začel se je lov za motivom.«

»Slovenija je glede na velikost in na število rudnikov za moje pojma ena izmed najbolj rudarskih dežel Evrope in glede na to sem bil prepričan, da bom tisti voziček imel prej kot v tednu dni. Na žalost se je tu izkazala že tista prej omenjena folklora, da kot narod ne znamo najbolj ceniti svoje zgodovine in po vseh povpraševanjih žal prišel do odgovorov, da se pri nas nič želenega ni ohranilo. Eden od pristojnih iz enega izmed muzejev mi je ravno vrnil klic, ko sem se mudil na Dolenjskem in se ustavil ravno pri Hudičevem turnu in mi ponujal neko kovinsko šklopotalo s 1920 leta in mi ob mojem neinteresu navrgel naprej, kako smo mladi nezadovoljni z vsem ponujenim,« se spominja iskanja pravega izdelka za svoje fotografije.

Pri tem ne skopari z iskrenostjo, ko pove, da se je njun »pogovor se je zaključil, ko sem mu s primernimi decibeli v jezi vrnil nesramnost in mu opsoval celotno družinsko drevo do Potočke Zijalke nazaj in sklenil, da cel projekt z rudniškim romanom do motiva zaustavim in štartam z nečim novim.«

Zbijanje slovenskega rekorda s 1235 kiticami

V vsem pa se najde nekaj lepega. »Ker sem bil ravno na parkirišču pred kamnitim obokom soteškega paviljona sem se na mah odločil, da bo šla naprej ta ideja in se tokrat lotim poročne tematike. Pisat sem začel že naslednji dan in vedel sem, da zna dolžina pričakovano preseči 1000 kitic, ko sem s čistega firbca šel preverit takratno najdaljšo pesnitev in našel ep Kralja Sama Janka Šande s 1235 kiticami. V šali sem to poslal grafičnemu oblikovalcu in uredniku Robertu Reichu in mu dopisal: ‘A gremo zbit rekord?' in prej kot v mesecu dni sem imel dokončano Nevesto s končnimi 1300 kiticami, ki se je ob letošnji izdaji povzpela na vrh. Le kaj bi rekel Šanda, ko je prestol njegovemu kralju spodnesla navadna tlačanka, ki bi jo še nedolgo nazaj poslali samo med lonce in rojevat otroke.«

Odločitev za epsko pripovedno formo

Pri intervjujih, ki ne potekajo v živo in so zaradi teh in onih razlogov omejeni na dopisovanje, lahko le upaš, da bodo odgovori dovolj zanimivi in obširni, da bi lahko vse potekalo kot pravi pogovor. Nenazadnje mora biti vse skupaj oblikovano v pravi okvir, ki tudi bralcu ponuja vpogled v pogovor spraševalca in intervjuvanca. Ker pa je na drugi strani avtor in ljubitelj slovenske besede, ni bilo strahu.

»Vsak pisec je pripovedovalec in sama forma je potem le ena od oblik, ki je enim ali drugim bralcem bolj ali manj ljuba, jim pa v vsakem primeru postreže z izkušnjo in zgodbo, ob kateri se lahko zamislijo in vsaj za uro ali dve pozabijo na svet okoli sebe,« odgovori na moje vprašanje o tem, če bi lahko knjiga zaživela tudi v proznem besedilu.

»Zgodba Neveste bi vsekakor tudi v vezani prozni besedi našla svoje mesto pri bralcih in bojazni, da ne bi bila brana ali spregledana ne bi bilo v nobenem primeru, a hkrati gledam, da je moj domet in nabor literature karseda obširen in v tem je ležal razlog, da smo se odločili za epsko pripovedno formo. Vezano besedo so dotlej zastopali že trije romani in poezijo ena tematska pesniška zbirka in odločitev za novo formo je bila edina logična, hkrati pa tudi nekaj nepoznanega za bralce. Predpostavljali smo, da večina zaradi mnogih vsiljenih in brezpredmetnih šolskih primerov daljše epske pesnitve prezira in kljub temu lahko ponudimo nekaj novega in predvsem nekaj, kar slovenski literarni prostor še ni imel in glede na odzive od izdaje do dneva dandanašnjega je bila odločitev več kot pravilna. Ob suspenzu in kurji koži dolžina ni problem.«

Nevesta ima kot omenjeno 1300 kitic, a tudi 13 poglavij. Je bilo to le naključje ali jasen namen, ki bi lahko povzročil nekaj teoretiziranja o številkah in njihovem pomenu. »Vraževerni bodo tu zagotovo našli tisoč in en razlog, pojasnilo ali razlago, vendar gre za povsem matematično odločitev,« pojasni Davor.

»Večina bralcev si pred samim branjem niti ne predstavlja, kaj pomeni takšna dolžina in enako dolga poglavja preprosto olajšajo tako meni pisanje kot njim samo branje. Prejšnji rekord je bil 1235 kitic in ko sem se odločil za 1300 kitic zaradi okrogle številke so bila poglavja po skupno 100 kitic najbolj optimalna za takšno delo. Če bi se šlo za dokončanih 1400 kitic bi najverjetneje pri konceptu in tempu zgodbe dal 14 poglavij in pri 1500 končni dolžini 15 poglavij in tako naprej. Zadaj ni nobene simbolike, zgolj matematika. Celotna pesnitev je spisana v AB-AB kvartinah in že samo s tehničnega stališča moraš pri takšnih dolžinah imeti red in vse usklajeno, medtem, ko se drugi pesniki in ‘pesniki' lahko z mnogimi prostimi novodobnimi oblikami delajo norca po dolgem in počez,« pravi in s tem jasno pokaže svoj odnos do slovenščine in pisane besede.

To mu da dodatno možnost razlage, saj pravi, da je »iskreno res težko gledati, kaj v imenu sprejemanja čisto vsega v popkulturni delamo z jezikom in kaj vse se danes oglašuje in navaja kot kvalitetno, četudi da mnogim prej kot občutek kvalitete zgolj občutek nepismenega. Podobno se je zgodilo tudi z glasbo in filmi, vendar z ne tako katastrofalnimi posledicami kot v literaturi.«

Fotografiranje živih ga ni nikoli zanimalo

Naslovnice njegovih knjig so tiste, ki padejo v oči. Z natančnimi opisi bi verjetno avtorskim delom delal krivico, a vseeno. Na naslovnici prej omenjenega Prašičjega evangelija najdemo kosmat prašičji rilec, na Vampirizmu nagrobnik, na Zlobnem ogledalu lobanja in na Zastrupljeni deželi ostanki živalskega kadavra.

»Vse naslovnice fotografiram sam in vedno je že vizualni namen slednje pritegniti bralca, saj je naslovnica prvi stik bralca z nekim delom in če tu zgrešiš sta lahko prikrajšana oba – ti kot avtor in bralec. Vsi poznamo tisto znano rečenico, da ne velja soditi knjige po platnici, čeprav tu te izjeme potrjujejo pravilo in že po platnici sodeč bralec točno ve, kaj lahko od mene pričakuje in kaj bo dobil,« mi na kratko pojasni o svojih avtorskih delih na avtorskih delih. Je pa Nevesta prvo delo, kjer naslovnico krasi človek oziroma tematiki primerno ženska.

»Že od prve ideje sem vedel približno vizualno podobo, ki bi jo rad ovekovečil, ko se mi je bolj v šali kot zares za to vlogo javila Eva in se ponudila, da lahko njo vzamem kot model. Takrat sem šel izbrskat nekaj naključnih fotografij, ki sem jih slučajno naredil pred jamo Pekel, ko sva se oba kratkočasila na nekem mini ziplineu in je s stilom in vizualno podobno več kot ustrezala moji predstavi in jo prijel za besedo.Vlogo modela je na setu izpeljala profesionalno in tako je postala obraz Neveste, ki ga bodo zelo verjetno v prihodnje nove generacije videle pri urah slovenščine,« pojasni nastanek naslovnice.

Ni pa ideja ostala ista prvotni, saj se »končna podoba z eno malenkostjo razlikuje od načrtovane – po moji prvotni ideji bi v rokah namesto bele vrtnice nevesta držala tintnico (Coprinus spp.), vendar mi kljub dobremu poznavanju terena in gob vreme par dni in celo na dan fotografiranja s tisto sušo ni bilo namenjeno in nismo našli niti ene.«

»Ko je bila Eva tisti dan že na poti na Gorenjsko in sem po vrnitvi z gozda takrat odločal med plenkačo in belo vrtnico in slednja je potem zmagala. Doma imamo več kot 120 let staro gartrožo in takrat mi je babica rekla, naj porežem popolnoma vse, ker se bo na 30+ stopinjah verjetno cvetje precel obletelo in tako smo na setu imeli realno rož za eno poroko. To s slike je Eva dobila za domov za spomin, ostale sem pa aranžersko spravil v kar najbolj estetske šopke in okrasil kapelico Svetega Antona na Obočnici nad Gorjami, kjer smo imeli fotografiranje. Vse od tega fotografiranja in do sedaj sem dobil nešteto povpraševanj za fotografiranja porok in prav vse sem zavrnil, saj me fotografiranje živih nikoli ni kaj prida zanimalo.«

Vsem knjigam je skupen žanr, to pa je tudi vse

Da so naslovnice lahko razkritje istega avtorja bi bilo jasno skoraj vsakemu, ki jih pogleda. To pa ne pomeni, da imajo med seboj veliko skupnega. »Vsem jim je skupen edino horror žanr in tu se vsa podobnost konča.«

Zastrupljena dežela je kratki roman o borbi za preživetje v svetu živih mrtvecev in mu bosta sledili še dve neodvisni nadaljevanji. »Gre se za najbolj krvav roman z največ akcije, ki je bil kritika na svet, ki ga ne spoštujemo in se lahko kaj hitro zaroti nazaj proti nam.«

Zlobno ogledalo je bralca popeljalo za zidove hiše družine, ki je zaradi izkrivljenih pogledov najstarejše hčerke začela toniti vse globlje in globlje. »To je bil tudi edini roman, kjer glavni lik tega nesrečnega dekleta temelji na resnični osebi z anoreksijo. Zdelo se mi je preko knjige opozorit na vse prevečkrat spregledane motnje hranjenja in proti pričakovanjem so knjigo za svojo vzeli mnogi z dotičnimi motnjami. Veliko od teh se jih je v teh letih že postavilo na noge in lahko rečem, da sem ponosen na vsakega posebej.«

»Vampirizem je resda prva izdana knjiga s poezijo, ampak se gre za prvo od mnogih tematskih pesniških zbirk s točno 100 pesmimi in je v večini poklon zgodovini in dotični kulturi in dandanašnji popkulturi in tudi tu se podobnost razen glede forme in žanra konča.«

»Prašičji evangelij ostaja edina knjiga, zaradi katere me je kdorkoli udaril in je zelo nazoren disstrack na slovensko družbo, čeprav se kot vse ostali tudi dogaja v 18. stoletju. Ja, starševsko zatiskanje oči z žganjem, prezir lastnih otrok in krivice se tudi ne morejo primerjati z Nevesto, čeprav bi bilo grdo lagati, da nekateri pod mojim peresom ne končajo podobno.«

O podobnosti vsebin pa Ros vseeno pove, da ga bodo »Bralci poezije in predvsem Vampirizma verjetno prepoznali slogovno, obstaja pa delo z 2014, ki pa ima nekaj vzporednic vseeno. Gre se za pesem ‘Saddie', ki je bila izdana v gimnazijski pesniški zbirki Nemir in govori o deklici, ki je krojila človeške kože in se maščevala svetu. Krivica mešana z maščevanjem je vedno pritegnila in zato je še danes Saddie verjetno moja najbolj znana pesem, ki je bila vsaj z mojim vedenjem prebrana na več kot 200 dogodkih in v prihodnosti svojo zgodbo dočaka tudi v romanu.«

Poezija v Sloveniji ni v najlepšem položaju

Poezija je v Sloveniji naletela na slabo obdobje, saj je knjige težko izdajati, še težje prodajati. Tako so poeti v težkem položaju, ko lahko bolj ali manj le upajo na izid dela, ki bi se lahko v nekem drugem časovnem obdobju uvrščal med slovenske klasike.

»Poezija je v Sloveniji tako slabo zastopana in še slabše brana, ker smo tekom čaka začeli sprejemati vsako spisano anomalijo kot prebojno, trend in dih jemajočo. Rdeča nit tega problema, ki je bil globalen že pred Slovenijo je predvsem v tem, da tem avtorjem nihče ni nikoli povedal, da je nekaj silno katastrofalno in da tako imenovana in opevana drugačnost za vsako ceno ne pomeni trenda in še manj kvalitete. V isti sapi ti isti ljudje pričakujejo rdečo preprogo, nešteto eventov, kjer bi bili glavne nove literarne zvezde in imeli prepoznavnost in potrditev povsod in od vseh, a pozabljajo, da je čas založb, ki so objavljale nepoznane avtorje že mimo cca 30 let in da so njihove utvare zgolj iluzije in še te največkrat slabe – ker za dobre bi rabili biti boljši storytellerji kot jih večina je.«

Pri tem je beseda naletela na eno od njegovih nedavnih objav, v kateri je pojasnil, da potrditve s strani javnosti ne išče in ne piše z željo po prepoznavnosti. »Potrditve s strani javnosti nekdo normalen ne potrebuje in če je potreba po tem še vedno tako velika, da se vse to išče preko literature s človekom ne more biti vse v redu. Nič ni narobe s potrditvijo ali podporo, ki jo nekdo dobi – narobe je, ko se literaturo izrablja za osebne težave, ki bi se jih moralo reševati drugje. Zdaj prepoznavnost je marsikdaj druga zgodba in jo vzporedno s knjigami dobiš, vendar roko na srce – to v Sloveniji ni nič posebnega ali ekstravagantnega, ker smo tako majhni, da se malo manj kot vsi med seboj poznamo.«

Roman o Veroniki Deseniški kot najboljša prvoaprilska šala

Prav to poznavanje je bilo dejstvo, da sem pred leti naletel nanj in njegovo delo. Bolj kot se zanimaš za slovenske avtorje in avtorice, bolj zanimiv svet se ti odpre. Svet, ki (žal) ostaja skrit pred javnostjo, a piše svojo zgodbo. Tako je bil eden najbolj zanimivih trenutkov v tem internetnem poznanstvu njegova prvoaprilska objava knjige Veronika, ki je naletela na trumo naročil in navdušenja. »Srečo je treba deliti, kot pravijo. Tako tudi prvi april rad izkoristim in letos sem ob vseh napovednikih za Nevesto objavil, da bom poleg izdal tudi zgodovinsko ljubezenski roman ‘Veronika.' Naredil sem fake cover s fotografijo z gradu Žovnek, ki je tudi v resnici moja avtorska dodal zraven še nekaj materiala izpred časa, ko smo tam dejansko snemali dokumentarec, uporabil isti font kot ga imamo tudi sicer za naslove in zabava se je že lahko začela,« se spominja objave v eni od FB skupin.

»Do večera smo prejeli več kot 100 rezervacij za neobstoječo zgodovinsko ljubezensko čarovniško knjigo in kljub objavi in pojasnilu za 1. april rezervacije še niti do sedaj niso poniknile – zadnjo sem zavrnil predvčerajšnjim,« doda in pravi, da je čarovniška tematika Veronike Deseniške ljudi res potegnila, čeprav dejanska knjiga kljub rezervacijam v količini bestsellerjev, ni planirana. »Bralci se bodo slej ko prej lahko s čarovništvom srečali v eni izmed naslednjih tematskih pesniških zbirk, medtem ko bodo ljubitelji proze na svoj račun prišli s še eno načrtovano trilogijo, ki bo posvečena inkviziciji in bo verjetno izšla enkrat v prihodnjih letih. Glede na ta odziv se mi za bralce ni treba bati.«

Po slovenskem rekordu tudi svetovni rekord?

Padel je slovenski rekord, omenja se tudi možnost svetovnega in Guinnessovega rekorda. Seveda intervju ni smel miniti brez njegove razlage dejstva, da bi se to morda lahko zgodilo.

»Svet si delimo z osmimi milijardami in če hočeš biti nekje prvi moraš biti boljši od prav vseh. Tako lahko ne boš za vedno najboljši, ker se vsak dosežek da nadgraditi, toda, ker večina od ostalih 8 milijard osira, da je z nadpovprečnostjo nekaj narobe, to ne sme biti razlog, da se ne bi poskusilo. Nazive oziroma rekorde se da doseči na mnogo načinov, a prav vsem je skupno eno: da bo večina človeka vedno raje vlekla nazaj in tlačila v drek kot bila glas podpore, a ob uspehu te bodo vsi poznali in naenkrat bodo vsi del dosežka, pa čeprav so s tabo prej spregovorili le dve besedi v celem življenju.«

Trenutni rekordi v poeziji so po klasifikacijah sledeči; za najdaljšo pesnitev velja Mahabharatha, ki drži naziv svetovnega rekorda in velja za najdaljšo, čeprav ni zabeležen in potrjen pri Guinnessu. Shahnameh velja za najdaljšo pesnitev od enega samega avtorja, vendar tudi avtomatsko ni  v Guinnessu, medtem ko ima uraden njihov naziv John Bradburne za najbolj plodovitega pesnika in Ep o Manaju naziv najdaljše pesnitve, ki je bila kadarkoli izdana. »Trenutni načrt oziroma dolžina pesnitve, ki jo že pišem, bo verjetno za še enkrat daljša od Mahabharathe in za okoli petino daljša od Epa o Manaju in tako bom podrl obenem rekord za najdaljšo pesnitev na svetu, najbolj plodovitega pesnika na svetu, najdaljšo izdano pesnitev in najdaljšo pesnitev od samo enega avtorja. Tematika bo krvava in izdanih bo samo deset izvodov. Če so nas od časa Brižinskih spomenikov tlačili v tla in nam hoteli vzet dostojanstvo v času Trubarja bodo zdaj vsi na svetu vedeli za slovenščino in kdo je Rose, ki se ne pusti nikomur zajebavat.«

Davor Ros o prihajajočih knjigah

Prav ta napoved je bila čudovit vpogled v prihodnost njegovega pisanja. V zadnjih šestih letih je izdal pet del, skorajda eno na leto. »Ta vzorec je res malo posplošen, ker smo vmes izdali tudi po dve knjigi na leto, svoje je pa dodala tudi situacija s pandemijo in razmerami, ki so nas čakale po koncu tega obdobja. Če so prej imeli avtorji brez okrilja založb dokaj dobre možnosti za izdajo so se s cenami v zadnjih letih in vse hujšo konkurenco drastično znižale,čeprav smo mi kot neodvisni, brez založb in povsem avtonomni ostali na parketu, od takrat izdali Prašičji evangelij in se v poeziji z Nevesto zavihteli na vrh,« pravi o razmerah izdajanja med in po pandemiji, ki je bistveno vplivala na založniški svet.

Za konec pa se vrne tudi k za ta pogovor že slavnemu rudarskemu vozičku: »Le en teden pred izdajo Neveste se mi je v Veliki Britaniji v South Walesu v jamsko – rudniškem sistemu Clearwellcaves posrečilo fotografirat idealen voziček za omenjeni rudniški roman in bo ta naslednji, za naprej pa je že pripravljena serija več kot desetih tematskih knjig s kratkimi zgodbami.

Davor Ros pravi: »Se beremo!«