Vesna Potočnik obiskuje 4. letnik Gimnazije Kranj in že več let aktivno raziskuje na področju sindroma relativnega energijskega pomanjkanja (RED-S).

Po uspehu na regijskem in državnem srečanju mladih raziskovalcev Slovenije se je uvrstila na dve mednarodni tekmovanji EU Contest for Young Scientists (EUCYS) in International Greenwich Olympiad. Za svoje raziskovalno delo je prejela tudi Krkino priznanje za srednješolske raziskovalne naloge, njen prvi znanstveni članek pa bo kmalu objavljen v mednarodni znanstveni reviji. Z raziskovanjem sedaj nadaljuje v sodelovanju z eno izmed nemških univerz.

Vesna, pozdravljena. Tvoje raziskovanje je usmerjeno predvsem v sindrom relativnega energijskega pomanjkanja. Lahko na kratko razložiš, za kaj gre?

Pozdravljena, sindrom RED-S, torej Relative Energy Deficiency in Sport, nastane zaradi kroničnega energijskega primnjkljaja, ki poruši hormonsko ravnovesje, oslabi reproduktivne funkcije, zmanjša kostno gostoto, oslabi imunski sistem, upočasni presnovo in zmanjša psihofizično zmogljivost. Če to povem čisto preprosto: telo v RED-S je kot telefon, ki ga preveč uporabljaš in premalo polniš – najprej zatemni zaslon, zapira aplikacije, nato pa odpovejo še ključne funkcije.

Raziskovalno nalogo na tem področju si pripravila skupaj s kolegico Nežo Botico. Kako je prišlo do tega, zakaj sta izbrali prav to temo?

Z Nežo sva se spoznali že ob začetku gimnazije in hitro ugotovili, da naju združuje tako ljubezen do športa kot radovednost do znanosti. Kot vzdržljivostni športnici sva se pogosto srečevali z izzivom, kako uravnotežiti intenzivne treninge in ustrezno prehrano, zato naju je tema energijskega ravnovesja in sindroma RED-S še posebej pritegnila. Skozi raziskovanje sva s pomočjo mentorice pridobili poglobljen znanstveni vpogled, spoznali pomembnost pravilne prehrane in želeli svoje ugotovitve prenesti tudi na širšo javnost. Najina želja je bila osvetliti problem neustrezne prehrane, ki je pogosto spregledan, povečati ozaveščenost o tem, koliko energije telo, predvsem ob intenzivnih treningih, v resnici potrebuje ter pokazati, kako bi ustrezna prehranska podpora lahko pomagala razviti športni potencial v Sloveniji.

Kaj sta želeli z raziskovalno nalogo ugotoviti? Kakšni so bili rezultati?

V času raziskovanja sva pripravili več raziskovalnih nalog, povezanih s sindromom RED-S, a sva ob poglabljanju problematike vedno naleteli na ključni izziv – pozno diagnostiko sindroma. Ugotovili sva, da je RED-S v Sloveniji precej razširjen. Na podlagi vzorca, razširjenega na celotno populacijo mladih slovenskih športnic, sva ugotovili, da ima kar 74 % športnic zmerno do visoko tveganje za pojavnost sindroma. Pojavnost RED-S pa lahko znatno zmanjšamo z rednimi obroki, ustrezno prehrano po treningu oziroma primernimi regeneracijskimi obroki ter z dodajanjem enostavnih ogljikovih hidratov med vadbo, na primer v obliki izotoničnih napitkov ali energijskih gelov.

Ker je hitra prepoznava ključna za zmanjšanje negativnih učinkov RED-S, sva se odločili razviti diagnostično orodje, ki temelji na bioimpedančni analizi telesne sestave. Pri tem bi opazovali markerje, kot sta fazni kot, razmerje med zunaj- in znotrajcelično tekočino ter vrednost indeksa PFI. Te meritve športniki redno izvajajo na letnih pregledih, zato bi orodje omogočalo hitrejšo in bolj natančno diagnostiko, kar je zelo pomembno, saj sindrom zaradi narave simptomov pogosto ostane neprepoznan. Pri tem sva se na začetku spopadali z večjimi birokratskimi ovirami, kar je predstavljalo eno največjih težav pri izvajanju raziskave.

Zaradi uspeha na državnem srečanju mladih raziskovalcev Slovenije pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) si se uvrstila tudi na mednarodna tekmovanja. V povezavi z raziskavami te čaka še International Greenwich Olympiad. Kako potekajo priprave in kaj te potem čaka na samem tekmovanju?

Priprave na tekmovanje zaenkrat potekajo gladko, saj je predstavitev, ki predstavlja glavni del tekmovanja že pripravljena, naloga pa napisana.

Kmalu boš postala tudi avtorica znanstvenega članka v znanstveni reviji. Čestitke! Kaj ti to pomeni in kaj lahko poveš o tem dosežku?

Hvala! Vesela sem, da sem se odločila za ta korak, čeprav je z objavo povezano veliko dela. Že od začetka je bila ideja o ozaveščanju ena glavnih gonilnih sil raziskovanja, zato mi veliko pomeni, da bodo naše ugotovitve zdaj dostopne širši javnosti in strokovni skupnosti. Objavo v reviji z impact faktorjem vidim kot način, da se ideja o diagnostičnem orodju in pomembnosti zgodnje prepoznave sindroma RED-S razširi tudi onkraj naših meja in tako dobi možnost za resnično uporabo v praksi. Hvaležna vsem, ki mi pri tem stojijo ob strani – še posebej pa mentorjem in družini.

Raziskovanje, pisanje projektne naloge, priprava znanstvenega članka in zagovori pred komisijo … Vse to zahteva veliko časa in truda: s čim je ta trud poplačan? Česa si se tekom raziskovanja naučila in katere veščine si pridobila?

Ves trud se je po mojem mnenju poplačal predvsem s tem, da sem se ogromno naučila o sebi, svojem zdravju in pomenu prehrane. Obenem sem odkrila, da me zelo pritegneta fiziologija in medicina. Že od nekdaj me je veselilo naravoslovje in težko bi izbrala samo eno smer in ravno raziskovanje mi je pomagalo, da sem svojo pot bolj jasno usmerila. Poleg tega pa sem pridobila veliko praktičnih veščin: od pisanja znanstvenega članka, branja strokovne literature in analiziranja podatkov v statističnih orodjih, do razumevanja celotnega raziskovalnega procesa. Naučila sem se tudi javnega nastopanja in zagovarjanja svojih idej pred komisijo. Vse to znanje in izkušnje so zame odlična popotnica za naprej.

Vrniva se k problematiki RED-S. Kakšna je po tvojem mnenju situacija med mladimi športniki pri nas?

V Sloveniji je problematika sindroma RED-S med mladimi športniki očitno prisotna, kar potrjujejo podatki, da ima kar tri četrtine mladih športnic zmerno do visoko tveganje za njegov razvoj. Kljub temu je ozaveščenost v športnem prostoru še vedno zelo nizka, zaradi česar številni simptomi ostajajo spregledani ali napačno interpretirani. To pomeni, da se športniki pogosto znajdejo v stanju kronične nizke energijske razpoložljivosti, ki vodi v hormonske disrupcije. Ključen izziv v našem prostoru je torej sistematična diagnostika: ker se večina rednih športnih pregledov še vedno ne osredotoča na specifične markerje RED-S, ostajajo priložnosti za zgodnje odkrivanje premalo izkoriščene. Hkrati pa bi bilo nujno okrepiti izobraževanje trenerjev in zdravstvenih strokovnjakov o tem sindromu.

Kaj bi svetovala športnikom, njihovim startšem, trenerjem in drugim, ki bi želeli preprečiti pojav tega sindroma oziroma ga zdraviti, zmanjšati njegove posledice, če ga že imajo? Kje lahko poiščejo pomoč in pridobijo dodatne informacije?

Športnikom in njihovemu okolju bi svetovala, naj skrbijo za zadosten energijski vnos – redne obroke, primerne regeneracijske obroke po vadbi in dodajanje ogljikovih hidratov med daljšo vadbo, saj to bistveno zmanjša tveganje za RED-S. Starši in trenerji imajo ključno vlogo pri prepoznavanju zgodnjih znakov, kot so kronična utrujenost, upad zmogljivosti, ponavljajoče se poškodbe ali menstrualne motnje pri športnicah, in jih ne smejo spregledati. Če do sindroma pride, je najpomembnejši multidisciplinarni pristop, ki vključuje zdravnika, športnega dietetika, fizioterapevta in psihologa, saj gre za večorganski problem. Pomoč in dodatne informacije lahko poiščejo v športnih ambulantah, pri Olimpijskem komiteju Slovenije ter v mednarodnih strokovnih smernicah, kot jih objavljata IOC in British Journal of Sports Medicine. Najpomembnejše sporočilo pa je, da prej kot ukrepamo, manjša je škoda, ki jo sindrom povzroči, zato naj športniki in njihovi bližnji ob vsakem sumu čim prej poiščejo strokovno pomoč.

Kot dijakinja 4. letnika gimnazije je pred tabo tudi pomembna odločitev: kam po končani srednji šoli? Si se že odločila?

Nisem se še čisto odločila, saj se zavedam, da mora ta odločitev biti premišljena. Najbolj me zanimajo študijske smeri, povezane z medicino ali prehrano, predvsem vse, kar se dotika človekovega zdravja, delovanja telesa in optimalne podpore organizmu. To so področja, ki me resnično veselijo in mi omogočajo, da združim raziskovanje s praktičnim vplivom na dobrobit ljudi. Pri izbiri študija pa bom zagotovo pozorna na možnost izpostavljenosti različnim strokovnim okoljem, ki ponujajo poglobljene izkušnje in širši vpogled v to področje.

Kje pa se vidiš v prihodnosti – kot raziskovalko, tega ali morda kakega drugega področja?

Raziskovanje mi je zagotovo pri srcu, saj se mi zdi, da vsak raziskovalec s svojim delom skupnosti prinese nekaj dobrega, a sama trenutno še nisem povsem odločena o tem, v kakšni obliki želim delati. Zaenkrat pa si predstavljam, da bosta šport in prehrana imela pomembno vlogo tudi v povezavi z mojo poklicno prihodnostjo, a pustimo času čas.