Ozi: Glas gozda je godba o majhni orangutanki, ki poskuša preko stika z ljudmi opozoriti tudi na varovanje okolja. So tokrat ustvarjalci poskusili biti preveč podobni podnebnim akivistom? Bo film sploh koga prepričal v pomen varovanja okolja?

Zgodba o okolju …

V svetu, ki ga ogroža krčenje gozdov, se živahna mlada orangutanka po imenu Ozi poda na epsko pustolovščino, da bi rešila svoj gozdni dom. Ko njeni družini uničijo dom, jo posvojijo ljudje, kar ji da možnost, da s pomočjo človeške tehnologije postane vplivnica. Da bi odkrila resnico o svoji družini se odpravi na drzno potovanje, pri tem pa se sooča z nevarnimi izzivi in na poti splete nenavadna prijateljstva. Med svojim potovanjem odkrije pravo moč svojega glasu in vpliv besed. Z vztrajnostjo in s pomočjo človeških skrbnikov sproži gibanje za zaščito sveta.

Animacija narekuje tok filma …

Animirana pustolovščina je resnično namenjena predvsem mlajšim otrokom. Najbolj so namreč prepričale animacije in barvni kontrasti, ki jih film uporabi, da bi bolje ponazoril zgodbo. Kjer zelena predstavlja mir in povezanost z naravo, rdeča predstavlja uničevanje in zažiranje v življenjsko okolje divjih živali. Animacija predstavlja vstopno mesto, da privabi pozornost otrok, vseeno pa ni dovolj vizualno prepričljiva, da bi začarala starejše gledalce.

Tudi liki v filmu sledijo ideji o mlajšem občinstvu, saj so njihove vloge predvidljive, rast njihovega notranjega sveta pa je omejena na potrebe zgodbe. Liki so tako precej plitvi in njihova dejanja predvidljiva. Glavni zlobneži v filmu so ljudje in nato krokodili. Izstopajo nekatere značilnosti likov, Ozi je vplivnica in s tablico pošilja informacije o dogajanju v svet.

Zanimivo je, da naj bi opica samo od sebe pokazala zanimanje za človeško tehnologijo in njeni človeški skrbniki ji dostop do tehnologije omogočijo.

Film za mlajše otroke

Ozi je film, ki je nekoliko drugačen od ostalih filmov, predvsem zaradi zelo jasnega in v oči vpijajočega sporočila. Potreba po ohranjanju narave je v ospredju in to tako zelo, da bi znal film koga celo odvrniti od skrbi za naše okolje in naravo. Film tudi zelo enoznačno prikaže delovanje človeka na tropskih področjih.

Ljudje namreč najprej požgejo gozd, nato vzamejo živali iz okolja in jih dajo v nekakšen živalski vrt in potem posadijo plantaže. S tem so namreč želeli pokazati na dogajanje na Sumatri, kjer so velik del gozda spremenili v plantaže palm. Hkrati pa gre tudi za edini del sveta, kjer lahko v istem okolju najdemo orangutane, tigre, slone in nosoroge.

Ozi: Glas gozda je že eden od filmov, ki se ga po predvajanju v kinodvoranah nihče ne bo več spomnil in si ga verjetno tudi ne bo ogledal še enkrat.

Agnès Varda še danes velja za ena najizvirnejših in najbolj cenjenih režiserk v zgodovini filmske umetnosti. Njeno delo presega žanrske in formalne okvire kinematografskih prvin. Prepleta dokumentarno in igrano, osebno in politično ter intimno in univerzalno sfero. Varda ni bila le pionirka francoskega novega vala, temveč tudi umetnica, ki je ves čas ostajala radovedna, igriva in družbeno angažirana. Njeni filmi so polni humanističnega narativa in nežne ironije, hkrati pa se ne bojijo postavljati neprijetnih vprašanj o družbi, spolu, minljivosti, umetnosti nasploh.

Prefinjena mojstrica filmske poetike

Agnès Varda (1928–2019) se je rodila v Belgiji, odraščala pa je v Franciji. Študirala je umetnost in fotografijo, kar je močno vplivalo na njen vizualni slog. Njena filmska kariera se je začela s filmom La Pointe Courte (1955), ki je napovedal prihod francoskega novega vala. Njeno delo je bilo zaznamovano z eksperimentiranjem, empatijo in feministično perspektivo.

Poleg igranih filmov je ustvarila številne dokumentarce, v katerih je raziskovala družbene teme, spomine, umetnost in vsakdanje življenje. Bila je tudi vizualna umetnica, fotografinja in aktivistka. S svojo toplino, radovednostjo in neodvisnim duhom je pustila neizbrisen pečat v svetu filma in umetnosti.

Varda z mešanjem žanrov, igrivim eksperimentiranjem, avto-fikcijo in feministično politiko odgovarja tudi občutljivostim sodobnega, tako strokovnega, kot laičnega občinstva.

Zato ne čudi, da se v zadnjih letih zanimanje za njeno delo vztrajno povečuje. Varda je povsod: kulturne institucije po vsem svetu se ji priklanjajo z razstavami, dokumentarci, retrospektivami, knjigami in študijami.

Kateri so njeni najboljši filmi?

Predstavljamo deset najboljših filmov Agnès Varda – izbor, ki zajema različna obdobja njene filmske kariere in razkriva bogastvo njenega ustvarjalnega sveta. Vsak izmed teh filmov je dragocen prispevek k svetovni kinematografiji in hkrati vabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni živeti, ustvarjati in biti človek.

La Pointe Courte (1955)

Vardin režijski prvenec združuje dve pripovedi: krizo zakonskega para in življenje ribiške skupnosti. Film velja za predhodnika novega vala in že kaže Vardin značilni slog – mešanico dokumentarnega in fikcijskega.

Cléo od 5 do 7 (Cléo de 5 à 7, 1962)

Eden njenih najbolj prepoznavnih filmov in vrhunec novega vala. Spremljamo pevko Cléo, ki med 17. in 19. uro tava po Parizu, čaka na rezultate zdravniških testov in se sooča s strahom pred smrtjo. Film je mojstrski portret ženske in hkrati portret sodobnega mesta v kriznem času.

Sreča (Le Bonheur, 1965)

Provokativen in vizualno čudovit film, ki odpira vprašanja ljubezni, zvestobe in patriarhata. S sončno, skoraj idilično estetiko Varda razkriva temne plati moških in ženskih vlog v zakonu.

One Sings, the Other Doesn’t (L’une chante, l’autre pas, 1977)

Poetična zgodba o prijateljstvu dveh žensk, ki se skozi leta soočata z materinstvom, svobodo in družbenimi spremembami. Film je prežet s feministično energijo in optimizmom.

Vagabond (Sans toit ni loi, 1985)

Mračen, a izjemno ganljiv portret mlade brezdomke, ki jo igra Sandrine Bonnaire. Zgodba se odvija v obliki “obratne detektivke” – že na začetku izvemo, da je umrla, nato pa spoznavamo koščke njenega življenja skozi oči drugih. Zgodba o mladi brezdomki, ki jo najdejo mrtvo v jarku, je pretresljiva meditacija o svobodi, družbeni izključenosti in človeški empatiji. Film združuje dokumentarno in fikcijsko pripoved ter je prejel zlatega leva v Benetkah.

Jacquot de Nantes (1991)

Nežno posvetilo njenemu možu, režiserju Jacquesu Demyju, ki združuje igrane prizore iz njegovega otroštva z dokumentarnimi posnetki. Film je ljubezensko pismo umetnosti, spominom in partnerski povezanosti.

Les Glaneurs et la Glaneuse (The Gleaners and I, 2000)

Dokumentarni dragulj, v katerem Varda raziskuje ljudi, ki pobirajo ostanke – od poljskih kmetov do umetnikov. Film je osebna esejistična meditacija o potrošništvu, ustvarjalnosti in minevanju.

Deux ans après (The Gleaners and I: Two Years Later, 2002)

Nadaljevanje, v katerem se Varda vrača k junakom iz prejšnjega filma in poglablja razmislek o odnosu do hrane, stvari in življenjskih poti.

Agnèsine plaže (Les Plages d’Agnès, 2008)

Avtobiografski dokumentarec, v katerem Varda potuje skozi svoj spomin, arhivske posnetke in kraje, ki so jo zaznamovali. Igrivo prepletanje preteklosti in sedanjosti je hkrati hvalnica življenju in umetnosti.

O ljudeh in vaseh (Visages Villages, 2017)

Agnès Varda in ulični umetnik JR, ki ju druži ljubezen do običajnih ljudi in njihovih zgodb, sta ustvarila topel in duhovit film ceste – ganljivo meditacijo o prijateljstvu, minljivosti in moči umetnosti. Nagrada za najboljši dokumentarec v Cannesu in nominacija za oskarja.