Kako naprej?

PosvetMuzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3Četrtek, 8.11., ob 18. uri

Soočamo se s politiko varčevanja, zadolževanja, ukinjanja socialnih pravic, uvajanja tržnih modelov. Soočamo se s krizo, ki so jo povzročili finančni trgi in ki jo plačujemo vsi, ki na trgu razpolagamo zgolj s svojo delovno silo. Z zakonom o uravnoteženju javnih financ in predlogom o zlatem fiskalnem pravilu je neoliberalno-konservativna vlada posegla na vsa področja javnega dobrega, ki jih poskuša z drastičnimi ukrepi podrediti profitni logiki. Več kot očitno je, da se bo to nadaljevalo tudi s pokojninsko reformo in z reformo trga delovne sile. Obljubljajo nam Troikino apokalipso, a že v predlogu proračuna za prihodnji dve leti je jasno, da se tovrstna politika pri nas izvršuje že zdaj. Ni naključje, da so najbolj na udaru področja znanosti, šolstva, izobraževanja in kulture. Po eni strani gre za področja, na katerih še vedno nastaja kritični potencial, in po drugi za področja, na katerih vladna politika omogoča pretakanje javnih sredstev v privatne roke, na primer v visokem šolstvu, ali področja, na katerih se kot prihodnji modeli uvajajo različni tržno naravnani pristopi, na primer kreativne industrije in podobno.

Tradicionalna levica, ki si je prizadevala za prevzem oblasti, je propadla v poskusih realsocializma. Najbolj kreativne politične inovacije se tako porajajo od spodaj; organizacijskih modelov alternative ne moremo iskati v parlamentarizmu, ampak v družbenih gibanjih. Tudi zdaj se v samem osrčju krize pojavljajo številna nova družbena in politična gibanja, ki črpajo navdih v kritični refleksiji preteklih bojev in ki so v zadnjih letih uspela zbrati veliko število ljudi proti politiki varčevanja, kratenju socialnih in delavskih pravic ter podreditvi skupnega profitu. Taka gibanja so Indignados v Španiji, gibanje 15.o, Occupy in druga.

Politike zategovanja pasu nam kapital in država vsiljujeta tudi zato, ker so naši boji sporadični in nepovezani, vse prevečkrat se zatekamo v cinizem in resigniranost. Zato je toliko pomembneje, da se začnemo med seboj povezovati delavci/delavke in študenti/študentke in profesorji/profesorice in umetniki/umetnice, vsi, ki ne delimo interesov vladajoče elite in ki ne želimo ohranjati obstoječega statusa quo. Eden od razlogov, da posvet organiziramo prav v Muzeju sodobne umetnosti je med drugim ta, da tudi v polju kulture premišljujemo o drugačnim modelih organiziranja in pri tem kot možne nove oblike delovanja črpamo prav iz izkušenj različnih gibanj in iniciativ.

Tako se bomo na posvetu pogovarjali o tem, ali je transverzalno povezovanje sploh možno in kako se organizirati. Kako lahko zagotovimo dolgoročno delovanje gibanj onkraj prizadevanj za dosego zgolj kratkoročnih ciljev? Katere so težave pri organiziranju takih gibanj danes in kateri modeli organiziranja pridejo v poštev? Kakšno vlogo imajo delavski in sindikalni boji ter njihove izkušnje pri iskanju odgovorov na prej zastavljena vprašanja? Ali se pri organiziranju sploh še lahko zanesemo na klasične oblike sindikalizma? Kako lahko črpamo iz preteklih izkušenj gibanj? Kako lahko skupaj začenjamo nove boje?

Vabimo vas, da se posveta udeležite v čim večjem številu in aktivno sodelujete v diskusiji!

Posvet je del novega izobraževalnega programa MSUM “Izobraževanje za skupno”, ki se aktivno odziva na aktualne probleme v družbi. Program temelji na konceptu radikalnega izobraževanja, ki prevaja radikalno pedagogiko v sfero kulturne, kognitivne in nematerialne produkcije in je kot tako hkrati tudi polje politične udeleženosti.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.