»Nismo še prava Evropa«

Problematika invalidov skozi oči študenta invalida
Iztok Mrak, fant, ki šteje 23 pomladi, verjetno ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil poseben. Invalidski voziček mu služi zgolj kot “pripomoček” za stigmo. Neupravičeno.


Če obstaja življenje po smrti, študent fakultete za socialno delo zdajšnjega prav gotovo živi, kot da tistega v onostranstvu ne bi bilo. Ne brezskrbno, toda pogumno in vztrajno. Kljub hendikepu. Še vedno samo človek z vizijo in cilji. Podrejen vrednotam in pravilom, ki vladajo v svetu realnosti. Prikrajšan za tisto pravo študentsko življenje. Problemi, s katerimi se srečujejo invalidi, tudi njemu predstavljajo življenjski vsakdan.

Šel bi jest, toda …
Začne se pri možnosti dostopa do restavracij. Tako je takih, kjer se lahko prehranjuje na študentske bone, bore malo. “Zraven moje fakultete je restavracija Sodexho, ki je neprilagojena ter nedostopna za osebe na invalidskih vozičkih, s tem mesecem pa tako ali tako nima več pravice do ponudnika prehrane na študentske bone. Druga restavracija, ki je najbližje mojim potrebam, je Bežigrajski dvor na Dunajski cesti.” Toda restavracija, v katero je do zdaj lahko brez problemov zapeljal svoj voziček na električni pogon in potešil lakoto, nima več pravice do ponudbe prehrane s študentskimi boni. “V petdnevnem roku, ki je bil razpisan, sta bila lastnika restavracije na dopustu in nista oddala prijave. Zdaj kljub vsem pritožbam in veliko denarja, ki sta ga namenila za odvetnika, nista uspela pridobiti ustreznega dovoljenja,” z rahlo jeznim tonom glasu pripoveduje Izi, kot ga ljubkovalno kličejo prijatelji. In kje zdaj napolni svoj lačen želodec? “Zdaj praktično lahko hodim jest le v restavracijo Fresco ali Fokulus.” Restavraciji nista v bližini fakultete. Problem, ki ga je primoran reševati praktično. “Zdaj načeloma raje doma kaj pojem.” 

Invalid na žur. Zakaj pa ne, toda kam?
Osebe na invalidskih vozičkih niso prikrajšane le za vsakodnevne življenjske dogodivščine, ki si jih lahko ljudje privoščijo brez posebnih naporov. Želja po sprostitvi in zabavi je skupna vsem. Toda ne tudi dostopna. “Moram reči, da imajo osebe na invalidskih vozičkih v Ljubljani majhno izbiro lokalov, kamor lahko zaidejo na kakšno od zabav.” Izpostavi Global, Bachus in The Place. Nadaljuje. “Ogromno lokalov je nedostopnih in odročnih. Če gremo po Ljubljani, vidimo, da jih ima večina dostop samo po stopnicah.” Z enakimi problemi se sooča tudi v trgovinah. “Ogromno trgovin je, ki imajo bregove, pa bi se iz tega lahko naredile klančine, a potem eni govorijo, da je to spomeniško varstvo in podobno,” potarna. Kot da problemov ne bi bilo dovolj, se v lokalih in restavracijah pojavlja še problem s toaletnimi uslugami. “Kolikor vem, v centru Ljubljane ni WC-ja, prilagojenega za osebe na invalidskih vozičkih. Enostavno ne morem iti na WC.”

“Ogromno stvari v Ljubljani je nedostopnih”

Dostopnost javnih objektov je po mnenju našega sogovornika na zelo nizki ravni. “Na splošno so nedostopni,” jasno in kritično oceni situacijo, ki vlada, a ne pozabi dodati, da so študentski domovi izjema. “To vem iz prve roke.” Sam ne živi v študentskem domu. “Mogoče imam res to srečo, da domujem v Ljubljani, tisti, ki prihajajo iz oddaljenih krajev, imajo verjetno še večje težave,” potuhnjeno prizna. Društvo distrofikov, kjer je včlanjen, mu z uslugami, ki so članom na voljo, le ublaži nekaj ovir, s katerimi se sooča. “V zadostni meri mi nudi tisto, kar potrebujem. Med drugim imam zastonj prevoz.”

Kako na trolo, avtobus in vlak?

Ni težko ugibati, da tudi sredstva javnega prevoza ne izstopajo v dostopnosti ponudbe za osebe na invalidskih vozičkih. Njegov prevoz je odvisen od pravega trenutka. “Jaz, ki sem ogromno na terenu, imam resnično velike težave z dostopi na avtobuse in trole. Le malo jih je prilagojenih. Čakati moram na pravi trenutek in številko avtobusa.” Pripravljenost šoferjev za pomoč prav tako ni ravno vzgledna. Pritožuje se nad njihovo nejevoljo. “Niso vajeni, da bi pomagali, prišli ven ali pa spustili klančino. To naredijo z nekim odporom.” Problematiko poveže s podobo idealnega stanja v Evropi, ki naj bi bila vladala. “Nismo še prava Evropa,” cinično doda. “Tudi na železniških postajah ne moreš v vlak samostojno. Vedno rabiš nekoga, ki ti mora pomagati. Dvigala, ki jih imamo na postaji v Ljubljani, so samo za okras, da Evropa vidi, da jih imamo,” v svojem stilu nadaljuje.

Posamezniki v množici

Pogovor, ki se v soju sončnega zahoda nekje čez bloki počasi končuje, nanese še na prihodnost. Je optimist, toda: “Situacija se bo izboljšala šele takrat, ko bo prišla direktiva iz Evrope, prej ne.” Tudi širše množice predstavljajo oviro, ki po njegovem mnenju spregleda majhne stvari v velikih obsegih. “Širše družbe take stvari ne zanimajo in ljudje nimajo nič od tega, zato se nič ne premakne. Tu so samo stroški, nihče nima nobenih koristi. Sicer se je nekaj spremenilo, vendar so določene stvari celo slabše kot na Balkanu.” Tako še vedno ostajajo posamezniki v množici, ki se jih spregleda. Okolica tega ne občuti. “To občutimo mi, ki smo tega deležni,” zaključi pogovor in počasi že kuje načrte za naslednji dan. V svojem stilu. Pogumno in optimistično.

Tadej Buzeti

Bodi prvi in oceni prispevek: 1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic
Loading...

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.