Okrogla miza v okviru Meseca sociale in zdravstva ŠOU v Ljubljani

Ali je študij zares brezplačen?

Razprava o problematiki financiranja študija, ki je potekala v sredo, 5.4.2006, v Centru Evropa, k udeležbi sicer ni pritegnila velikega števila študentov, zato pa so bili tisti, ki so prišli, toliko bolj željni soočenja mnenj z in med govorniki o najbolj perečih vprašanjih visokega šolstva ta hip…

K okrogli mizi so organizatorji – ŠOU v Ljubljani – povabili dr. Janeza Možino, državnega sekretarja Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; dr. Janeza Hribarja, predsednika Upravnega odbora Univerze v Ljubljani, ter Tomaža Černeta, predstavnika študentov v Upravnem odboru UL. Moderatorka jih je spretno vodila skozi večno aktualno področje financiranja visokega šolstva – tako je bilo govora o stroških študija, neupravičenem zaračunavanju izpitov študentom brez statusa, prehodnosti med letniki in celo o tem, kaj neki ubije naravno otroško ustvarjalnost … V središču pa se je – kako tudi ne – znašlo vprašanje šolnin. So reformni ukrepi vlade “napoved vojne” ali zgolj povabilo k razmisleku? In kaj se nam obeta s sprejetjem novele Zakona o visokem šolstvu? Jeziki so se torej vrteli v številne smeri, povedali pa so naslednje …
Mesečni stroški povprečnega študenta, ki ne živi v Ljubljani, za bivanje in šolanje, se gibljejo po oceni dr. Možine med 80 in 100 tisočaki, Černe pa je postregel s podatki raziskave Evroštudent 2005: povprečno znašajo izdatki študentov nekaj manj kot 70.000 SIT na mesec. Izrazil je željo, da bi bile plačljive terenske vaje, ki jih izvajajo nekatere fakultete v okviru rednega programa, opredeljene že v ceniku fakultete, dr. Hribar pa mu je zagotovil, vsaj kar se Biotehniške fakultete tiče, da študentje plačajo le prevoz, ostale stroške krije fakulteta.

Glede zaračunavanja izpitov študentom brez statusa, ki so se ga določene fakultete lotile kljub temu, da so prvi trije roki tudi za te študente brezplačni, je bilo rečeno, da so kar 90% od nekaj več kot 60 vlog (pritožb študentov) rešili sporazumno; da je sistem nadzora težko vzpostaviti in da postavitev jasnega cenika odpravlja možnost, da bi prihajalo do kakršnihkoli “zlorab”. Vprašanje sankcij za fakultete se zdi potemtakem nesmiselno, je prepričan dr. Hribar, dr. Možina pa je študente pozval, naj se pripravijo že za prvi izpitni rok in se tako izognejo težavam.
Največ govora pa je bilo seveda o uvedbi šolnin. Dr. Možina nam je zagotovil, da “kakšnih zelo konkretnih predlogov Vlade” še ni, poudaril pa je, da velja razmisliti o reformnih načrtih, ki so tako razburkali študentsko javnost, v kolikor želimo študij bistveno razširiti glede na sedanji obseg. Dejstvo je namreč, da je država sposobna financirati le 90.000 študentov letno.
Novela Zakona o visokem šolstvu določa, da je študij na prvih dveh bolonjskih stopnjah brezplačen (v pomenu odsotnosti šolnine), kar je v primerjavi s sedanjo ureditvijo, ko država plača za prva štiri leta, peto leto pa pokrije stroške le tretjini študentov, precejšen korak naprej. Novega 73. člena se torej veselimo, težaven pa bi znal biti 77. člen (šolnine in drugi prispevki), ki ostaja nespremenjen. Černe je opozoril na dejstvo, da je tu dodiplomski program, za katerega po dikciji zakona ni mogoče uvesti šolnin, po bolonji samo program prve stopnje. Dr. Možina je priznal, da o tem ni nikoli razmišljal, vendar je pravzaprav irelevantno, saj je v pripravi že povsem nov zakon o visokem šolstvu in znanosti. Bolj problematičen se je vsem zdel izredni študij, ki ga je dr. Hribar označil celo kot “zlorabo imena, sistema, vsega”.
Pa šolnine sploh kaj vplivajo na prehodnost med letniki? Argument, da dvignejo raven motivacije, je kar pogosto naveden, a ga govorniki vendarle niso povsem podprli. Černe, na primer, ravno v slabi prehodnosti pri izrednem študiju vidi dokaz za to, da “palica” (šolnina) ne deluje in bi bilo bolje poskusiti s “korenčkom” (boljšim odnosom do študentov, zanimivejšim načinom poučevanja in bolj praktično usmerjenimi študijskimi programi). Tudi dr. Možina je prepričan, da se da študij intenzivirati tudi drugače. Oba sta se dotaknila tudi t.i. fiktivnega vpisa in “razvpitih” 6,9 let, kolikor povprečno znaša dejanski čas študija pri nas. “To je doba, ki jo lahko študent izmozga od države,” je ugotovil dr. Hribar.
Za konec sta bila na tapeti še kakovost študijskih programov in zanimanje študentov za posamezne izmed njih. Ugotovitve? Naraščanje števila visokošolskih središč zbuja pomisleke zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov. Nezadostne kapacitete ne omogočajo, da bi vsak študiral, kar bi si želel. Naravna otroška ustvarjalnost očitno ne preživi šolskega sistema, saj je zanimanje za naravoslovne in tehnične študije manjše kot za družboslovne. Da, še zdaj, čeprav se stanje menda izboljšuje …

Martina Srblin

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.