Večni derbi kot multimedijska umetnost

Huge multi sports collage taekwondo, tennis, soccer, basketball, football, bodybuilding, etc
Foto: Andreyuu iz iStock

Redkokatera stvar v življenju lahko prekaša sledečo kombinacijo: pozno jutranje vstajanje, misel brezdelja, svež sobotni zrak na vrhu hriba, kosilo, ki zadane mesto, odhod k prijatelju, kjer se združi ‘banda’ štirih, ki odide na vrh vsega – večni derbi v nogometu.

Pot je ustaljena in se začne s popoldanskim odhodom, med katerim potekajo globoki premisleki o perečih temah in problemih današnjega sveta: od kdaj ima skupna sodelavka Lidija takšno dobro postavo, dobra je za mlado mamico, kdaj bo šef opazil, da je firma napol mrtva, kdo je tista nova sodelavka, koliko je stara nova sodelavka, ali ima sodelavka fanta, aha, ima, ali ima Lidija še partnerja, kaj lahko storimo, da temu ne bo več tako? Ko prispemo smo rešili pol problemov sveta, a sedaj glasni smo bolj pohlevni in tihi, ko gremo mimo parka, v katerem je vse črno od viol; razlog je seveda v našem naglasu, zares nočemo na tleh s počeno arkadjo razlagati, da nismo ljubljančani, čeprav zvenimo podobno. Za ovinkom nas čaka stara destinacija restavracije z okusom za ambient, pivo in hrano. Naš štajerski izlet je vedno identično dopustniški: ob dobri hrani in pijači pogovori o najpomembnejših nepomembnih temah ter telo na ‘sprosti’ in glava v ‘ler’. Za ‘grande finale’ pa dober, kvaliteten nogomet v živo. Torej, nikakor in nikoli ne gre le za tekmo, ampak je dan poln najlepših dejavnosti (moškega) življenja.

Tekma!

V prihodu na štadion nas pričaka ogrevanje, ki te nikdar ne pusti hladnega: igranje na zmanjšanem prostoru, v katerem igralci prve postave z ‘vse samo z enim dotikom’ razkazujejo, zakaj je profesionalni nogomet drug svet od študentske sobotne rekreacije, kjer igramo na sedem dotikov, s tem da te pred golom nekdo od branilcev pokosi, da greš z žogo skupaj v mrežo. Vratar na stopinji minusa premočen od vročine vadi posredovanja ob predložkih, deseterica igralcev pa sedaj v dveh vrstah opravlja nekaj meterske šprinte, medtem ko glavni vaditelj malo pred koncem zahtevane razdalje z neverjetnim motivacijskim žarom vzpodbuja igralce.

Tekma je ponudila šahovsko-taktično predstavo, v kateri je Olimpija v prvem polčasu pokazala svojo moč in karakter, ko je navkljub dejstvu, da so napol nova ekipa, prevzela pobudo. Trdna postavitev in samozavest sta od gledalca, najsi je bil objektiven ali opredeljen, zahtevali spoštovanje. Drugi polčas je prinesel močnejši Maribor in obrnjeno sliko – sedaj je ta pokazal, kdo je gospodar Ljudskega vrta. Igra sicer nikoli ni ponudila očitne prevlade ene ali druge ekipe, a vseeno se je videla (pre)moč v prvem polčasu zmajev in v drugem vijolic. In kot ponavadi je derbi popestril tudi bogat kulturni program: organizirani navijači so pripravili koncert zborovskega petja, fragmentirano predstavljen skozi celoten dogodek, videli smo umetnost igre, ko obrambni napadalec z nogo zgreši napadalca, ta pa teatralno pade (skrij se, Usodno vino!), slikovne podobe z motiviko nasprotne ekipe in seveda glasno deklamiranje izbrane poezije v štajerskem in ljubljanskem dialektu posameznikov, ki so ‘zapletene’ haikuje metali kar iz rokava. A vrhunec je imel šele priti: navijaški multipraktik talentov je komajda zaključil s petjem, že se je začel spektakel dima, petard, plesne koreografije in tokrat tudi ognjemeta. Spite mirno, Rolling Stones?

Še zadnjič je završalo, ko je v dokončni delirij pahnil mariborske in v dno ljubljanske navijače z režijo kratke predstave mladi umetnik, ki mu mnogi očitajo nepotizem, a je več kot očitno velik talent – Luka Zahović je z ‘Ena, dva – evo ti ga!’ v dveh potezah navdušil zbrane, tudi tiste, ki so sicer bolj naklonjeni zeleno-beli modni kombinaciji.

Večer naše družbe se je končal z visoko dvignjenimi tremi pari rok in malček povešeno glavo četrtega člana ekspedicije, ki smo ga v prihodu v Maribor ‘posvarili’: »Danes greš vijolčen domov …«

RU

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.