četrtek, 1 oktobra, 2020
Doma Trip Destinacije Študentska humanitarna odprava na Madagaskar

Študentska humanitarna odprava na Madagaskar

Živimo v času, ko svet postaja čedalje manjši, njegovi problemi oziroma problemi njegove nerazvite večine pa vse večji. Prav zato je za mladega in navdušenega študenta medicine pa tudi zdravnika s pravkar dokončanim študijem nepogrešljiv del poklicnega poslanstva posvetiti svoj čas in skrb tudi manj privilegiranim bolnikom iz nerazvitih držav.

Študentje medicine na “študijsko izmenjavo” v tretji svet
Sekcija za tropsko in potovalno medicino (STPM) je združenje absolventov in študentov višjih letnikov medicinske fakultete ter absolventov visoke šole za zdravstvo, ki že petnajst let deluje pod okriljem Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Slovenskega zdravniškega društva. V okviru STPM imajo študenti možnost obiskovati izbirni predmet tropska medicina kot del dodiplomskega študija medicine. Vsako leto spomladi se člani STPM srečamo na tropskem vikendu, ki je namenjen osvežitvi znanja iz najpomembnejših področij tropske medicine, pogovoru in izmenjavi mnenj ter predstavitvam dosedanjih odprav.

Po obiskovanju izbirnega predmeta se študentje organiziramo v manjše skupine, ki štejejo 2-9 članov, ter za 2 – 4 mesece odidemo v nekatere ekonomsko in zdravstveno manj razvite države na različnih celinah. Število odprav vsako leto narašča, v letu 2004/05 jih je bilo kar 10. Doslej se je strokovno-humanitarnih odprav v tretji svet udeležilo že čez 200 zdravstvenih delavcev. Prva takšna odprava v dežele tretjega sveta je bila organizirana leta 1990, in sicer so člani te odprave odpotovali v Zambijo, v Nangomo. Od takrat so se zvrstile še mnoge druge odprave v različne države Afrike pa tudi Južne in Srednje Amerike, Azije in Oceanije. Skupno so člani STPM delovali v 16 različnih državah širom sveta.

Vožnja na jug otoka v pogrebnem sprevodu…
Jaz, Urška, Tomaž in Špela smo dobri prijatelji že ves čas študija. Ko smo načrtovali našo odpravo, smo se po krajšem premišljevanju odločili odzvati povabilu Urškinega znanca, našega misijonarja Janeza Krmelja, ki na Madagaskarju, natančneje na jugu otoka, dela že 18 let. Predpriprave so bile obsežne in so nam vzele kar precej časa, več kot pol leta. Zbrati je bilo treba sponzorska sredstva, zdravila in zdravstvene pripomočke, rezervirati letalske vozovnice, opraviti obvezna cepljenja… 3.avgusta smo končno odleteli iz Dunaja. Pot nas je vodila preko Dubaija in Mauritiusa. 5. avgusta smo nekoliko utrujeni pristali na mednarodnem letališču Ivato v glavnem mestu Antananarivo. Ozračje je bilo prijetno sveže – 14 stopinj, saj je bila takrat pri njih zima, sam Antananarivo pa leži na visoki planoti, na 1000 metrih nadmorske višine. Tam smo se ustavili pri p.Pedru Opeki v naselju organizacije Akamasoa, ki sedaj daje zavetje že okoli 20.000 ljudem. Naše potovanje na jug v vas Ranomena, kjer naj bi delali, je bilo bolj razburljivo, kot smo pričakovali. Ravno takrat je namreč v Antananarivu umrl škof farafanganske škofije, v katero spadajo Janez in ostali slovenski misijonarji. Tako smo se skupaj z Janezom po dveh nočeh vožnje v pogrebnem sprevodu le prebili do Farafangane, le še 120 km od Ranomene.

Madagaskar – ženske rodijo povprečno 5 do 6 otrok       
Madagaskar je 4. največji otok na svetu, velik približno za 29 Slovenij. Prebivalstvo tam naglo raste, saj je rodnost velika – na eno žensko pride v povprečju kar 5,7 otroka. Nič čudnega torej, da se je število prebivalcev iz 11 milijonov leta 1990 povzpelo na 18 milijonov v letu 2004. Slaba polovica prebivalcev je mlajših od 15 let, povprečna življenjska doba pa je 54,5 let za moške in 59,5 leta za ženske.

Nekdanja francoska kolonija se je osamosvojila leta 1960. Sedanji predsednik Marc Ravalomanana je vlado od prejšnjega diktatorja Didierja Ratsirake prevzel po volitvah in nemirih leta 2002. Trudi se za izboljšavo šolskega sistema, grajenje šol ter prepotrebne infrastrukture, predvsem cestnega omrežja. Za ilustracijo naj povem, da je od 49.800 km državnih cest asfaltiranih le 5.780 km. Značilen primer je državna cesta Vangaindrano- Midongy du Sud, za asfaltiranje katere je bilo pred leti iz proračuna namenjeno približno 700 milijonov SIT, pa do sedaj še ni bil asfaltiran niti meter!

Naše delo in bivanje    
Dva meseca smo delali v dispanzerju slovenske sestre Terezije Pavlič v Ranomeni. Kljub temu, da ni bilo deževno obdobje, nas je obiskalo tudi do sto bolnikov dnevno. Prihajalo je precej bolnikov s tuberkulozo, kar veliko je bilo primerov gobavosti, ki je uradno sicer na Madagaskarju ni več. Poleg tega je bilo dosti raznih tropskih bolezni, še posebej malarije. Za njo smo kljub dosledni zaščiti zbolele tudi vse tri članice odprave. Še dobro, da le v lažji obliki, ki smo jo z zdravili kar hitro pozdravile. S seboj smo iz Slovenije med drugim pripeljali 80 kg zdravil in sanitetnega materiala. Ta dragoceni tovor je po sili razmer zaradi hitrega odhoda ostal v glavnem mestu in je trajalo še kake tri tedne, da so nam ga pripeljali v Ranomeno. Vso laboratorijsko opremo, kar smo jo imeli na voljo, so predstavljali urinski testni lističi in pa čisto nov mikroskop, ki nam je bil v neprecenljivo pomoč. Še največji problem pa je bil jezik, saj smo se sprva z bolniki lahko pogovarjali le s pomočjo sestre Terezije. Osnov malgaškega jezika, ki na srečo nima zapletene slovnice, smo se sicer naučili že v Sloveniji. Kasneje smo se navadili tako jezika kot ritma dela v dispanzerju, se lahko že samostojno sporazumevali in je bilo nasploh veliko lažje.

54 km peš
Malgaši so sicer izjemno prijazen narod, gostoljubje pa je pri njih zapovedano. Čeprav sami živijo zelo skromno, v lesenih hišah ali pa v takih, zgrajenih iz blata, te bodo z veseljem sprejeli in pogostili z zadnjim jajcem ali rižem, ki ga še imajo, zraven pa kot pijačo ponudijo rano apangu – prevreto riževo vodo. V času našega bivanja v Ranomeni smo obiskali okoliške vasi Mangaika in Mataway ter Ampitafa, kjer Janez gradi cesto in novo bolnišnico ter porodnišnico. Odpravili smo se tudi do Toneta Kerina v Midongyu, od koder sva s Tomažem pot nazaj v Ranomeno (54 km) kar prepešačila.

Slovenske ambulante na Madagaskarju
Slovo je vedno težko in dva meseca je vendarle obdobje, ko se že navadiš tako na okolje kot na ljudi. Z Urško sva po zaključku dela v dispanzerju še izkoristili preostali čas za spoznavanje Madagaskarja in njegovih lepot. Sprva sva za nekaj dni obiskali Matango, kjer je slovenski misijon, trenutno pa ima tam ambulanto tudi zdravnica Petra Pohar. Spomladanske poplave so tam uničile precejšen del pridelka riža, tako da vlada kar precejšnja lakota. V Matangi sicer pridelujejo tudi klinčke in pa vanilijo, vendar letošnji pridelek ni bil zelo bogat. Tam se mi je tudi prvič zgodilo, da so me na potovanju okradli – na tamkajšnji plaži je izginil moj nahrbtnik z oblekami in sandali od obeh.   

Sredstvo javnega prevoza na Madagaskarju se imenuje taxi-brousse. To so kombiji za 15 in več ljudi, na streho pa pritrdijo vso prtljago. So dokaj zanesljivi, le ura odhoda je variabilna – ko se pač nabere dovolj potnikov, da kombi napolnijo. Z enim takih sva se odpravili proti severu otoka. Iz Manakare do Fianarantsoe sva potovali z edino delujočo železnico na Madagaskarju, ki je enkratna zato, ker je neto čas vožnje približno enak seštevku časa postankov. Da ni hudega, poskrbijo prodajalci, ki ti kar skozi okno vlaka ponudijo vse, kar ti srce poželi – od trdo kuhanega jajca do kave.

Dva meseca brez telefona in interneta
Daleč od tega, da bi na odpravi izpopolnili samo naše medicinsko znanje. ‘Mora mora’, ‘le počasi’, pravijo Malgaši. Dva meseca brez telefonskih povezav in interneta – v Ranomeni smo imeli samo neke vrste mejl – in popolnoma drugačen ritem življenja s povsem drugimi prioritetami in sistemom vrednot je dobra izkušnja. Marsikdaj smo obžalovali, da nismo imeli možnosti speljati diagnostike in nuditi pomoči, ki bi jo lahko v bolj razvitem svetu, in vendar smo ravno zato več časa lahko posvetili pogovoru z bolnikom in natančnem pregledu. Velikokrat smo se znašli v položaju, ko smo se bili primorani samostojno odločati in je do izraza prišla sposobnost improvizacije. Vsekakor bo to, kar smo doživeli, pustilo globok vtis dolgo časa, nekatere stvari za celo življenje.

Iz Matange je pred časom prišel mail, da se je tat skesal in vrnil moj nahrbtnik. Nekako poskušamo organizirati, da bi mi ga kdo prinesel nazaj v Slovenijo. Pa tudi če ne. Se zna zgoditi, da ga bom šla pa kar sama iskat.   

Tekst in foto: Ajda Skarlovnik

 

Bodi prvi in oceni prispevek: 1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic
Loading...
Prejšnji članekBlog
Naslednji članekŠOU svetovalnica

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo, vnesite svoje ime tukaj
Prosim vnesite svoj komentar!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

29,260FansLike
2,196FollowersFollow
2,640FollowersFollow
1,680FollowersFollow

Najbolj priljubljeno

Če se odločite za pametno uro Huawei Watch GT 2 Pro v dar še brezžične slušalke

Od ponedeljka, 28. 9., ob prednaročilu vrhunske pametne ure Huawei Watch GT 2 Pro prejmete tudi najnovejše brezžične slušalke Huawei FreeLace Pro. Ponudba je...

Odkritje tekoče vode na Marsu

Raziskovalci so našli dokaze o obstoječi tekoči vodi na Marsu. Jezero leži pod južno polarno ledeno kapo planeta in je široko približno 20 km....

Ocena filma: Prvič narazen

Prvič narazen je nadaljevanje najstniškega globalnega fenomena Prvič oziroma After. Film, ki je obudil slovenske kinematografe, mnoge kritike pa poslal v stanje hibernacije. Se...

Letos Pozdrav brucem preko spleta

Novih ukrepov zaradi koronavirusa smo že vajeni, zato nas ne preseneča, ko se dogodki preselijo na splet. Letos bo v spletni obliki potekal tudi...