Študent v Gambiji: vem zdaj več?

otrok

Trije tedni v Gambiji so mimo, občutki pa ostajajo. Moje telo se je navadilo na mraz, spet lahko jem riž in vsako noč ne sanjam o Gambiji, zato lahko zberem svoja razmišljanja in čustva ter povem, kaj sem se naučila.

Manj je več.

Ne potrebuješ veliko oblek, najnovejšega telefona ali avta, da si lahko srečen. Čeprav Gambija velja za eno najrevnejših držav, so ljudje tam srečni, še bolj srečni kot mi. Čeprav se zavedam, da denar ni vse, sem šele v Gambiji ugotovila, da se še vedno preveč obremenjujem glede materialnih stvari.

punčka in gospod se rokujeta
Otrokom smo razdelili torbe, in sreča je bila nepopisna.

»Hej, kako si?« ni izjema, pač pa pravilo

Ni se mi še zgodilo, da bi hodila po Ljubljani in bi me nekdo vprašal, kako sem. V Gambiji je ravno obratno, ni se zgodilo, da me kdo ne bi vprašal, kako sem. Prava človeška povezava je tam res še prisotna in še zdaj me mika, da bi koga pozdravila in začela pogovor.

Če padeš, se pobereš

Ko smo bili v šoli, so se otroci igrali in ob igri so seveda padali. Razlika je bila, da ko so padli, niso ostali na tleh in se jokali, pač pa so vstali in nadaljevali, kot da se nič ni zgodilo. Prav tako se nikoli niso pritoževali. Zdi se mi, da sem jaz več odnesla od njih, kot so oni dobili od mene.

punčka joka
Redek pogled: jok. Tudi gambijski otroci niso izjema – na prvi dan šole je jok obvezen.

Izobrazba je darilo, cenimo ga!

Velikokrat se mi ni dalo v šolo in še danes je ne cenim dovolj. V Gambiji je odnos popolnoma drugačen. Ob pogovoru z nekaterimi gambijskimi učitelji sem šele ugotovila, koliko jim izobrazba pomeni. O tem, da so hodili v šolo, in si jo celo sami plačali, so mi vsi govorili s ponosom.

Torej vem več? Ja, zdi se mi, da vem več. A še vedno me čaka veliko sveta, kjer vem, da se bom naučila še več.

Junior novinar

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.