Na oglasni deski ene izmed turističnih agencij sem zagledal zelo ugodno ponudbo za Turčijo. Sam osebno nisem pristaš organiziranih potovanj, vendar, ko sem zagledal tako ugodno ponudbo, sem na to pozabil. Ponudba za Antalyo, 7 dni, all inclusive in to v hotelu štiri ali pet zvezdic, letalo iz Gradca ali iz Ljubljane, letališke takse vključene za 199 evrov z vključenimi izleti. Ponudba je bila zelo mikavna, za to ceno je res bilo ponujeno veliko. Odločitev za odhod je padla v hipu.
Z lokalno turško letalsko družbo smo iz Gradca poleteli naproti obmorskemu letovišču Antalya. Že na letalu smo začutili nenavadno odprtost in prijaznost ljudi, kar nas je spremljalo skozi celotno potovanje. Pristanek, pozdrav vodičke, ki nas je takoj seznanila z bistvenim delom življenja v tej deželi. Umirjenost, nikamor se nam ne mudi, saj bo, počasi se daleč pride. To smo občutili na lastni koži, saj se šoferju, ki nas je peljal v hotel v Kemru, res ni nikamor mudilo in naslednje dni ni kazalo nič bolje.
Preden sem se odpravil v Turčijo, sem se tako kot marsikdo tudi jaz vprašal, kako bo poskrbljeno zame. Toda takšna vprašanja so se porajala samo v Sloveniji. Ko smo namreč prispeli v kompleks v Antalyi, kjer smo se nastanili, smo bili vsi zelo prijetno presenečeni, kako prijazni, ustrežljivi in prijateljski so Turki. Kemer. Premamil nas je vonj po morju. Čeprav je bil marec, temperature pa od 18 do 22 stopinj Celzija, bi se lahko vrgli v morje.
Večerja je bila vsakič paša za oči in želodec, še posebej za sladokusce. Toliko različnih sladic, pestrih barv, oblik, ki so kar same vabile, da jih poskusimo. Odlične, a za slovenski okus mogoče malenkost presladke. Kot je bil na vsakem koraku nasmeh, smo enako opazili majhne lesene skrinjice – tip box. Tip box za kuhinjo, tip box za strežbo, tip box za recepcijo, tip box za vsako stvar. Napitnine so del njihovega življenja. Celo naš šofer je imel dve košarici, eno pri sprednjih in drugo pri zadnjih vratih avtobusa.
Povsod je polno trgovinic z oblačili, parfumi, nakitom, usnjem, spominki (najbolj znan spominek je modro turško oko, ki prinaša srečo). Vse blagovne znamke, ki jih poznamo (Puma, Nike …) so izredno poceni, a so to obenem izvrstni ponaredki. Trgovci obvladajo svoj posel. Zvabijo te s povabilom na turško kavo ali čaj. Ko izvlečejo iz tebe, od kod prihajaš, v mislih že računajo, koliko lahko iztržijo. Slovenci v njihovih očeh ne spadamo ravno v nizek cenovni razred. Pogajanje za ceno je obvezno. Ko zaslišijo ime Slovenija, takoj odgovorijo: “Slovenija, football, Slovenija, Maribor, football, Maribor!” Najprej smo pomislili, da nas morda res poznajo, a ko nam je to govoril vsak naslednji, smo vedeli v čem je finta. Obvladajo ogromno jezikov, celo ruščina jim gre v uho. Za barantanje s trgovci nam je vodička svetovala, kako je dobro zagrešiti majceno laž in povedati, da prihajaš iz Bosne. Začutijo usmiljenje, dajo nižjo ceno za izdelek.
Turška vlada je zaščitila svoje obrtnike, zato agencije turiste peljejo v določene kraje, kjer zanje pripravijo predstavitve. Tako smo si ogledali Hišo nakita. Nikogar ni pustila ravnodušnega ob vsem sijaju in blišču. Da si lahko nadeneš prstan ali verižico vredno več tisoč evrov, ti ni dano vsak dan. Manj navdušeni smo postali, ko so nam te dragocenosti hoteli prodati. V Hiši usnja so nam pripravili krajšo modno revijo njihovih usnjenih izdelkov. Turki so pravi mojstri izdelave zlatnine kot tudi usnjenih izdelkov. Sledila je še Hiša preprog, kjer so nam postregli s pravo turško kavo, čajem in rakijo. Turki poznajo ogromno vrst čaja: jabolčnega, limonovega, pomarančnega, … Prava turška kava se pripravi na poseben način. Najprej jo v posodici rahlo prepražimo, nato pa prelijemo z vročo vodo. Prava turška kava je izredno močna in se jo pije v zelo majhnih količinah. Turki popijejo več čaja kot kave.
Preproge so ročno izdelane, delajo se več mesecev, a tamkajšnje delavke za svoj delo prejemajo majhna plačila. Razlike med bogatimi in revnimi so med Turki precejšnje. Čeprav je namen turistične agencije prikazati predvsem lepote države, se beda preprostih ljudi vseeno opazi. Poleg hotela s petimi zvezdicami stoji majhna hiša, ki se napol podira. V njej ljudje še vedno vztrajajo. Prav tako so prisotna velika najelitnejša nakupovalna središča, tik ob njih pa živijo obubožani ljudje. Antalya je precej bogato mesto za razliko od ostalih. Tukaj gradijo svoja luksuzna stanovanja Nemci, domačini tega finančno ne zmorejo. Tudi v Antalyi, kot skoraj v vsakem večjem mestu, stoji sredi trga kip Ataturka. V verski državi so bili javni nastopi žensk prepovedani, saj so ženske v islamu strogo podrejene moškemu. Z Ataturkovo republiko se je to spremenilo, postale so enakopraven del kulturnega življenja. Lotil se je jezikovne revolucije. Jezik je postal preprostejši, s čimer se je povečala pismenost prebivalstva. Pravzaprav je sodobna Turčija v veliki meri delo enega samega človeka, ki je leta 1923 prevzel nadzor nad deželo in brez tuje pomoči popeljal Turčijo v 20. stoletje. Ta izjemna oseba je bil Mustafa Kemal, ki ga imenujejo tudi Atatürk – oče Turkov. Odkar se je začel razvijati turizem, se tudi ti turistični kraji razvijajo v pravi raj, a so med kraji še zmeraj razlike. Kakor hitro se boste odpeljali nekoliko ven iz turističnega mesta, boste naleteli na znake revščine. Ponekod tako, predvsem starejši ljudje, za prevozno sredstvo še vedno uporabljajo živali (osle). V vzhodni Turčiji je še kar nekaj nomadov, ki že stoletja živijo na star način, se pravi, da pridelujejo samo tisto, kar potrebujejo za življenje. Občasno prodajo še kakšno žival, da dobijo denar za druge nujno potrebne stvari, živijo pa v črnih šotorih iz kozje kože. Nomadsko življenje velja za sorazmerno preprosto, saj ne pozna nobenih odgovornosti.
Pamukkale – čudo narave
Turčija se lahko pohvali tudi z zelo bogatimi naravnimi znamenitostmi, zaradi katerih jo obišče mnogo turistov. Tako domačini kot tisti, ki so Turčijo že obiskali pa pravijo, da ob obisku Turčije ne morete mimo naravne znamenitosti Pamukkale, saj takšnih apnenčastih lepot ne doživite vsak dan in na vsakem koraku. Gre za enega naravnih čudežev, ki ga imenujejo tudi bombažni grad, kar ustreza podobi kraja. Ko opazujete te lepote od daleč, komaj da verjamete svojim očem. Sprašujete se, ali je sploh mogoče, da je to delo narave. Pamukkale so tudi neke vrste termalno zdravilišče, saj imajo obilo termalnih vrelcev z vodo, ki vsebuje veliko kalcijevega bikarbonata. Voda že stoletja teče čez rob visoke planote in odlaga svoje soli, iz katerih je nastalo veliko nenavadno oblikovanih kamnin, bleščeče belih stalaktitov, kataraktov in kotanj. Skozi te kotanje se pretaka in nabira voda, ki daje Pamukkalam še poseben čar. V Pamukkalah je bilo pred leti omogočeno kopanje, sedaj se lahko po njih sprehodiš samo bosih nog. Ljudje niso spoštovali čistoče, zato so te čaše napolnjene s toplo vodo postajale vedno manj snežno bele barve. Prava idila pa se je sprehoditi po njih na zato namenjenih potkah. Poleg potk je speljan potoček s termalno vodo, kjer si lahko ohladite podplate. Če se boste želeli še dodatno ohladiti, je v bližini kamnit bazen s termalno vodo, ki naj bi pomagala pri boleznih srca, težavah v krvnem obtoku, prebavnih težavah ter revmatičnih in ledvičnih boleznih. Skrivnost te vode, naj bi bila v njenih zdravilnih učinkih na telo. Če se umijete s to vodo, postane koža lepa in napeta. Podobno, kot če uporabite njihovo vrtnično vodo.
Ko ste v Pamukkalah, morate obiskati Hierapolis. Hierapolis je antično zdravilišče, ki so ga zgradili Rimljani, da bi obvladali izvire in izkoristili njihove domnevne in mistične lastnosti. Večina antičnih razvalin je precej oddaljenih od roba ploščadi, med njimi pa je tudi originalno rimsko kopališče. Po napornem dnevu to še kako prija. Voda je v Turčiji za nekaj odtenkov temnejša kot naša. Ne zato, ker bi bila umazana. Ima drugačno kemično sestavo. Pitje vode ni priporočljivo, saj naša črevesna flora ni vajena teh sestavin. Lahko se pojavijo neljube posledice.
Turčija je dežela, ki je s svojimi naravnimi lepotami – morjem, jezeri, hribi in ugodno klimo dobra alternativa za pobeg in vsakdana. Od marca do oktobra je v večjem delu klima primerna za oddih ob morju. Če želite kombinacijo dejavnih počitnic in počitka, je Turčija pravi kraj za to, saj imate na eni strani ogromno znamenitosti, na drugi strani pa čisto turkizno morje, sonce, prijazno, ustrežljivo osebje, ki vas bo razvajalo … Zares enkratne počitnice. Aja. Ne vem, če sem že omenil, da bo čas ugodnih ponudb, počasi napočil …
INFO
uradno ime: REPUBLIKA TURČIJA
državna ureditev: PREDSEDNIŠKA REPUBLIKA
površina: 780.580 KM?
št. prebivalstva: 68.120.000
glavno mesto: ISTANBUL
uradni jezik: TURŠKI
denarna enota: TURŠKA LIRA
Prenočišča: V turističnih središčih turške riviere je hotelov dovolj za prav vsak okus. Za popotnike z nahrbtniki je prenočišč na pretek po celotni Turčiji. Najcenejša prenočišča v penzionih se gibljejo med 8 in 20 evrih za sobo.
Hrana: Je zelo raznolika in pestra. Najde se prav vse, za vse okuse. V hotelskih kompleksih je vse v stilu ruskih bifejev. Od vsega, že malce pretirano obloženega, najbolj izstopajo sladice. Sladice z medom, lešniki, mandlji, pistacijami ali sadjem, odišavljene z rožno vodo. Izbira je neskončna in skoraj nemogoče se jim je odreči. Zaradi obilice zaužitega sladkorja se pa seveda to zna poznati na tehtnici ob prihodu domov. Na ulicah seveda prevladuje kebab. Čaj igra nadvse pomembno vlogo v vsakdanjem življenju domačinov. Več kot očitno je ta poživljajoča pijača zmagala v boju s kavo.
Prevozi: Turške letalske povezave so dobro med vsemi večjimi mesti. Avtobusi vozijo vsepovsod v Turčiji, pogosto, poceni in praviloma se da peljati udobno. Turki imajo poseben avtobusni sistem. Nimajo avtobusnih postaj. Če se hočeš odpeljati v sosednji kraj, se pač postaviš za cesto in čakaš, da se mimo pripelje avtobus. Ko pripelje mimo, mu veselo mahaš. Vlaki se ne morejo primerjati z avtobusi po hitrosti, vendar spalni kope namenjen v Istanbul, Izmir in Ankaro so dobra izbira. Če potujete po Turčiji z avtom, boste našli mehanike na vsakem ovinku, le gorivo je drago, eno izmed najdražjih na svetu. Izogibajte se vožnji v centrih večjih mest, gneča je velika in parkirati je zelo težko. Dolmesi – javni taxi je dober izbor za krajše izlete.
Varnost: Turčija je generalno gledano zelo varna država. Občasno se pojavlja nasilje med domačimi in regionalnimi napetostmi. Oktobra 2007 je bil zadnji bombni napad na Izmir, maja 2007 je eksplodirala bomba v Ankari. Avgusta 2006 je bila tarča Antalya in Marmaris. Napadi se predvsem vršijo na zahodnjaške tarče, kot so banke in konzularna predstavništva. Pred odhodom je smiselno pregledovati novice, kaj se dogaja na teh območjih. Meja z Irakom je zelo nevarna med turškimi in kurdskimi konflikti. Nekaj navodil je potrebno upoštevati, če se boste podali v ruralne predele, predvsem blizu meje Sirije in Iraka. Če boste tja odšli organizirano s katero od agencij, je to odveč.
Viza: Je potrebna, vendar je ni potrebno vnaprej preskrbeti. Dobite oziroma kupite jo ob vstopu v državo, stane 15 evrov.
Darin Geržina
