Predstavljamo intervju z enim boljših slovenskih mladih atletov Gregorjem Grahovcem.
Na športnem področju si dosegel že kar veliko. Kaj vse si dosegel oziroma kako bi se predstavil?
Sem član atletskega kluba Mass Ljubljana, večkratni državni in pokalni prvak, bil sem tudi balkanski mladinski prvak v teku na 400 metrov. Letos pa smo s člansko štafeto osvojili prvo mesto na balkanskem dvoranskem prvenstvu v Istanbulu, tam smo podrli državni rekord in rekord balkanskih prvenstev v teku na 4 x 400 metrov. Poleg tega rekorda imam v lasti tudi nekaj svojih rekordov v večih starostnih kategorijah. Moj največji uspeh pa je bronasta medalja na EYOF-u (Olimpijski festival evropske mladine) v Gruziji v teku na 400 metrov in uvrstitev v finale svetovnega prvenstva U18 v Keniji na 400 metrov, v katerega sem se uvrstil kot edini Evropejec. Poleg tega pa sem tudi medijski tehnik in študent IAM-a.
Zakaj si se odločil za ta šport?
Od majhnega sem bil zelo živahen otrok, doma sem razbil vse steklene stvari, zato sta me starša vpisala v atletiko, da nekam usmerim to energijo. Verjetno pa je k temu pripomoglo to, da je tudi moj oče treniral atletiko.
Na kateri rezultat si najbolj ponosen?
Ponosen sem na vse rezultate, saj ima vsak od njih za sabo trud in garanje.
Kateri so tvoji rekordi?
Tek na 100 metrov – 10,91 sekund, na 200 metrov – 21,54 sekund in 400 metrov – 47,34 sekund.
Kdo je tvoj vzornik?
Imam več vzornikov. Vsi uspešni ljudje na svojem področju so mi vzorniki, eden od njih je seveda Jamajčan Usain Bolt.
Kje dobiš motivacijo?
Motivacije nikoli ne zmanjka, zmeraj se najde nekaj, kar me motivira. Velikokrat je to kakšno večje tekmovanje, včasih pa tudi samo to, da me nekdo gleda s tribune.
Se ti je že zgodilo, da si bil kdaj brez motivacije in si moral trenirati?
Da, se mi je že zgodilo. Včasih je težko, kadar se poškoduješ in moraš spustiti mesec dni treninga. Ampak tudi poškodbe so del športa in tako se hitro vrneš nazaj.
Kje treniraš?
Treniram v Ljubljani v Šiški na atletskem stadionu Žak, včasih pa kakšen trening opravimo tudi v Tivoliju, kjer naredimo trening klancev. Treniram tudi na atletskih pripravah, najpogosteje v Makarski ali Medulinu. Letos decembra sem bil prvič z mojo ekipo na pripravah na Tenerifih in bilo je odlično. Z veseljem se bom vrnil še kdaj tja.
Kako izgleda tvoj trening?
Najprej sta na vrsti 2 kilometra teka, potem se dobro razgibam, naredim tekaške vaje (atletska abeceda) in nekaj stopnjevanj. Ko sem dovolj dobro ogret, pa je na vrsti glavni del treninga – včasih distance, moč, tehnika teka, poskoki ali kaj drugega. Na koncu vsakega treninga pa naredim še nekaj minut izteka in raztezne vaje.
Kako se pripravljaš na tekmovanja?
Vsaka tekmovalna sezona ima svoje pripravljalno obdobje, kateremu rečemo baza. V bazi so treningi bolj naporni kot v tekmovalnem obdobju. Pomembno je, da se dobro trenira v bazi, potem pa formo samo še stopnjujemo do glavnega tekmovanja v sezoni. V letu pa imamo dve sezoni, in sicer: zimsko, kjer tekmujemo v dvorani, in poletno, kjer tekmujemo na prostem.
Kako se spopadaš s porazi?
Vsakič na tekmi dam vse od sebe, tako da potem nimam kaj razmišljati.
V kakšnem odnosu si z reprezentanti drugih držav?
Z vsemi sem v super odnosih, vsi spoštujemo drug drugega. Po vsakem večjem mednarodnem tekmovanju se družimo z atleti, največ iz držav z Balkana.
Kdo je po tvojem mnenju najbolj zaslužen za dober rezultat individualnega športnika?
Za dober rezultat je potrebno imeti dobro ekipo. Meni pri rezultatih pomagajo trener, dva maserja, ekipa, s katero treniram in seveda družina. Pomagajo mi tudi sponzorji, in sicer: Adventure Slovenia prispeva za športne masaše, TopAtlet mi omogoča športno prehrano, Nordic by Petra Majdič s športno opremo in SportLavit z masažnimi olji in kremami.
Kako usklajuješ študijske obveznosti in šport?
Kot rečeno, obiskujem Inštitut in akademijo za multimedije (IAM) v Ljubljani. Študijske obveznosti brez problema usklajujem s treningi, saj sem vpisan izredno in predavanja potekajo popoldne.
Kako preživljaš prosti čas?
V prostem času rad sedim na kavi s prijatelji in uživam z njimi na soncu.
Glede na to, da si še zelo mlad športnik, se ti veretno še ne dogaja, da te ljudje ustavljajo po ulici. Kako se boš spoprijel s to »nevšečnostjo« v prihodnosti?
Res je. Mislim, da je vsakemu športniku to samo še dodatna motivacija. Lahko pa povem, da so me po finalu teka na 400 metrov na svetovnem prvenstvu v Keniji v Nairobiju naslednji dan na njihovi tržnici ljudje prepoznali. Bil je enkraten občutek.
Bi še kaj dodal za naše bralce in mlade športnike, ki so na poti do uspeha?
Vsem bi priporočil, naj uživajo v tem, kar delajo in uspeh bo prišel sam.
Hvala za intervju in velik športni pozdrav.
Novinar
