Javor Škerlj Vogelnik: »Enemu in istemu sporočilu lahko prisluhnemo vsaj iz štirih različnih zornih kotov«

Javor Škerlj Vogelnik, trener komunikacijskih veščin
Javor Škerlj Vogelnik, trener komunikacijskih veščin Foto: Anže Vrabec

Javor Škerlj Vogelnik je trener komunikacijskih veščin in vsestranski umetnik, ki je z nami spregovoril o nenasilni komunikaciji. Mednarodni certificiran trener globalnega pristopa nenasilne komunikacije po Marshallu Rosenbergu je temeljito razložil pojem nenasilne komunikacije in nam podal vpogled v njegovo delo trenerja komunikacijskih veščin.

Kako bi za vse tiste, ki se prvič spoznavajo s tem terminom, razložili nenasilno komunikacijo?

V osnovi gre za globalno uveljavljen pristop, ki ga je razvil ameriški psiholog Marshal Rosenberg in obravnava širok spekter človeškega vedenja, delovanja in komunikacije ter mišljenjskih vzorcev in uporabe moči. Učimo pa se razlikovanja med dvema vrstoma jezika.

Prva vrsta je vsem znana in gre za tako imenovani šakalji jezik, jezik obtoževanja, okrivljanja, postavljanja diagnoz (ti si neumen, nesposoben …), kaznovanja, groženj, evalvacij in drugega. Gre za jezik, ki se je razvil v zadnjih 10000 letih in je vsem poznan, večkrat ga smatramo kot edini možen jezik in kot jezik, ki se nam zdi naraven, vendar to ne drži. Gre torej za mišljenjske vzorce in načine komunikacije, ki smo jih prevzeli z rojstvom in nam niti na pamet ne pade, da obstajajo tudi drugačni načini razmišljanja in uporabe jezika. Govorimo o moralističnem načinu razmišljanja, kjer večinoma sodimo, kaj je prav in kaj ni, kaj se spodobi, kaj bi moralo biti, kako bi moral človek ravnati in kako ne, kdo ima prav in kdo ne, kdo je boljši in kdo slabši, kdo je prvorazredni in kdo drugorazredni in kdo zaslužen nagrade in kdo si zasluži kazni.

Ne pravim, da je s tovrstnim jezikom karkoli narobe ali prav, poanta je v tem, da nas takšen jezik večkrat oddaljuje od sebe in esence ter tega, kar si v odnosih in družbi dejansko želimo ustvarjati. Prav tako nas tak jezik oddaljuje drug od drugega in v odnosih ustvarja razdor, še posebej ko okrivljamo in obtožujemo druge ter jih skušamo nadvladati in spraviti v podrejeni položaj, sebe pa na primer postavljamo v ospredje in v položaj osebe, ki je več vredna od drugih.

Tak način razmišljanja in jezik kot tak sta se začela razvijati v času plemstva in svečeništva, ko so za namen učvrščevanja svojega položaja pričeli uporabljati jezik, ki jih postavlja nad ostalo ljudstvo kot več vredne. To se žal v družbi opaža še danes.

Drugi jezik, ki ga poznamo, pa je tako imenovani žirafji jezik oziroma jezik življenja. Tukaj govorimo o jeziku občutkov in potreb. Vsi ljudje imamo telesa in v vsakem telesu se sprožajo določeni občutki oziroma emocije, ki so lahko kazalci do naših zadovoljenih ali nezadovoljenih potreb. Ko govorimo o jeziku nenasilne komunikacije, preprosto govorimo o jeziku, ki je na neki način vsem ljudem blizu, ker vsi ljudje delimo enake potrebe, ki so univerzalne. To so predvsem potrebe po slišanosti, upoštevanosti, videnosti, učinkovitosti, ljubezni, spoštovanju, enakovrednosti, integriteti in tako dalje.

Tako se s pomočjo nenasilne komunikacije učimo nove forme jezika, torej vokabularja telesnih občutkov, ki opisujejo dogajanje znotraj telesa in vokabularja potreb, ki predstavljajo univerzalne kvalitete, h katerim iz trenutka v trenutek stremimo in jih skušamo kar se da dobro zadovoljiti. Kakršno koli človeško vedenje ali komunikacijski odziv je torej poizkus, s katerim skušamo zadovoljiti določeno potrebo. Večkrat pa so tovrstni poizkusi tragični, kar se kaže v tako imenovanem verbalnem ali celo fizičnem nasilju. Verbalno nasilje kot tako, pa vsaj iz vidika nenasilne komunikacije ne obstaja, vsaj če govorimo o odraslih osebah, ki so sposobne zavestnega razmejevanja in poslušanja bistva (potreb), ki se skriva izza slehernega komunikacijskega odziva.

Govorimo torej tudi o učenju poslušanja in o empatiji. Tako kot poznamo različne mišljenjske vzorce, poznamo tudi različne načine poslušanja. Enemu in istemu sporočilu lahko torej prisluhnemo vsaj iz štirih različnih zornih kotov. Tega nas nihče ne uči in tako navadno, človeka, ki se zdira na nas, smatramo za verbalno nasilnega. Če seveda želimo in se tako odločimo, lahko takemu človeku prisluhnemo iz čisto drugega zornega kota in bomo videli, da je verjetno v stiski, da čuti bolečino ali pa morda jezo in da tovrstnih občutkov ni sposoben obvladovati, da se ni naučil prevzemati odgovornosti za dogajanje znotraj svojega lastnega telesa in da s tem, ko kriči, v bistvu kliče na pomoč, ker vsaj ena izmed njegovih potreb ni zadovoljena ali pa je ogrožena.

Seveda ne pravim, da moramo ostajati v stiku s tako osebo. Vedno imamo izbiro in če se odločimo lahko prisluhnemo sporočilu, ki se skriva izza tega tragičnega izražanja. Lahko torej prisluhnemo esenci, ki se skriva izza besed in izza forme jezika, ki jo ta oseba uporablja. Ko govorim o človeški esenci, govorim torej o človeških potrebah (spoštovanje, slišanost, obzir, mir, svoboda, učinkovitost, razumevanje …).

Nenasilna komunikacija nas torej uči ravno o tem, da vnašamo zavedanje v svojo esenco, v svoje potrebe. Da se skušamo zavedati iz trenutka v trenutek, katere potrebe skušamo zadovoljevati z določenim dejanjem ali komunikacijskim odzivom. Bolj, kot smo v stiku s tovrstno esenco oziroma svojimi potrebami, lažje si potem izbiramo formo jezika, komunikacijske odzive, besede in dejanja, ki bodo v čim večji meri podpirali tovrstne potrebe. Pri vsem tem pa se skušajmo zavedati, da je ista esenca, torej, da so enake potrebe prisotne tudi pri drugih osebah, s katerimi smo v dialogu.

Mednarodni certificirani trener Javor Škerlj Vogelnik je spregovoril o nenasilni komunikaciji
Mednarodni certificirani trener Javor Škerlj Vogelnik je spregovoril o nenasilni komunikaciji Foto: Anže Vrabec

Kaj je »cilj«, ki bi ga podali kot glavnega pri vaših izobraževanjih posameznikom in podjetjem?

Cilj je ozaveščanje manj podpornih načinov razmišljanja in komunikacijskih vzorcev ter učenje novih komunikacijskih odzivov, ki v čim večji meri podpirajo naše potrebe oziroma kvalitete, ki si jih želimo gojiti znotraj naših odnosov ter da smo ob enem s svojim načinom komunikacije v obziru tudi do ostalih ljudi in okolja. V podjetjih tako prihaja do prevpraševanja sistemske postavitve podjetja, ki pa žal večkrat ne podpira širšega spektra potreb zaposlenih. Pod vprašaj pa se prav tako postavlja učinkovitost dela, ki se vsaj iz vidika nenasilne komunikacije obravnava drugače, kot je bolj splošno poznano. Podjetje se torej ne smatra kot učinkovito, če zgolj zasluži večjo količino denarja, medtem ko v ozadju prevladujejo izgorelost zaposlenih, konflikti, nemir, škodovanje okolju in drugo.

Redefinicija učinkovitosti pomeni delovanje na način, ko so poleg delavne učinkovitosti in profita uspešno podprte tudi ostale potrebe zaposlenih, kot so sodelovanje, zdravje, dobro počutje, spanec, pristni odnosi, radost in sproščenost.

Učinkovitost se torej nanaša na sistem, ki omogoča zadovoljevanje čim večjega števila potreb, čim večjih ljudi v čim krajšem času z ozirom na okolje.

Trening komunikacijskih teščin, ki ga vodi mednarodni certifcirani trener Javor Škerlj Vogelnik
Trening komunikacijskih teščin, ki ga vodi mednarodni certificirani trener Javor Škerlj Vogelnik Foto: Saša inkubator

Kaj lahko pričakujejo od vas tisti, ki se odločijo za trening in izobraževanje?

Pričakujejo lahko to, da bom z njimi kot trener komunikacije s 7 letnimi izkušnjami izobraževanja v okviru mednarodnega centra za nenasilno komunikacijo in dela s posamezniki in podjetji. Po drugi strani pa v vsak trening skušam vstopati kot ranljivo človeško bitje, ki prav tako nima vseh odgovorov. In prav sposobnost biti ranljiv se mi zdi ključna za pridobivanje zaupanja in ustvarjanja večje harmonije, še posebej ko delujemo iz pozicije moči kot vodje, direktorji in drugi.

Na mojih delavnicah ne gre za to, da ljudi učim, kako pravilno komunicirati ali pa, da jim podajam neko dogmo o tem, kako bi se morali obnašati kot vzorni državljani, starši ali direktorji. V ospredje se postavlja vzpostavljanje stika z lastno avtentičnostjo ter vabi k ozaveščanju avtentičnosti, ki se izraža v drugih ljudeh. Na podlagi tovrstnega stika pa se povečajo možnosti iskanja podpornih rešitev za obe strani.

Delo poteka preko teoretičnih vsebin nenasilne komunikacije, učenja forme jezika in določenih povedi, predvsem pa je veliko praktičnih vaj in iger vlog, ki ljudem pomagajo pri prepoznavanju ustaljenih in večkrat ne-podpornih načinov razmišljanja in komunikacije ter jih vabijo izven tovrstnih okvirjev.

Naslednja uvodna delavnica nenasilne komunikacije bo 14., 15, in 16. oktobra vsak dan po 3 polne ure v Ljubljani.

Več informacij in povezava do delavnice na razpisanem dogodku.

 

Če se za trenutek vrneva k sami komunikaciji. Kako lahko zaznamo nasilno komunikacijo in kako se lahko oziroma moramo nanjo odzvati?

Ko se naučimo, da obstaja več načinov, kako lahko prisluhnemo določenemu sporočilu, potem nasilna komunikacija ne obstaja več. Saj imamo možnost izbire, iz katerega zornega kota bomo določenemu sporočilu prisluhnili.

Poznamo štiri načine, kako lahko istemu sporočilu prisluhnemo:

  • poslušanje, ko razmišljamo na način, da je z drugo osebo nekaj narobe

  • poslušanje, ko razmišljamo na način, da je z nami nekaj narobe

  • poslušanjem ko vzpostavljamo stik s svojimi občutki in potrebami, ki v dani situaciji so/niso zadovoljene

  • poslušanje, ko vzpostavljamo stik s potrebami druge osebe, za katere smatramo da so/niso zadovoljene

Tako se lahko namesto na besede in na nasilno komunikacijo fokusiramo na to, katere potrebe skuša oseba, s katero smo v dialogu zadovoljiti s svojim načinom izražanja. Se pravi, tudi če nekdo na nas kriči ali nas obtožuje, tega ne smatramo za nasilno komunikacijo, ko se izurimo iz zavedanja, da karkoli druga oseba govori, so to njeni načini, s katerimi skuša zadovoljevati svoje potrebe.

Večkrat gre pri ljudeh, ki se izražajo nasilno oziroma s kričanjem na druge, tudi za način, s katerim sproščajo svoje lastne napetosti in nakopičen stres ter nezadovoljstev. S tem skušajo zadovoljiti svojo potrebo po sprostitvi napetosti. S tem ni nič narobe. Le njihov način, ko ali če to počnejo brez obzira do drugih, po vsej verjetnosti ne podpira potreb ljudi, s katerimi so v interakciji.

Kje vse lahko nenasilno komunikacijo uporabijo, predvsem mladi, ki se že nekako pogovorno v življenju šele iščejo? Bi lahko ob tem povedali tudi kaj o začetku zavedanja samega načina naše komunikacije?

Nenasilna komunikacija se lahko uporablja v vseh aspektih življenja. Morda je pri mladih koristna pri preobražanju osebnih stisk med odraščanjem in pri vzgajanju ljubečega stika s seboj in s svojimi čustvi ter pri avtentičnem izražanju med vrstniki ter pri soočanju s sovražno/napadalno komunikacijo, s katero se morda soočajo.

Težave v komunikaciji pa se lahko pojavijo zaradi privzgojenih mišljenjskih vzorcev, ki delujejo kot programi, v katere slepo verjamemo in ne nujno predstavljajo edine možne resnice. Načinov razmišljanja je namreč veliko. Predominantno razmišljanje se večkrat nanaša na obtoževanje sebe ali drugih, postavljanje zahtev ter moralistično razmišljanje in notranji dialog na način: z mano je nekaj narobe, nisem dober tak, kot sem, vse sem zaje*al, res sem nesposoben.

Bolj kot razmišljamo, da je z nami nekaj narobe, bolj bomo podpihovali občutke krivde, sramu, jeze in ne nazadnje depresije. Gre torej za občutke, ki so v veliki meri sproducirani iz načinov razmišljanja. Pomembno je torej zavedanje, da se lahko priučimo tudi drugačnega načina razmišljanja in zato je potreben trening oziroma da nas o tem nekdo obvesti. Mišljenjski vzorci potem vplivajo na našo komunikacijo in tudi na čustva. Enako velja, ko govorimo o potrebah. Zadovoljene potrebe bodo vzbudile svetlejši spekter občutkov (radost, pretok, navdih …), nezadovoljene pa temnejšega (žalost, tesnoba, strah …). Tako si lahko pomagamo z vnašanjem zavedanja v svoje misli.

Ko se v nas porajajo obsojajoče misli, lahko takrat preverimo, kako se v tisti situaciji počutimo v telesu. Telesni občutek pa nas lahko pripelje v globlji stik z našimi potrebami, kar lahko ovekovečimo. Na ta način se lahko izognemo nepodpornemu obsojanju sebe ali drugih in tako raje preko stika s svojimi potrebami oblikujemo konkretne in izvedljive akcije ter prošnje za katere menimo, da bodo čim bolje podpirale naše potrebe. Tak enostavni proces nam omogoča hitrejši premik naprej v želeni smeri. Sicer obstaja velika možnost, da bomo ostali ujeti v začaranem krogu obsojajočih misli, kar lahko kot že rečeno vodi do intenzivnih občutkov krivde, sramu, jeze nase in na svet, ter depresije.

V intervjujih in pogovorih večkrat omenite čustveno zrelost in njen pomen pri komunikaciji z drugimi ljudmi. Kaj točna je čustvena zrelost, kakšno vlogo igra pri komunikaciji in kako jo lahko sami izboljšamo?

Gre za zavedanje, da so naša čustva naši zavezniki. Da ni nobene potrebe, da se v njih utapljamo ali jih tlačimo. Čustva vsebujejo veliko življenjske energije. Emotion = energy in motion. Gre torej za energijo, ki naj se jo naučimo premikati in uporabljati za namen zadovoljevanja potreb in za namen proaktivnosti. Za mnoge je energijski potencial naših čustev pre-intenziven in se zato od njih odrežejo ter se izogibajo stika z njimi. Prav tako veliko ljudi slepo verjame prepričanjem, da je s čustvi nekaj narobe. V bistvu gre za veliko darilo naših teles, kjer se skriva veliko naše moči.

Čustvena inteligenca je torej sposobnost zavestnega stika s čustvi in občutki in prevezamnje odgovornosti za njihov energijski naboj. Prav tako gre za načine, kako lahko tovrstni energijski naboj zavestno prepuščamo, da se izraža skozi naša telesa (jok …), preobražamo (s pomočjo dihalnih tehnik, zavestnega gibanja, glasu) in usmerjamo v željeno smer ko-kreacije in proaktivnosti.

Skozi čustva se lahko sprošča (npr preko joka) tudi ujeta energija iz preteklih nepredelanih dogodkov (travm), tako si lahko s pomočjo čustvene inteligence pomagamo pri zdravljenju oziroma preobražanju travmatičnih izkušenj kar posledično vpliva tudi na osvobajanje iz omejujočih prepričanj in navsezadnje na percepcijo sebe, ljudi okoli nas in sveta. Ključno pri vsem tem je, da se naučimo, spreminjanja odnosa, ki ga gojimo do čustev, da se zavedamo, da z nobenim občutkom ali čustvom ni ničesar prav ali narobe. Da gre za jezik našega organizma, našega telesa in da temu jeziku prisluhnemo.

Nenasilna komunikacija nas torej uči ravno o tem, da vnašamo zavedanje v našo esenco, v naše potrebe, pravi Javor Škerlj Vogelnik
Nenasilna komunikacija nas torej uči ravno o tem, da vnašamo zavedanje v našo esenco, v naše potrebe, pravi Javor Škerlj Vogelnik Foto: Saša inkubator

V zadnjih nekaj letih smo v družbi opazili kar nekaj sprememb v komunikaciji, ki bi morala biti zrela in nežaljiva. Kako lahko način komunikacije v družbi vpliva na naše dojemanje tega, kar je v komunikaciji normalno zdaj in na komunikacijo samo?

Menim, da komunikacija, kakršno poznamo v današnji družbi, obstaja že več tisoč let. Govorim torej o zastarelih vzorcih boja za premoč, nadvladovanja, obsojanja, kazni, groženj. Ne pravim, da je s temi vzorci karkoli prav ali narobe, opažam le, da večkrat ne podpirajo harmonije in povezanosti kakršne si želimo. Do takšnega načina komunikacije je prišlo, ker smo se drug od drugega oddaljili in pozabili na skupni imenovalec, na stik z našimi hrepenenji in potrebami, ki prebivajo znotraj nas vseh. Poleg tega smo se oddaljili od inteligence lastnih teles in brez pomislekov dopustili, da nas vodijo pridobljeni umskimi moralističnimi programi razmišljanja. Načini, kako razmišljamo ter naš notranji dialog skupaj s čustvenim nabojem, ki je večkrat nezaveden pa v veliki meri vplivajo na naše zaznavanje sebe, drugih in okolice.

Če govorimo o tem, kaj je normalno in kaj ni normalno že sodimo. Vsaka sodba pa je zgolj tragičen poizkus zadovoljevanja določenih potreb. Ugibam, da morda marsikoga zaskrbi, ko opazi, na kakšen način komunicirajo ljudje na ulicah, v podjetjih, političnih krogih, prav tako ugibam, da morda tovrstne skrbi izhajajo iz potreb po večji integriteti, spoštovanju morda celo varnosti in upoštevanosti po kateri hrepenimo znotraj posameznih družbenih segmentov?

Če rečemo nekomu, da je žaljiv ali nezrel prav tako obsojamo. Pozabili smo na različne načine poslušanja esence sporočila, ki se skriva izza besed, ki nam jih določena oseba izreka. Pozabili smo, da druge osebe ne morejo biti odgovorne za to, kako se mi počutimo. Pozabili smo, da so besede lahko zgolj sprožilci za naše občutke, medtem ko vzrok zanje tiči znotraj nas, naših potlačenih in nepredelanih občutkih, travmah in v načinu, kako se določenemu sporočilu odločimo prisluhniti.

Družba in okolica, v kateri se nahajamo, prav gotovo vplivata na nas, vendar imamo tudi mi sami moč vplivanja na okolico in družbo. S tem ko sami ozaveščamo, prevprašujemo in preobražamo lastne načine razmišljanja in komunikacije, na tak način odpiramo prostor za spremembo in ozaveščanje tudi pri drugih. Pomembno je torej spoznavanje dejstva, da imamo moč in vpliv odločanja o tem, kakšen pomen bomo pripisali stvarem, ki se nam v življenju dogajajo. Prav tako lahko vplivamo na perspektivo, iz katere bomo na določen dogodek gledali. Naša percepcija pa je pogojena z našim notranjim dialogom, ki kliče k stiku z esenco življenja znotraj naših teles.

O Javorju Škerlju Vogelniku

Vse in še več o delu Javorja Škerlja Vogelnika lahko najdeš na njegovi spletni strani. Redno objavlja tudi na svojem Facebook profilu, video vsebine pa najdeš na YouTube kanalu.

Vabi vse, da obiščejo njegovo spletno stran, stopite z njim v stik in mu postavite kakršno koli vprašanje.

Prejšnji članekAvatar, po vsem tem času? Vedno
Naslednji članekAli robotski sesalec lahko poškoduje lesena tla?

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.