(Intervju) Tomaž Gorec o avtobiografiji: »Hlinjenje prijaznosti mi gre bolj na živce kot kontroverznost«

Tomaž Gorec o avtobiografiji Vse se da, če se hoče
Tomaž Gorec o avtobiografiji Vse se da, če se hoče

Tomaž Gorec je nekomu znan kot podjetnik, drugemu kot potovalec in vloger ter tretjemu kot lastnik diskoteke Africe. Tu je še mnogo povezav, danes pa mu lahko dodamo še avtor lastne biografije z naslovom Vse se da, če se hoče! Ob izidu knjige sva se usedla in spregovorila nekaj besed o knjigi, ki jo že na naslovnici krasijo zanimivi napisi – ti vsekakor pritegnejo oči bralcev.

Avtobiografija Tomaža Gorca: Vse se da, če se hoče

Poleg naslova lahko vidimo zapise »Priročnik za življenje in posel«, »Razgaljen do golega« in »To je knjiga, nad katero se boste mogoče zgražali. Ampak iz nje se boste veliko naučili.« Tako je bilo moje prvo vprašanje seveda vezano na napise, ki ne delujejo kot clickbait. »To pomeni, da sem napisal resnične stvari, ki so se mi zgodile in sem zanje prepričan, da jih ne bi napisal nihče drug oziroma bi se med dvema milijonoma Slovencev morda našli kaki trije,« pove Tomaž, ki dodaja, da ni ničesar olepševal.

To pa ne pomeni, da kot podjetnik, bralec in avtor ni imel v mislih tudi drugih asociacij. Tako se spominja: »Asociacija na čas pisanja, ko sem razmišljal, če bi nekaj zapisal ali ne. Bi dal to notri ali ne, verjetno se bodo nekateri zgražali, prepričan pa sem, da bodo te zgodbe ljudje najraje brali. Navsezadnje smo ljudje tudi taki, da knjigo kupimo glede na naslovnico in se mi je zdelo pravično, da bralcem tako sporočim, kaj pričakovati v sami knjigi.« Pri tem misli na »Zgodbe, ki bi jih malokdo zaupal brez olepšav.«

Dodaten vpogled v vsebino knjige nam razkrije kazalo, v katerem najdemo kar nekaj zanimiv in predvsem »sočnih« naslovov. Tomaž omeni, da je »izhajal iz tega, da mora biti naslov zanimiv, če hoče, da bodo ljudje brali

Tomaž Gorec za svojo knjigo obljublja, da je brez dlake na jeziku
Tomaž Gorec za svojo knjigo obljublja, da je brez dlake na jeziku

O poslu, ljubezni, clickbaitih in zanimivih zgodbah

Ob tem se ponovno dotakne na mojo omembo besede clickbait, ki jo v zadnjih letih tako radi uporabljamo: »Mislim, da je clickbait bolj povezava na naslov članka, ki potem nima veliko veze z napisanim. Spomnim se članka z naslovom ‘Janko padel v petnajstmetrski prepad’, ki sem ga radovedno bral in nato izvedel, da gre za jagnje po imenu Janko. Seveda se trudim pisati čim bolj zanimive naslove, a ne gre za clickbait.«

Kazalo knjige, ki ga je sicer razkril že na spletni strani svoje knjige, nam ponudi tisti obljubljeni vpogled. Uvod v knjigo sestavljati poglavji ‘Od grdega račka do najbolj zaželenega moškega’ in ‘Kako sem izpeljal dva milijona evrov vreden projekt, čeprav sem imel v žepu samo dva tisoč evrov’. Obe namigujeta na rdeči niti knjige, ki je pred nami. »Vsekakor je Diskoteka Africa pomemben mejnik v mojem življenju. Tu so še ljubezenske težave, iz katerih sem se zagotovo naučil ogromno – tudi najhujši trenutek v življenju se mi je zgodil na tem področju. Vseeno bi rekel, da je zanimivo prav vse, ampak knjiga ima že tako skoraj 560 strani v povečanem formati in to je dovolj.« Dodaja, da bo za bralce zagotovo zanimivo branje vzponov in padcev.

Seveda pa se vse začne v otroštvu, za katerega Tomaž meni, da je bila vzgoja skupaj z delovnimi navadami temelj osebe, ki je danes. »Smilijo se mi ljudje, ki nimajo delovnih navad in grejo nato z muko v službo. Da mi ni problem delati, zaslugo pripisujem vzgoji v otroštvu. Tu imajo zasluge izključno moji starši. Oče mi je celo nekaj malega plačal za delo v podjetju, ko sem bil še v osnovni šoli. Nekoč mu je prijatelj rekel, kaj plačuje smrkavca, saj ga živiš. V bistvu me pa oče ni dejansko plačeval, saj sem si s tem denarjem kupil reči, ki bi mi jih moral kupiti on. Zaradi otroštva cenim delo in se zavedam teže denarja. Treba je začeti z malo, če govoriva o finančnem smislu, saj se drugače ne zavedaš številnih dejavnikov življenja.«

Tomaž Gorec: Vse se da, če se hoče!
Tomaž Gorec: Vse se da, če se hoče!

In spomini na otroštvo, odraščanje in prve korake v svet šole, posla, ljubezni in drugih trenutkov, so del vsake biografije. »Še preden je knjiga izšla, sem mislil, da tudi, če ne bi prodal nobenega izvoda, jo je bilo vredno napisati. Premisliš neke reči, pogledaš drugače in navsezadnje si zapisal spomine, ki se jih čez nekaj let morda ne boš več spomnil,« pravi Tomaž, ki dodaja, da je šel pri pisanju čez življenje, naredil malo inventure. »Mogoče bi to moral, na določeni ravni, narediti vsak,« mi omeni in se z veseljem spomni, da je ob pisanju dobil tudi veliko novega veselja za pisanje, in verjame, da je tudi v samem pisanju napredoval.

Tako mi pri tem seveda ne uide omemba, da gre za avtobiografijo in ne biografijo, ki bi jo v njegovem imenu napisal nekdo drug. O tem ni premišljeval, pravi. »To ni bila opcija. Sicer poznam ljudi, ki so jim drugi napisali knjigo. Vem, da sam ne bi mogel reči, da je to moja knjiga. Škoda se mi zdi, da izgubiš to izkušnjo pisanja – kot bi na maratonu izbral neko bližnjico in rekel, da sem pretekel maraton,« pojasni in doda zavedanje, da se je zavestno odločil napisati knjigo in si za to vzel tudi primeren čas. In kot avtor se dobro zaveda, da vsak piše drugače, na svoj način.

Če je ona napisala knjigo, jo bom tudi jaz, saj imam zanimive zgodbe

Pogovor naju odpelje v navdihe in začetke pisanja. »Ko sem imel osemnajst let, sem imel željo, da bom postal kot Zvone Šeruga. Potoval po svetu in pisal knjige. To je bila moja želja. Že okoli leta 2000 sem pisal oziroma opisoval svoja potovanja. Do izida knjige takrat ni prišlo, ampak v glavi je bila zmeraj ideja. Potem sem leta kasneje, natančneje 2019 izdal strokovno knjigo Kako do prvih mest na Googlu, s tematiko, ki mi je pomagala v poslovnem svetu,« pove preteklost izkušenj s pisanjem. No, verjetno ni treba posebej omeniti njegovega bloga, ki spada med najbolj brane in obiskane v Sloveniji.

In prav svojim sledilcem je pred skoraj dvema letoma razkril novoletno zaobljubo pisanja knjige. »Začetek knjige je bil napisan pred skoraj tremi leti, nato pa sem prekinil pisanje. Leta 2023 sem si dal novoletno zaobljubo, da bom napisal knjigo in v mesecih do konca leta resno tiščal in pisal. Kar dolgo je nastajala, če strnim. Če pa izberem neko točko odločitve, da bom napisal avtobiografijo, je bilo to branje knjige Divja. Če je ona napisala knjigo, jo bom tudi jaz, saj imam zanimive zgodbe.«

Diskoteka Africa in Tomaž Gorec

In prav zanimive zgodbe so tisto, kar obljubljata naslovnica in kazalo. Življenje podjetnika, potovalca, javne osebe in še česa bi nas lahko spomnilo na tisti rek, da je nekdo živel več življenj v enem samem. Vsekakor so njegovi sledilci in bralci najbolj pričakovali zgodbe iz Diskoteke Africa, ki je določeno obdobje predstavljala center večernih zabav v Sloveniji. Tomaž se tega dela knjige spominja kot nujnega. »To je bil velik mejnik v življenju. Da mi je to uspelo narediti, sem zelo ponosen, čeprav ni bil finančno uspešen projekt,« omeni. Ob tem mi razkrije, da je knjiga »najbolj podroben vpogled v to obdobje in diskoteko samo. »Mi je že kdo rekel, da kaj naj bere knjigo, če je vse na mojem YouTubu. Ampak ni, ker je tu več zgodb in več podrobnosti. Dobi se drug vpogled, druga globina,« pa opomni na svoj YouTube profil, kjer razkriva zgodbe in dogodivščine, ki jih piše življenje.

Tomaž Gorec o Diskoteki Africa
Tomaž Gorec o Diskoteki Africa, v avtobiografiji predstavi prej še nevidene plati legendarne diskoteke

Velik del njegovega življenja so tudi potovanja, ki jim je namenil svoj delček v knjigi. Sam potovanja primerja s smučanjem, »najprej mučno in naporno, potem pa najlepši užitek.«

»Kdo obožuje potovanja bo to z veseljem bral. Vidim pa močno sporočilo v tem, zakaj potovati, kako potovati in kje najti željo po potovanju,« omeni sporočilnost poglavij in zgodb o potovanjih. Od trenutkov razočaranja do spoznanja, kaj so potovanj zanj. Pri tem poudari, da opaža trend, ko ljudje (pre)pogosto potujejo, ker je to trenutno popularno, da se lahko s tem pohvalijo.

Hlinjenje prijaznosti, iskrenost in biti brez dlake na jeziku

Prav njegova mnenja pa so tisto, ki popestri vsakdan njegovi več desettisočglavi skupini sledilcev. Vsake toliko se znajde tudi pod plazom nesramnih komentarjev, pri čemur bi nekdo navezal stik med njegovimi besedami in izrazom kontroverznost. Sam na to gleda nekoliko drugače. »Hlinjenje prijaznosti mi gre bolj na živce kot kontroverznost. Vsi želijo vsem najboljše, resnica pa je nekaj povsem drugega. Danes vidim več problema v tem, kot pa sami kontroverznosti. Seveda tu ne mislim na to da vse povprek žališ ljudi, čeprav bi iskreno rekel, da so dandanes ljudje včasih prehitro užaljeni. Sam dobim veliko nesramnih komentarjev in verjetno tudi nimam več najboljšega občutka, saj sem postal precej imun na take reči,« je tudi v tem primeru iskren sogovornik.

Tomaž Gorec, potovalec in bloger Biti na očeh javnosti, se tja postavljati dan za dnem, bi lahko imelo določen vpliv na samo osebo. »Mislim, da sem povsem isti na družbenih omrežjih, v knjigi in v živo. Vem pa, da me ljudje vidijo drugače. Življenje me je naučilo, da človeka ne sodim, dokler ga ne spoznam. Da vsaj eno kavico spijeva,« pove Tomaž o dejstvu, da se vsak dan sooča s komentarji, ki jih piše ljudje, ki ga ne poznajo. Meni, da bi večina teh ljudi spremenila mnenje, če bi ga spoznali v živo.

Doda, da se je že večkrat zgodilo, da so o njem pisali zelo grde stvari, kasneje pa želeli z njim na kavo. »Ljudem drugi ljudje hitro niso všeč, stopijo na nek žulj in ne razumemo njihovih odzivov. Nekdo je lahko užaljen, če ga nekdo ne pozdravi, resnica pa je, da je ta oseba tako sramežljiva, da ne bo nikogar pozdravila. Izkušnje so me naučile, da ljudi ne ocenjujem tako hitro.«

Vse se da, če se hoče!

Vse se da, če se hoče! je vseeno srčika najinega pogovora. Vrneva se k bralnemu občinstvu, pri čemur Tomaž Gorec pove, da je knjiga namenjena vsem. »Prepričan sem, da če prebereš mojo knjigo, dobiš motivacijo. Vsak ima v življenju vzpone in padce, iz mojih neuspehov in uspehov pa se da marsikaj naučiti. V knjigi je zajetih veliko tematik, zato lahko rečem, da je knjiga namenjena vsakemu bralcu. Tudi za mlade. Bi si upal reči, da lahko knjigo še na plaži bereš, saj je napolnjena z zanimivi zgodbami,« pojasni.

Seveda se ob tem nasloni na pomen knjig v njegovem življenju. »Ko pomislim pri sebi, ne morem verjeti, koliko sem se naučil iz knjig. Ljudje se ne zavedamo, koliko znanja je v knjigah. Če bi deset odstotkov gledanja televizije usmerili v branje knjig, bi lahko dosegli marsikaj. Prav rad bi naredil raziskavo, kjer bi stotim ljudem dal za prebrati trideset določenih knjig in potem primerjal prej in potem,« omeni tiho željo o raziskavi, ki bi še dodatno potrdila pozitiven vpliv, ki ga ima lahko branje na naša življenja, posel in odnose.

Kot pravi, je vse to lahko njegova avtobiografija Vse se da, če se hoče!

Kakšni bolniki mene HEJTAJO 😦 Dobre knjige - Intervju Tomaž Gorec

Urednik portala Student.si

Prejšnji članekDržava v naši bližini, ki jo moraš videti, preden gredo cene v nebo
Naslednji članekKlub alumnov Univerze v Ljubljani, kaj vse moraš vedeti o njem

Urednik portala Student.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.