Nostalgija ali pomanjkanje idej? Kratka analiza trenda, ki prevladuje v mainstreamovskem filmu zadnje desetletje. Hollywood v zadnjem desetletju stavi na remake, predelave filmov, ki smo jih že videli in z njimi odraščali. Čeprav tovrstne predelave niso nič novega, dvigajo ogromno prahu, predvsem med ljubitelji Disneyjevih klasik, kot so Levji kralj, Ariel, Sneguljčica in mnoge druge. Tudi oboževalci franšize Harry Potter imajo mešane občutke ob prihajajoči serijski predelavi.
Kje se je vse začelo?
Film je mlada umetnost. Njegovo rojstvo obeležuje prva javna filmska projekcija bratov Lumière, 28. decembra 1895 v Parizu. Filmska zgodovina je torej v primerjavi s katerokoli drugo umetniško prakso izrazito mlada, a kljub temu bogata. Prvi zabeleženi remake se je pojavil že leto pozneje, leta 1896. Georges Méliès je predelal Lumièrov film Partie d’écarté in ustvaril eno prvih filmskih predelav v zgodovini, Une partie de cartes.
Predelave ali remaki v samih začetkih filma so bile pogoste, saj so služile kot učni proces. Zgodbe so bile preproste in jih ni bilo težko poustvariti, pogosto kar v domačem okolju.
Mnogi kot prvi pravi remake obravnavajo film The Great Train Robbery (1903), ki je že leto po svojem izidu dobil dobesedno predelavo, ki je sledila izvirniku posnetek za posnetkom. Tudi The Battle of the Sexes (1914) je izstopajoč primer, saj je film leta 1928 znova izšel, tokrat opremljen z zvočnimi učinki in glasbo. Pogosto je torej šlo za željo po tehnični dovršenosti ali nadgradnje že popularne zgodbe.
Kako se to razlikuje od današnjih predelav?
Medtem ko so zgodnje predelave nastajale iz tehničnih razlogov; zvoka, barvnega filma in boljših kamer; imajo današnje drugačno logiko. Filmska tehnologija je v zgodnjem obdobju hitro napredovala in predelave so bile pogosto neposreden odgovor na te spremembe, kar dobro odraža primer The Battle of Sexes. Danes se tehnologija sicer še vedno razvija, a ti napredki niso več tako drastični ali revolucionarni za širšo javnost. Vodilni motivi sodobnih filmskih predelav so trije: ekonomija tveganja, nostalgija kot tržna strategija in tehnološki argument, ki se ponavlja.
Zakaj studii igrajo na varno?
Ekonomija tveganja deluje, ker so predelave med publiko že preverjene. Možnost neuspeha drage produkcije je namreč manjša, če ime zgodbe publika že pozna. Čeprav so mnoge predelave sprejete kritično in hladno, je zaslužek pogosto večmilijonski, ali v primeru Levjega kralja (2019) kar milijardni, saj se publika preprosto ne more upreti možnosti, da bi predelano klasiko ocenila na lastne oči.
Med milenijci in generacijo Z je še posebej učinkovita nostalgija kot tržna strategija. Ti generaciji sta odraščali med tehnološkim prelomom, z mnogimi klasičnimi filmi, ki so oblikovali njihovo otroštvo. Danes plačujeta vstopnice, da bi te zgodbe znova doživeli in pozabili na bremena odraslosti. Ponuja se tudi priložnost za večgeneracijsko povezovanje, morda celo z njihovimi lastnimi otroki, da lahko delijo delček otroške čarovnije. Filmska industrija tako v veliki meri igra na karto podzavestnih čustev, pogosto pa lahko hrepenenje po preteklosti, prinese nezadovoljstvo s sedanjostjo.
Kot tretji vodilni motiv se ponavlja tehnološki argument. Tehnologije kot so CGI, IMAX ter Dolby Atmos, so sodobne kinematografske pridobitve, ki producente spodbujajo k ponovnemu snemanju starih zgodb v novi preobleki. V tem pogledu se sodobne predelave presenetljivo malo razlikujejo od zgodnjih, le da je bila takrat revolucija zvok, danes pa je to vizualni spektakel.
Meja med predelavo in adaptacijo
Podoben pojav, ki v zadnjem času močno odmeva, je mogoče opaziti pri prihajajoči serijski adaptaciji franšize Harry Potter. Čeprav prihajajoča serijska različica tehnično ni remake filmske franšize, temveč nova adaptacija knjižne predloge, odpira podobna vprašanja. Projekt temelji na eni najbolj prepoznavnih zgodb sodobne popularne kulture, zato studio računa na zvesto občinstvo.
Napoved serije je sprožila burne razprave o igralski zasedbi, zvestobi knjižni predlogi ter vprašanju, ali je nova adaptacija sploh potrebna. Po drugi strani daljši televizijski format omogoča natančnejšo obravnavo izvirne knjižne predloge, ki ji filmi zaradi časovnih omejitev niso mogli v celoti slediti. Del občinstva kljub temu izraža nezaupanje v to obljubo, saj meni, da izbrana igralska zasedba ne ustreza vsem opisom iz knjižne predloge. Primer Harryja Potterja tako jasno pokaže, da meja med remakeom, reinterpretacijo in novo adaptacijo ni vedno povsem jasna.
Filmske predelave, ki so boljše od originala
Mnoge filmske predelave so vseeno več kot uspešne in nekatere celo bolj priljubljene od originalov. Razlogi? Pogosto je predelava tehnološko naprednejša, zato jo lahko mlajše občinstvo lažje gleda. Črno-belih, morda celo nemih klasičnih filmov ne cenijo vsi.
Razlogi so lahko tudi tako specifični, kot so premikanje kamere, posebni učinki, boljša osvetlitev, scenografija, kostumi ali preprosto igralska zasedba. V zadnjem desetletju ali dveh, pa je to še vedno redkost.
Prepričljivejši razlog, zakaj bi lahko bil remake boljši od originala, je včasih natančnost literarnega dela, na katerem film temelji. Čeprav je tema filmskih literarnih adaptacij lahko sama po sebi burna in kompleksna, je razvidno, da si občinstvo želi striktnega sledenja predlogi.
Zakaj so uspešne predelave izjema in ne pravilo?
Eden ključnih razlogov, da so uspešne predelave izjema in ne pravilo je, da remake pogosto težko opraviči svoj obstoj. Če gledalcu ni ponujena nova interpretacija, drugačen avtorski pogled ali komentar, ostane morda le tehnično lepša kopija filma, ki že obstaja. Primerjave z izvirnikom so pri remakeih neizogibne, zato ne zadostuje, da predelava preseže zgolj izboljšano grafiko ali posebne učinke.
Uspešni remakei posledično niso tisti, ki izvirnik posnemajo, temveč tisti, ki ga reinterpretirajo. Pomembnost razumevanja adaptacije, reinterpretacije in inspiracije, je zato ključna, brez jasnega namena in smeri, je uspeh težko pričakovan. Filmi, kot sta Stvor (The Thing, 1982) ali Dvojna igra (The Departed, 2006), niso uspeli zaradi večjega proračuna, temveč zato, ker je zgodbi bila ponujena nova avtorska vizija, ki jo je občinstvo prepoznalo in cenilo. Medtem večina sodobnih predelav ostaja ujeta med željo po zvestobi originalu in strahom pred spremembami, kar pogosto ne zadovolji niti novih niti dolgoletnih privržencev filma.
Nostalgija ali pomanjkanje idej?
Vprašanje, ali Hollywood trpi za pomanjkanjem idej, je morda v neki meri zavajajoče. Idej namreč ne primanjkuje , in tudi če bi jih, je čar filma v tem, da obstaja neskončno perspektiv in načinov, kako povedati zgodbo. V pomanjkanju je predvsem pripravljenost studiev, da vanje vlagajo več sto miljonske proračune. Zaradi nenehne rasti stroškov produkcije, izvirne zgodbe predstavljajo večje finančno tveganje kot zgodbe, ki so pri občinstvu že prepoznavne in preverjene.
Nostalgija tako ni nujno nasprotovanje ustvarjalnosti, je poslovni model, hkrati pa odraz trenutne družbene mentalitete. Studii vedo, da znana imena pritegnejo občinstvo na tako kontroverzni kot tudi radovedno kritični ravni, hkrati pa jim to olajša trženje in poveča gledanost. Sočasno pa ravno ta strategija povzroča tenzijo in zmanjšuje prostor za nove in izvirne zgodbe v filmski industriji. Lahko bi rekli, da film prisilno stagnira. Paradoks današnjega Hollywooda je, da občinstvo neomajno izraža utrujenost nad nenehnimi predelavami, ki hkrati zasedajo vrhove blagajn.
Bo Hollywood obrnil nov list?
Dokler bodo finančni rezultati spodbujali takšno strategijo, ne bo razloga, da bi jo studii opustili. Vprašanje ni, ali studii premorejo dovolj novih idej, ampak, ali jih je občinstvo pripravljeno nagraditi. Neodvisne produkcije so v zadnjem desetletju sicer dokazale, da obstaja prostor za izvirne, kot tudi nizkoproračunske zgodbe, vendar tudi te vedno volj delujejo v okolju, kjer imajo tehnologija, podatki in umetna inteligenca vse večjo vlogo pri odločanju o tem, kaj bo zares prišlo na velika platna.
Morda pa je odgovor na vprašanje, ali bo Hollywood kdaj prenehal reciklirati, že pred nami. V zadnjih letih se namreč nakazuje vrnitev gotske estetike in nekoliko drznejši avtorski pristopi. Gre morda za trend, ki bi utegnil premakniti iglo od nostalgije k nečemu svežemu? Ali bo to pomenilo odmik od nostalgije in začetek novega ustvarjalnega obdobja, bo pokazal čas. Za zdaj je jasno, da problematika ne leži v pomanjkanju idej, temveč ker se stare zgodbe še vedno odlično prodajajo.
