Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije.
Vsako nacionalno združenje je lahko predlagalo po en celovečerni igrani, kratki igrani, dokumentarni, dva študentska in na novo restavriran film. Poleg tega so potekale tudi tri okrogle mize o pogojih za delo filmskih ustvarjalcev, skrbi za filmsko dediščino in pogovor s študenti o njihovi karierni poti po končanem študiju.
Kaj priporočamo z balKam festivala?
Definitivno film Pjera Žalice Praznik dela (direktor fotografije: Almir Đikoli). Protagonist Armin po desetih letih življenja v Nemčiji pozno ponoči prispe v Bosno. Ravno se je poročil in želi presenetiti očeta Fuda za prvomajske praznike. Toda očeta ni doma in sosed mu pove, da so ga aretirali, a nihče ne ve, zakaj.
Film pretkano z veliko humorja in senzibilnosti pluje med težkimi temami kolektivnega spomina, generacijske postvojne travme, narodnega ponosa, izseljenosti in domotožja ter nenazadnje medsosedske in družinske povezanosti in ljubezni. In vse to v soju žarnice nad vrtno mizo, mizo stalnico, kjer posedajo prijatelji in se spogledujejo nad zelenimi steklenicami, med pomenki o tem, kaj bodo žarili za prvi maj, medtem, ko jih žene kot ostrostrelke opazujejo in ljubeznivo nadzorujejo izza vogalov. Osebno vsekakor močno priporočam!
Ne moremo tudi mimo barvenga prikaza – čeprav gre za črno-beli film – slovenske kulture intenzivnega pitja na izletu zagorskega pihalnega orkestra v Avstrijo, kjer se udeležijo festivala “pleh muske” in se nadvse pisano vtisnejo v spomin domačinov. Film Orkester (direktor fotografije: Simon Tanšek) je na trenutke morda preveč realistična satirična dramedija, ki človeku vzbudi vprašanje: “koliko izrazov, ki nagovarjajo k pitju, vendar pozna slovenščina?”
Poleg tega sta zanimiva tudi dokumentarna filma Rudarke (direktorica fotografije: Marija Đoković) in Temni pokrov sveta (direktor fotografije: Rado Likon). Prvi prikazuje delo žensk v rudniku rjavega premoga Rembas, drugi pa ozavešča in opozarja na prisotnost črnega ogljika v zraku in ob tem ustvarja profil Matevža Lenarčiča – biologa, alpinista, okoljevarstvenika, fotografa in letalca, ki v svojem malem letalu opravlja meritve zraka, fotografira plasti zraka ob sončnem vzhodu in zahodu in pa predvsem opozarja na pomembne okoljske spremembe, ki ogrožajo našo prihodnost.
Eskapistično prebolevanje srtega srca na Braču
Letošnja novost je bila tekmovalna sekcija in podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu. S študentskimi filmi festival vzpostavlja pregled najvidnejših predstavnikov študentske produkcije in obenem tudi večjo povezanost akademij s področja Balkana.
Nagrado je prejel Filip Stojanović za film »Tetka«. Nagrajeni film prikazuje dobro komunikacijo med direktorjem fotografije in režiserjem, ki je dala izjemen rezultat, svobodo ustvarjanja in fotografijo, ki je v skladu s zgodbe ne glede na omejitve produkcijskega okolja. Film je namreč snemala zelo majhna ekipa, ki se je po besedah režiserke Milice Spasojević sprehajala po Braču in za rokav pocukala mimoidoče, da so se jim pridružili bodisi kot igralci ali asistenti. Poleg tega so na setu uporabljali zgolj naravno svetlobo, kar je snemanje še otežilo oziroma ustvarjalcev predstavljalo dodaten izziv.
Ostali kratki študentski filmi vredni ogleda
Poleg nagrajene zgodbe mlade Višnje, ki ob pomoči novo-posvojene tete Mare preboleva končano najstniško ljubezen smo si ogledali tudi druge. Film Daljne njive (direktor fotografije: Tadej Vintar) na primer predstavlja Jeanovo prestajanje kazenskih počitnic na slovenskem podeželju. Mladi francoski huligan se nenehno zoperstavlja pravilom in avtoriteti, dokler njegovega srca ne omehčajo prava slovenska jabolka.
Film Koraki (direktor fotografije: Aleksa Trkulja) predstavlja zgodbo dveh bratov, ki se znajdeta v situaciji, kjer nogometno navijaštvo postane nevarno tolpaštvo. Starejši brat skuša mlajšega spraviti na pravo pot, a se mu ta izmika in vztraja v svojem huliganstvu vse dokler ne postane prepozno. Čeprav je kratek, film z grajenjem suspenza in temačno atmosfero odlično ponazori občutja strahu in tesnobe.
Film Cimer (direktor fotografije: Domen Martinčič) slika odnos Tonija in Mirne, ki si delita stanovanje in vsakodnevne trenutke njunih življenj. Podobno kot v Daljnih njivah ima tudi v tem filmu veliko vlogo tišina oziroma odsotnost dialoga, ki preusmerja pozornost na majhne premike protagonistov in njihovo zaznavanje okoliša.
Iz drugega cikla sta omembe vredna še filma Punjene paprike (direktorica fotografije: Reni Babič) in Rdeče bermude (direktor fotografije: Faris Avdić). Prvi prisrčno predstavi, kako babica Djulsuma ozdravi vnuka Roka odvisnosti od drog s pomočjo vrtnarjenja. Rast paprik, ki se na koncu filma sklepno zopet pojavijo na krožniku – polnjene – kot na začetku, simbolizirajo njuno skupno delo in rast odnosa ter s tem tudi rast Rokovega zdravega življenja.
Rdeče bermude subtilno in posredno prikazujejo zgodbo spolnega nadlegovanja deklice, ki zaradi te izkušnje zasovraži svojo najljubšo barvo – rdečo. Presunljive so predvsem scene mame, ki ne ve, kako bi se s situacijo sploh spopadla: navdaja jo z gnusom, krivdo in hkrati močnim sočutjem in žalostjo.
Obiskanost
Kljub izjemnemu programu so se večine projekcij udeležili predvsem sodelujoči na festivalu; organizatorji in gostje. Zunanjih obiskovalcev je bilo precej malo. Najbolj obiskane so bile večerne projekcije v sklopu Legende, kamor spadajo celovečerni na novo restavrirani filmi, kot so na primer filmi Slike iz življenja udarnika, Most in Pop Ćira in pop Spira.
Škoda je, da se za ogled ni odločilo več ljudi, poleg tega pa so bile mnoge projekcije brezplačne. Festival je filmskim navdušencem omogočal tudi spoznavanje izjemnih snemalcev, ki so z veseljem odgovarjali na vprašanja publike in delili zanimive behind-the-scenes zgodbe. Drugi dan pa je bilo druženje še bolj intenzivno, saj se je odvila že tradicionalna »rakijada« – poskušanje rakije in šnopsa iz vseh sodelujočih držav. Zato se splača potruditi, da balKam festivala ne zamudiš naslednje leto!
Novinar
