Državljanska vojna je film Alexa Garlanda, ki prikazuje Združene države Amerike v fiktivni prihodnosti dežele, ki jo je razdelila vojna. Film je v kina prispel v letu ameriških volitev, zaradi česar so se že pred predvajanjem nad avtorja zgrnile kritike, da gre za neodgovorno dejanje. Čeprav sam meni, da ima premalo informacij in vpogledov v to, če gre za odgovorno ali neodgovorno dejanje, je film prišel ob pravem času. Vsaj glede na način, ki je bil izbran za predstavitev osnovne ideje. Državljanska vojna je uničujoče močan film.
Scenarist in režiser Alex Garland, ki ga lahko brez dvoma uvrstimo med najboljše vseh časov, predstavlja (za zdaj) zaključni film svoje režiserske kariere. Le spomnimo na preteklost britanskega avtorja. Po romanu Obala (The Beach), ki ga je režiral Danny Boyle, sta oba združila moči pri legendarni grozljivki 28 dni pozneje (28 Days Later). Sledili so si Sončna svetloba (Sunshine), Ne izpusti me (Never Let Me Go), Dredd in nato filmski četvorček, ki ga je režiral sam, saj ni želel, da bi se podrobnosti njegovega scenarija spremenila, ko bi jih uporabil drug režiser. To so Ex Machina, Izničenje (Annihilation), Moški (Men) in zdaj Državljanska vojna (Civil War), ki je zaključek štiriperesne deteljice.
Državljanska vojna skozi oči vojnih novinarjev
V času ameriške državljanske vojne med avtoritarno ameriško vlado in ločenimi sekcijami sledimo vojni fotografinji Lee Smith (Kirsten Dunst), ki reši mlado in nadobudno fotografinjo Jessie (Cailee Spaeny) pred samomorilskim bombardiranjem sredi Brooklyna. Mladenka se pridruži Lee, njenemu sodelavcu Joelu (Wagner Moura) in starejšemu Sammyju (Stephen McKinley Henderson) na poti v Washington, kjer želi opraviti intervju s predsednikom (Nick Offerman), še pred padcem prestolnice. Kot novinarji želijo dobiti »tisti prizor« in »tisto besedo«, ki bo v zgodovini pomenila več, kot vojna.
Ker pot iz New Yorka v Washington prenevarna, se z avtom odpravijo skozi Pittsburgh, skoraj štiri ure vožnje severozahodno od prestolnice in nato v Charlottesville južno od prestolnice, kjer so se združile Zahodne sile, ki jim poveljuje zveza Kalifornije in Teksasa. Na njihovi poti, ki je daleč od tistih iz filmov ceste, ki jih poznamo, ne izvemo veliko tega, kaj se je dejansko zgodilo v ZDA in kako je prišlo do vojne. Bistvene so posledice, ki so nastale. Izvemo še, da nad Washington pritisk vrši Floridska zveza, svoje območje pa je nastal tudi severozahod Amerike, ki je znan kot New Peoples Army.
S kratkimi, skoraj epizodičnimi postanki na poti, prejmemo nekaj distopične realnosti, ki je nastala kot posledica vojne. Prevlada kanadskih dolarjev nad ameriškimi, velikanski stadioni kot begunski tabori, neprestano streljanje in bliskanje eksplozij sredi noči, propagandna sporočila in še marsikaj drugega. Vse to pa se skorajda skrije pred trenutki, ki niso vezani na same vojaške spopade, temveč na skupine ljudi, ki so vzeli pravico v svoje roke. Vsak trenutek prinese nekaj pomena k filmu, ki se sicer pametno izogne primerjavi s trenutnim političnim stanjem onkraj luže, a vseeno pokaže dovolj posledic konflikta, da neke resnične predzgodbe ne potrebujemo, zavedamo pa se stanja kot takega.
Kradljivci prizorov so navadni ljudje, oportunisti z izprijenimi cilji
S štirimi glavnimi liki preživimo dovolj časa, da nam je jasna njihova trenutna življenjska faza. Mladenka, ki naivno vstopa v življenje in se ne zaveda njegovih nevarnosti. Karpedijemovec, ki adrenalinsko gleda na celotno situacijo, četudi zelo nevarno. Karieristka (najverjetneje), ki ji je uspelo že vse, njena kariera pa se bliža zahodu. In na koncu ostareli modrec, ki se že zaveda svoje minljivosti. Kot gledalec smo seveda postavljeni v lik mladenke, ki takih dogodkov, tako kot mi, še ni doživela in jih vidi prvič.
Po večini so trenutki šoka predstavljeni z njenimi odzivi, a ne vedno, saj Alex Garland poskrbi za nekaj izredno napetih in na trenutke celo grotesknih prizorov, ki slonijo na šok-faktorju. Tu prednjači prizor s skupino oboroženih, ki ji ukazuje psihopatski možak v vojaški opremi. Upodobi ga Jesse Plemons, ki zabetonira dejstvo, da gre v zadnjih letih za enega najboljših igralcev in kradljivcev prizorov in celo filmov, sam prizor pa nekaj najbolj napetega v zadnjem času. In vprašanje: »Kakšen Američan?« na poved, da so ameriški novinarji, je obraten prikaz prizora z ostrostrelcem, kjer v prvi vrsti ne gre za politično nagnjenje, temveč zgolj golo dejstvo, da nekdo strelja na glavne like. In pri vsem tem je treba pohvaliti osrednjo igralsko zasedbo, brez katere film ne bi tako odmeval v očeh in srcu gledalca. Ne glede na vse pa se bo tudi tokrat film soočal s kritikami predhodnikov v režiserjevi karieri, ki pa bo pri nekaterih držala, pri drugih pač ne.
Uporaba fotografij, glasbe in zvoka
Film je pravcata zvočna in vizualna poslastica, v kateri je moč iskati prikaz ameriške družbe skozi oči nostalgije na eni ter brutalno resničnostjo na drugi strani. Tu imam v mislih predvsem obe fotografinji, kjer se starejša poslužuje digitalnih fotografij, ki stojijo v krutem trenutku, in fotografije mlajše, ki za razvijanje črno-belih fotografij uporablja tekočino, samim trenutkom pa daje občutek večnosti in veličine. Tudi glasbene izbire, ki zavzemajo vse od De La Soul pa do Suicide, se zdijo kot sprožilec za ameriško nostalgijo nekih lepših in združenih časov.
Izbira Alexa Garlanda, da celoten koncept predstavi skozi oči vojnih novinarjev, je izredno premetena, a bi znala gledalce, ki si želijo le spopadov, pustila na cedilu. Morda je v prvi vrsti film opomin na pomen objektivnega in nepristranskega novinarstva, za katerega se včasih zdi, da bledi iz naše družbe. Prikaz dejstev, ki so resnična, in ne prirejanje dejstev za sporočanje določene resnice. In pri tem je Garland mojster, saj se zdi, da so vsi njegovi filmu dokumentarni prikaz določene situacije. Vsak film, ki ga je režiral, ponuja vsaj deloma odprt konec, ki v nas sproži trenutke za premislek o videnem in prenosu slednjega na trenutno dogajanje. Ne zanimajo ga vzroki in strani političnih ideologij, temveč posledice, ki vplivajo na civiliste in družbo samo.
Državljanska vojna je Alex Garland z vsem bitjem
Državljanska vojna se predvsem na ameriških tleh spopada s kritikami na račun primernosti, pri čemur se zdi spregledano dejstvo, da bi bilo optimalno živeti v času, ko ta film ne bi postal kontroverzen. Vprašanje je na mestu, zakaj smo prišli tako daleč, da se futurističen film zdi tako resničen in tako blizu. Garland ne ponuja odgovorov na vzroke in rešitve, ampak se fokusira na osvetljevanje situacije, ki se zdi grozljivo blizu, temelji pa predvsem na tem, da je človek odličen napovedovalec trenutkov, ki jih ne zna preprečiti oziroma ne vidi smisla v tem, da bi jih. Državljanska vojna je film, ki posije močan reflektor na današnji svet. In več kot je osvetljenega, večji je obseg nam neznanega. Ljudje pa se neznanega bojimo.
Urednik portala Student.si
