Včasih je vredno poskusiti, kako bi bile franšize iz osemdesetih videti z visokim proračunom in modernimi vizualnimi učinki. To zasnovo nam podaja film Gospodarji vesolja, ki na velika platna ponovno prinaša akcijsko figuro He-Man. Ima še moč?
Gospodarji vesolja: He-Man se vrača na velika platna
Po petnajstih letih ločitve, meč moči popelje princa Adama (Nicholas Galitzine) nazaj na Eternijo, kjer odkrije, da je bil njegov dom zrušen pod zlobno vladavino Skeletorja (Jared Leto). Da bi rešil svojo družino in svoj svet, mora Adam združiti moči s svojimi najbližjimi zavezniki, Teelo (Camila Mendes) in Duncanom (Idris Elba), ter sprejeti svojo pravo usodo kot HE-MAN — najmočnejši človek v vesolju.
Osemdeseta. Se jim pokloniti ali se iz njih norčevati? Gospodarji vesolja počne oboje ali pa se, z nekaj mere kritičnosti, ne zna povsem odločiti, kaj si v resnici želi. Mačoizem, nabildanost, akcija in mustaše-vrteči zlikovci. Le kaj bi si še lahko želeli od franšize, ki je predvsem z risanko in filmom z Dolphom Lundgrenom v glavni vlogi skočila v srca mnogih malčkov. Morda to, da bi jasneje začrtalo mejo med prikupovanjem novi, moderni, generaciji in nostalgiji starejšim, ki so bili nekoč majhni dečki, prilepljeni pred škatlaste televizorje.
Dolgoletno ustvarjanje filma se pokaže v dobrem in slabem
Film je nastajal več let, prešel mnogo režiserjev, igralcev in scenaristov. Pri tem se v končnem izdelku pozna prav vse, saj film pogosto strelja na vse strani, četudi ga je skušal režiser Travis Knight (Bumblebee, Kubo in dve struni) zadržati na vajetih. A kot prekrasen frizijec, je tudi ta film neukročen. Na trenutke to pripelje do mojstrskih prizorov, spet drugod do šale, ki pade v globine pozabe. Še največja težava filma je dejstvo, da traja skoraj dve uri in pol. To mu sicer omogoča dodatno raziskovanje mitologije, ki spominja na prvotne zasnove filma, a tudi več prizorov, ki so dodani brez repa in glave.
Gospodarji vesolja je film, ki spada med tiste, ki jih ne delajo več. Na gledalcu, modernem ali tistemu bolj retro, pa je, da se odloči, če mu je imitacija osemdesetih povšeči ali bežno žaljiva. Lahko pa pri tem dodamo, da se lahko film pohvali z nekaj šalami, ki dodobra uspejo (nekaj jih sicer popolnoma zgreši), primerno glavno vlogo in začuda, neverjetno zabavno vlogo Jareda Leta. Saj veste, filmski bogovi vržejo kovanec, če bo to odlična ali katastrofalna Letova vloga. Na srečo je kovanec padel na tisto, ki nas izredno zabava.
Na koncu koncev se bo v kino odpravila določena branža gledalcev, ki bodo lahko v en dah rekli »takih ne delajo več« in se pri sebi odločali, kaj to pravzaprav pomeni. Zaradi megalomanskega proračuna bi si sicer upali trditi, da film nadaljevanja ne bo ugledal – upamo nasprotno -, a za enkratni ogled je več kot zadovoljiva fantazijska pustolovščina, ki bo nekaterim pomenila več kot drugim.
Urednik portala Student.si
