May December je film, ki ima pri poznavalcih izraza že v naslovu določeno mero kvarnikov. Film pripoveduje zgodbo o igralki Elizabet (Natalie Portman), ki prispe v mestece sredi Georgie, da bi za svoj prihajajoči film raziskala temelje svoje vloge. Upodobila bo namreč Gracie Atherton-Yoo (Julianne Moore), katere mož je več kot dvajset let mlajši Joe Yoo (Charles Melton). Njuno razmerje je v družbi filma znano širom sveta, saj se je pričelo leta 1992, ko je bila Gracie stara 36 let, Joe pa le 13. Triindvajset let kasneje sta Gracie in Joe poročena s tremi otroki: Honor, ki je na kolidžu, ter dvojčka Charlie in Mary, ki bosta kmalu končala srednjo šolo.
May December je film, ki ga je navdihnila resnična grozljivka
Režiser Todd Haynes, ki ga poznamo po filmih Daleč od nebes (Far from Heaven, 2002), Bob Dylan: 7 obrazov (I’m Not There, 2007) in Carol (2015) nam predstavlja filmsko upodobitev debitantskega scenarija Samy Burch, ki je pred tem s svojim partnerjem posnela nekaj kratkometražnih filmov. Film temelji na resnični zgodbi iz 90-ih, ko je učiteljica in mati štirih otrok Mary Kate Letourneau posilila 12-letnega dečka Vilija, katerega hčerko je rodila v času zaporne kazni, par pa se je nato tudi poročil – zdaj je ločen.
Izraz May December je v angleškem jeziku uporabljen za opis razmerja, kjer je ena oseba opazno starejša od druge. Tako nam naslov razkrije tudi zgodbo, v kolikor z njo nismo seznanjeni. In za gledalca je mogoče še boljše, če ne ve, kaj pričakovati, saj tako plast za plastjo odkriva groteskno zgodbo pedofilije, ki se zdi prehudo resnična. Najverjetneje je jasno, da to ni film za uživanje, temveč bolj za sprožanje miselnega procesa o celotni situaciji.
Igralska zasedba na čelu z vlogo kariere zvezdnika mladinske serije Riverdale
Natalie Portman je kot kvazi metodična igralka, katere nameni niso povsem jasni, odlična. Njeni prizori velikega čustvenega razpona ne ponujajo, a njen pogled na situacijo opravlja eno od očes – drugo oko smo mi, ki zajemamo širšo sliko, ki prišteva tudi njo. Iz prizora v prizor je bolj podobna Gracie, ki jo opazuje v vseh koščkih njenega življenja. Geste, način govora, stanca telesa in še in še. Kot gledalec ne vemo, če se zdi bolj pomemben prikaz samega dejanja ali osebe, ki bi to storila.
Pri tem je seveda v prvi vrsti Gracie, ki jo upodobi Julianne Moore. Neopravičljiva in dobila bo vse, kar si zaželi. S temi besedami jo opiše ena od znank, ki jo intervjuja Elizabet v sklopu svoje raziskave. Lahko bi napisali, da je njena Gracie precej grozljiv in srhljiv lik, ki ga s studom opazujejo tudi njeni otroci. Z Elizabetinimi pogovori z njenim bivšim možem, najstarejšim sinom in drugimi se razkriva njena prava podoba. Skozi vse to je Julianne Moore fascinatno prepričljiva.
Kar dolgo pa je prisoten filter, ki razmerje prikazuje kot ljubeče, a se nato v ozadje naših misli in filma prikrade Joe. Charles Melton, ki ga poznamo iz serije Riverdale, ponudi najboljšo vlogo v karieri in navduši. Njegov Joe ni prisoten le, ko ga vidimo, temveč je vseprisoten tudi v preostalih prizorih. Žrtev pedofilke, ki mu je bilo ukradeno otroštvo, je še vedno tretiran kot otrok, četudi je sam oče. Bolj kot dvomi v preteklost, bolj se film čustveno odpira nam kot gledalcem.
May December zasede simbolično nehvaležno četrto mesto
Tu pa je film tudi precej pomanjkljiv, saj ne ponudi prav nič oprijemljivega, ko govorimo o zaključku zgodbe. Jasno je le to, da želi Elizabet skorajda metodična odigrati svojo vlogo, kar so tudi zadnji prizori filma. Težak in na trenutke naporen ogled filma v krinko obleče zanimiva glasbena podlaga Marcela Zavrosa, ki je sama po sebi čudovita, a uporabljena v nadvse bizarnih trenutkih – z razlogom ali brez. Bolj kot klaviatura nakazuje na to, kaj mora biti v središču naše pozornosti, manj pozornosti ima film sam do zaključka celotne zgodbe. Konca ni, pa bi ga morda potreboval, da bi se zapeljal skozi ciljno črto in na stopničke. Tako pa ostane nekje pod stopničkami, četudi je velik del dirke kazalo na zmagovalni podijum.
May December je brez dvoma zanimiv ogled, ki bi ga priporočal tistim, ki so jim bili v zadnjem času všeč filmi Asistentka (The Assistant, 2019), One so bombe (Bombshell, 2019) in Ona ve (She Said, 2022). Zna pa biti, da boš med tistimi, ki film skorajda sovražijo zaradi pomanjkanja dogajanja in ravnodušnega zaključka.
Urednik portala Student.si
