Ocena filma: Oče (Otac)

Oče (Otac)
Oče (Otac)

Film Oče (Otac) srbskega režiserja Srdana Golubovića si je bilo možno ogledati na letošnjem festivalu Liffe. Koruptiven center za socialo odvzame otroka očetu, ki bo storil vse, kar je v njegovi moči, da jih dobi nazaj. Srbski kandidat za oskarja je prikaz očetovske ljubezni, družbenih razlik, preprostega življenja in kako malo nekateri potrebujejo za srečo.

Oče – Srdan Golubović

Po ženinem poskusu samomora Nikoli, ki živi v skromnih razmerah, začasno odvzamejo otroka in ju dodelijo rejniški družini. Nato pa vodja socialne službe v tamkajšnji srbski vasici nepričakovano izda odločbo, da Nikola nima ustreznih dohodkov, da bi ju lahko dostojno preživljal, zato izgubi pravico do starševstva. Presenečen in ogorčen nad razpletom se Nikola odloči in vloži pritožbo na ministrstvu za socialne zadeve v Beogradu. Da bi dokazal, koliko mu pomenita otroka in kaj vse je pripravljen storiti zanju, se odloči peš prehoditi tristo kilometrov dolgo pot do glavnega mesta in vsem pokazati, kako krivična je ta birokratska odločitev.

Film se začne s preprosto, a tako čustveno nabito sekvenco, da pričnemo dvomiti ali lahko film nadaljuje s takim tempom. Kratka vloga Nade Šargin, ki igra ženo in mati, je tako močna prezentacije ženske, ki je pripravljena storiti vse za svojo družino in otroke. Njeno odločitev vodi le obup in nič drugega in filmu da s tem začetni vtis, ki nas zadene v sredino srca.

Ko pokvarjen vodja socialne službe odvzame otroka, nameni očetu nekaj dni, da popravi hišo, v kateri živijo. Ker že dve leti od podjetja ni dobil plače, obenem pa je ostal brez otrok in žene, ki je v bolnici, se tega loti popolnoma skrušen. Stori vse, kar so mu naročili, a otrok mu ne vrnejo. Izvemo tudi ozadje tega pridržanja otrok, ki je preprost razlog. Osebno okoriščanje tistih, ki imajo več kot navadni ljudje. Da bi vrnil svoje otroke domov, gre oče peš v Beograd, da bi govoril z ministrom. Tristo kilometrov hoje, kjer mu včasih kdo pristopi na pomoč, spet drugič pa spi pod milim nebom izpostavljen nevarnosti.

Nikola ne prehodi tristo kilometrov za rešitev, temveč za upanje
Nikola ne prehodi tristo kilometrov za rešitev, temveč za upanje

Očetovska ljubezen v brezupju

Večino filma je naš edini stik z osebnostmi le oče Nikola, ki ga Goran Bogdan zaigra fenomenalno. Izrečene besede lahko preštejemo na prste obeh rok. In besede, ki jih z njegove strani slišimo, so utemeljene, močne, čustvene in srce parajoče. Opazi se tudi pogum, ki ga pridobi Nikola skozi celoten film. Njegova drža postane pokončnejša in kaže očeta, ki je storil vse v njegovi moči, da se vrne k otrokoma.

Film nima srečnega konca oziroma je nanj potrebno gledati iz večih smeri. Po eni strani je njegova žena bolje, a so mu sosedi pokradli stvari iz hiše. Vodja socialne družbe je še vedno koruptiven, a se mu začnejo upirati zaposleni. Otrok mu niso vrnili, a vsaj objel jih je in se z njimi pogovoril. Film se zaključi s simboliko sestavljanja svojega življenja s pomočjo sestavljanja jedilne mize. Stol za stolom se bo tudi njegovo življenje popravilo in postalo boljše. Ne ponudi nam srečnega konca, temveč nam da novo upanje za boljši jutri. To je nekaj, česar marsikdo ne dobi, a bi potreboval.

Srdit boj z oblastmi
Srdit boj z oblastmi
+ objave

Novinar

OCENA
Režija
Igra
Zgodba
Prejšnji članekTri organizacije naredile korak k trajnostni modi v Sloveniji
Naslednji članekSmučanje v drugi občini zaenkrat ne bo dovoljeno
+ objave

Novinar

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.