Christopher Nolan je prebral Odisejo, vse za nekaj mesecev pustil ‘macerirati’, nato pa scenarij začel pisati po spominu. Ni načina, ki bi bil bolj primeren za pisanje mitološke predelave, kot ta, ki jo je izbral britanski velemojster. Morda le ta, da bi šlo za kirurško natančno predelavo, ki bi nosila svoje križe. In če je kakšen film, tudi nekoliko nepravično, te nosil, je bila to prav Odiseja. Na srečo je britanski velemojster sestavil zgodovinski ep, ki ni nič manj epski od Troje in Nebeškega kraljestva, v določenih trenutkih celo Gladiatorja, Pogumnega srca, Spartaka in Ben-hurja. Filmski svet si lahko postavi ogledalo in se ob pogosto pretenciozni kritiki vpraša, če si Nolan v četrt stoletja ni pridobil dovolj zaupanja, da bi počakali vsaj na trenutek, ko smo film videli.
Visoka pričakovanja, še več kritik in (neupravičen) dvom v Christopherja Nolana
Zares utopično bi bilo pričakovati popolno in kirurško natančno predelavo tako obsežne zgodbe, kot je Odiseja, a nam je med drugim Gospodar prstanov dal vedeti, da lahko navkljub številnim spremembam ustvariš nekaj za generacije vnaprej. Zgodba o kralju Itake, ki se mora s svojo posadko vrniti v domovino po Trojanski vojni, se temu brezdvoumno ponuja. Vprašanje je bilo le, če jo lahko Nolan modernizira, prilagodi današnjemu občinstvu, ob tem pa ohrani njeno brezčasnost in veličastnost. Kako bi mu to uspelo? Na kratko, z ohranitvijo esence in srca zgodbe.
Troja: Film, ki ga je čas opral kritik, bo Nolanova Odiseja težko premagala
Odisej (Matt Damon) se začne na neznanem otoku spominjati svojega potovanja domov. Kaj se je zgodilo po Troji? Kje je njegova posadka? Ali nanj čaka družina? Koliko časa je že na otoku? Zakaj se ničesar ne spomni. V času njegove odsotnosti je njegov sin Telemah (Tom Holland) odrasel, skupaj z matero in Odisejevo predano ženo Penelopo (Anne Hathaway), pa se skuša obraniti pohlepnih snubcev, med katerimi prednjači Antonij (Robert Pattinson).
Mar Nolanove predanosti, vrnitev domov je uporabil v številnih filmih, ne opišejo najbolje prav njegove besede: »In ko začneš razčlenjevati besedilo in ga prirejati, ugotoviš, da vsi ti drugi filmi – in vsi filmi, pri katerih sem sodeloval – izhajajo iz Odiseje.« Sicer je res nadvse zanimivo in na trenutke razočarajoče, da se Nolan ob tem silnem raziskovanju z ekipo ni usmeril v avtentičen prikaz grške legende, ki bi slonela na grški ekipi, lokacijah in zgodovini. Priložnost zamujena, o kateri bo prelitega še veliko črnila. Enako je z uporabo moderne angleščine, kjer scenarij po vzoru prej omenjenega prevoda nadomesti ‘kraljičino latinščino’, ki je desetletja veljala za pravi izbor. Gledalci se bodo morali malo navaditi, predvsem, ko bodo slišali besedi ‘daddy’ in tisto na F. Na koncu dneva naglas ni tako pomemben, pa čeprav ne dobimo grandioznosti spevov, ki so znotraj Odiseje same.
Odiseja: Igranje s časom in kulminacija čustev
Dobimo pa tisto, kar se je pred ogledom napovedovalo in prikazovalo kot največji dokaz, da Nolan zmore. Pomešana časovnica, ki mu je v preteklosti odlična služila, tu pa pride do izraza v vsej veličini. Poskakujemo z Itake do Ogigije, kjer se Odisej razodeva nimfi Kalipso, ki ga ima za ‘talca’ oziroma moža že sedem let. »Kaj se je zgodilo po Troji?« se sprašuje protagonist, ki v priredbi deluje stoično, zlomljeno in z večnim obžalovanjem svojega trika, s katerim so prebili trojanski zid. To ni Odisej iz knjige, ki v ospredje postavlja svoje pretkane trike slo po večnosti.
Damon ga odigra veteransko, za to različico je pravi, a se obenem zdi, da bi bil Sean Bean iz Troje pred dvajsetimi leti bistveno boljša in zanimivejša različica. Kljub temu filmski veteran brez težav opravi vse, s čimer ga sooči zgodba. Naj si bo to kiklop Polifem, ki v bežnem slogu stop-motion epa Jazona in Argonavtov zaživi v groteskni in grozljivi podobi. Ko se lačna posadka znajde v jami, polni medu in ovac, ugotovijo, da izhod ne bo tako enostaven. Večja sprememba pri samem liku Odiseja je ta, da se film odloči, da ne bo zaklical svojega imena kiklopu, ki se po izgubljenem vidu potoži očetu Pozejdonu in posadko prekolne k dolgemu iskanju Itake.
Pristanejo na Ajaji, kjer jih napadejo Lestrigoni, ljudožerski velikani, ki zreducirajo posadko. V obeh prizorih se film bohoti z napeto akcijo, ki vsake toliko zapluje v svet grozljivega. Vse bolj nezaupljiva posadka z Odisejem na čelu pristane na neznanem otoku, kjer film ponudi enega najbolj zapomnljivih prizorov zgodbe, ko se njegova posadka spremeni v prašiče. Tu v stranski vlogi zablesti Samantha Morton kot Kirka, prvič po velikanu Polifemu pa se tu pokaže iznajdljivost protagonista. Vse tri dogodoviščine pa imajo manjšo težavo, saj bolj delujejo kot spomini, zaradi tega pa se izgubi časovni zajem vsakega izmed postankov. Koliko časa je trajalo vse skupaj? Odgovora ne dobimo, a roko na srce tudi ni tako nujen. Posadka nadaljuje pot s Kirkinim nasvetom v Had k preroku Teresiji, kjer se Odisej sreča z dušami umrlih, med njimi kraljem Agamemnonom (Benny Safdie) in vojščakom Sinonom (Elliott Page).
Sledijo srečanja s pošastima Scilo in Karibdo, prečudovitimi sirenami in morjem, ki mu gospodar razjarjeni Pozejdon. Zgodba tu zakroži do Ogigije, kjer Odisej spoznava preteklost, večkrat pa se mu pojavi tudi podoba Atene (Zendaya), ki navija za njegovo vrnitev domov. Ko ga nimfa končno spusti domov, doseže obale Itake, kjer se prelevi v berača in svoj dom spozna drugače. »Najboljši pogled na človeka je od spodaj,« pove svojemu sinu kot berač. Tu, pa tudi poprej, še bolj pa kasneje v filmu, se film najbolj ukvarja z nespoštovanjem Zevsovega zakona. Ta veleva, da gosta sprejmeš v svoje domovanju, mu nudiš hrano in zatočišče, še preden ga vprašaš, kdo je in zakaj je prišel. Nolan se tu, podobno kot pri Oppenheimerju, sprašuje o posledicah, ki jih je na človeštvu in človeku samem pustil trik Trojanskega konja. Čeprav je zgodba poznana, čustva dosežejo svoj vrhunec, zgodba pa je več kot zadovoljivo zapeljana v varen pristan.
Ne dvomi v Nolana, le v zvok njegovih filmov
Odiseja se lahko kot film pohvali z izredno tehnično kakovostjo na vseh aspektih. O presenetljivosti verjetno ne moremo več govoriti, a v ospredje se prerineta dva jasna igralca. Glasba mojstra Ludwiga Goranssona in montaža Jennifer Lame. S fotografijo Hoyte van Hoytema posrkbi za vrnitev k Nolanovi priljubljeni modri, nekaj težav pa že tradicionalno prinaša zvok. Recimo, da mu je tokrat z glasnimi IMAX kamerami to še opravičeno. Ne opravičuje pa Nolan človeštvu, ki je pozabilo na tako imenovani Zevsov zakon ali reku ‘Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi‘. Trojanska vojna ni ep, je masaker. Je vojna kot vsaka druga, na posamezniku pa pusti hude posledice, njegova odsotnost pa na bližnjih prav tako. V svoji osnovi pa je Odiseja vedno bila in vedno bo, vrnitev domov. K tistim, ki jih najbolj ljubimo. In tu je imel Nolan vedno prav, Odiseja je živela v vseh njegovih filmih, ker gre za eno največjih zgodb človeštva. Sam se ji pokloni na svoj popolno nepopoln način.
Odiseja se je kot trojanski konj znašla v kinodvoranih, ko so že vsi mislili, da bo šlo za katastrofo, pa dokazala povsem drugače. Ima nekaj težav, jasne so nepopolnosti pri predelavi Homerjeve zgodbe in avtentičnosti bronaste dober, a to nadonkadi z večnostjo zgodbe. Vsaka zgodba pripada generaciji na svoj način, vsak jo bo interpretiral drugače in zase. Christopher Nolan je uspel večnemu epu vdihniti novo življenje, s tem pa poskrbi, da bi lahko zgodovinski epi zaživeli na novo. Marsikateri gledalec se bo ponovno zalotil, da v filmu uživa, kot je nekoč v tistih največjih zgodovinskih epih.
Urednik portala Student.si
