»Če ostaneš, boš našel mir. Našel boš čudovito ženo in imel sinove ter hčere, ki bodo imeli svoje otroke. Vsi te bodo imeli radi in se spominjali tvojega imena. A ko bodo tvoji otroci in njihovi potomci umrli, bo tvoje ime pozabljeno … Če greš v Trojo, boš dosegel slavo. O tvojih zmagah bodo pisali zgodbe še tisočletja! In svet se bo spominjal tvojega imena. Toda če greš v Trojo, se ne boš nikoli vrnil … kajti tvoja slava hodi z roko v roki s tvojo pogubo,« so besede, ki jih Ahilu izreče njegova mati.
Je eden številnih trenutkov, ki je pripomogel k temu, da Trojo enačimo z Iliado, čeprav bi morala biti temelj ohranitve esence mitološke zgodbe, četudi spremeni na tisoče stvari.
A v slogu Homerja pomešajmo časovni trak in skočimo tja in sem. Po uspehih Gladiatorja se je filmski svet posvetil mitologiji. Film je razvijal Wolfgang Petersen, se nato posvetil Batman vs. Superman, režijo pa je prevzel mladi Christopher Nolan. Spopad superjunakov je bil ugasnjen, Petersen se je vrnil na režijski stolček, Nolanu pa so za »tolažilno« nagrado podali Batmana. Konec dober, vse dobro. Ob napovedi Odiseje pa se je časovna zanka vrnila, saj so bili prvi odzivi mnenja, da bo ustvaril največjo zgodovinsko mojstrovino, kar smo je videli in kar Troja nikoli ni bila. In vse se je obrnilo, ko mnenja zdaj pravijo, da nikoli ne bo dosegel tega, kar je bila Troja pred dvajsetimi leti.
Narativo je enostavno spremeniti, a ob prihodu Nolanove Odiseje se zdi, da sta si filma usojena in povezana bolj, kot sta Iliada in Odiseja. Odiseji očitajo vse, kar so napak storili pri Troji. Vseeno pa je po besedah Odisejinih nasprotnikov prav Troja čislana kot prikaz večnega epa. Pa je res? Vsak film najbolj pripada določeni generaciji. Če ste odraščali v začetku tisočletja so med temi prav zgoraj omenjena Gladiator in Troja. A kaj je tisto, kar Trojo dela tako privlačno?
Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila
Peter O’Toole in Brad Pitt sta že večkrat povedala, da Troje nista imela v najlepšem spominu. Prvi je sovražil nemškega režiserja in ga oklical za klovna, drugi je moral film posneti kot uslugo za studio. Prav Pitt pa je v času, ko je cela pop-kultura dihala zanj, poskrbel za nepozabno vlogo svoje kariere prav zaradi tega, ker mu je bilo malo mar zanjo. Osrednja tema Iliade je Ahilova jeza in posledice, ki iz nje izhajajo. Ep se začne z Ahilovim besom, potem ko Agamemnon, poveljnik grške vojske, odvzame Briseido, v kateri Ahil vidi simbol svoje časti. Ker se počuti užaljenega in ponižanega, Ahil zavrne boj, čeprav velja za največjega bojevnika med Grki. Pittov Ahil se močno ukvarja z vprašanjem o obstoju in večnosti. »Kar storimo v življenju, odmeva v večnosti,« je dejal Gladiatorjev Maximus, in še kako velja v tem filmu.
Z omembo dvojca, Pittovega Ahila in O’Toolovega kralja Priama, ima film enega najbolj bisernatih prizorov, ko je govora o zgodovinskih epih. Ko Priam pade na kolena v Ahilovem šotoru in prosi, da mu vrne sina, princa Hektorja, je brez dvoma najbolj zvest prikaz Homerjevih del. Čeprav naj bi bil takrat 72-letni O’Toole vsak dan pijan, je svoje prizore odigral z gravitacijo zvezdnega privleka. »Res misliš, da me smrt plaši? Gledal sem, kako je umrl moj najstarejši sin; gledal sem, kako si vz vozom vlekel njegovo truplo. Poznal sem tvojega očeta. Umrl je prezgodaj. A imel je srečo, da ni dočakal trenutka, ko je padel njegov sin. Vse si mi vzel. Mojega najstarejšega sina – dediča mojega prestola, branilca mojega kraljestva. Tega, kar se je zgodilo, ne morem spremeniti. To je volja bogov. A nakloni mi to majhno milost. Svojega fanta sem ljubil od trenutka, ko je odprl oči, pa vse do trenutka, ko si mu jih ti zaprl.«
Esenca zgodovinskega epa
Čeprav je Troja naletela na mešane odzive kritikov, je a prizor deležen skoraj vsesplošnega priznanja. Še (posebej) danes izstopa, ker presega golo akcijo in spektakel ter se osredotoči na sočutje. S tem, ko ostane zvest enemu najmočnejših prizorov v Iliadi, zajame čustveno bistvo Homerjevega epa in pokaže, da se pravo junaštvo ne kaže le v boju, temveč tudi v usmiljenju.
Večji del filma Ahila vodijo ponos, maščevalnost in želja po večni slavi. Ko Hektor ubije Patrokla, Ahila prevzameta žalost in bes. Iliada se z določenega pogleda tesno ukvarja s posledicami na posamezniku. V dvoboju Ahil nato premaga Hektorja in oskruni njegovo truplo tako, da ga vleče za svojim vozom. V tistem trenutku se zdi, da je Ahil postal bojevnik, ki ga v celoti vodi jeza. Vse pa se spremeni, ko kralj Priam skrivaj vstopi v grško taborišče, da bi zaprosil za sinovo truplo. Namesto da bi se z Ahilom soočil s sovraštvom, se Priam poniža in poklekne pred možem, ki je ubil Hektorja. Kot oče, ki žaluje za izgubo sina, odloži svoj ponos in nagovori Ahilovo človečnost.
Priamov pogum je tisto, zaradi česar je prizor tako močan. Čeprav je trojanski kralj, tvega lastno življenje, ko sam vstopi v sovražnikov tabor. Namesto da bi zahteval pravico ali maščevanje, prosi le za možnost, da Hektorja pokoplje s častmi. Ahila spomni na njegovega očeta Peleja in ga prosi, naj si predstavlja bolečino, ki bi jo njegov oče čutil, če bi izgubil sina. Prvič po Patroklovi smrti Priama ne vidi več kot sovražnika, temveč kot še enega očeta, ki trpi enako izgubo, kot se je sam boji. Vidi ga celo kot častnega kralja, kar Agamemnom ne bo nikoli.
V samem filmu je to trenutek, ko Ahil simbolično prevzame vlogo tistega, za kogar navija gledalec – prej je bil to Hektor. Prizor sredi noči je njegovo največje dejanje rasti. Vrne mu Hektorjevo telo in Trojancem ponudi dvanajst dni za žalovanje. Njegova odločitev ne izbriše nasilja, ki se je že zgodilo, ampak pokaže, da lahko tudi največji bojevnik izbere usmiljenje namesto maščevanja. Priam mu tako pove: »Tudi nocoj si moj sovražnik, a tudi sovražniki si lahko izkažejo spoštovanje.«
Kdo od bogov je vnel med njima prepir in sovražnost?
Na drugi strani pa je iz filma v celoti vzeta fantazijska podoba. Bogovi tu nimajo fizične prisotnosti, so le božanstva. V Iliadi posegajo v bitke, ščitijo svoje ljubljence in močno vplivajo na odločitve in izid. Troja pa vojno pokaže kot spopad, olupljen nadnaravnega. Kot bi se »dejansko« zgodil sredi bronaste dobe. Atena ne pomaga Grkom z usmerjanjem bojevnikov in vplivanjem na potek bitk, Apolon ne ščiti Trojancev in ne pomaga Hektorju. Afrodita ne reši Parisa pred smrtjo med dvobojem z Menelajem … Z izločitvijo bogov film svoje težišče preusmeri z usode in božjega posredovanja na osebno odgovornost in slo. Seveda ta tektonska sprememba v filmu deluje, nenazadnje tudi desetletno vojno skrajša, ker bi bilo to nemogoče predstaviti v filmu z omejenim časom. Podobno pa v pisni obliki prisotnost bogov deluje tudi poleg dejstva, kako pomembni so bili starim Grkom. Vloga bogov poglobi obravnavo usode.
Ahil ve, da mu je namenjena smrt, če ostane pred Trojo, a se kljub temu odloči za boj, saj ceni čast in večno slavo bolj kot dolgo življenje.
Čeprav to odločitev sprejme svobodno, je bila njegova usoda že vnaprej določena. Na nek način so bogovi omejitev človeške moči in za bralca opomin, da ni nihče večji od njih. V Troji pa so odsotni do mere, da jih ne vidimo. Liki se sicer klanjajo k njim in ti posledično vplivajo na odločitve, a nikoli direktno z lastno postavo.Bitke so dobljene po zaslugi vojaške spretnosti, strategije in osebnega poguma, ne pa zaradi božje naklonjenosti.
Trojanska vojna je postavljena realistično in zgodovinsko, kot se pač da. Namesto božje volje jo poganjajo človeške ambicije in pohlep. Bitke pa so dobljene po zaslugi vojaške spretnosti in poguma. Čeprav film izgubi nekaj epskih in mitoloških prvin, ki zaznamujejo Homerjevo pesnitev, pa po drugi strani pridobi bolj realistično perspektivo, v središču katere je človek. In človeka oziroma sanjske podobe slednjega nič bolj ne uteleša kot trojanski princ Hektor.
Ne bom pustil, da mi kamen vzame slavo
Eric Bana ni bil Brad Pitt, Orlando Bloom, Peter O’Toole, Sean Bean, Brian Cox in drugi. Njegov Hektor je prikazan kot pravi branilec Troje, sanjska maskulinost. Za razliko od brata Parisa (izvrstno ga upodobi mlajši Bloom), ki pogosto ravna v skladu z lastnimi željami, Hektor svojo družino in mesto postavlja daleč predse. »Spoštuj bogove, ljubi ženo in brani domovino. Troja je mati vseh nas, borite se zanjo,« pove svojim vojakom. Zaveda se, da bo Troja morda nekoč padla, a se kljub temu še naprej bojuje, saj meni, da je njegova dolžnost zaščititi svoje ljudstvo.
Za vedno pa bo Bana vpisan v filmsko zgodovino kot eden od dvojca v (verjetno) najboljšem mečevalnem spopadu, ki je bil kdajkoli ustvarjen.
Ko Hektor ubije Patrokla, ga na boj na smrt pozove Ahil. In tu film naredi spremembo, za katero smo lahko samo hvaležni. V Iliadi se Hektor izogiba dvoboju in beži okoli graščine, da bi pobegnil Ahilu. Na srečo so se filmski ustvarjalci zavedali, kaj po toliko letih zgodovinskih epov pomeni ‘gravitas’ častnega bojevnika. Hektor ve, da bo verjetno umrl, vendar se vseeno odloči za boj, namesto da bi zapustil mesto ali se odrekel svoji časti. Njegov pogum ne izvira iz prepričanja, da lahko zmaga, temveč iz sprejemanja dolžnosti kljub zavedanju posledic.
Njuno soočenje je konflikt med dvema različnima predstavama o junaštvu. Sam boj je v obeh različicah prikazan drugače. V Troji je prisotnost Hefajsta in Atene izpuščena, zaključi pa se na enak način – s Hektorjevo smrtjo. Ampak tisto, kar je vmes, je spomenik filmskim ‘pretepom’. Hektor je tehničen, bori za svojo družino, svoje ljudstvo in svojo dolžnost, medtem ko se nastopaški Ahil bori za maščevanje in slavo. Koordinator kaskaderjev Simon Crane in koreograf Richard Ryan sta poskrbela, da ima vsak lik specifičen in prepoznaven stil bojevanja. Gre za vizualno pripoved skozi tri minute trajajoč spopad. Vsak prizor ima namen, vsak rez v montaži prav tako. Ahil se premika s preračunljivim namenom, vsak trenutek lahko preskoči zmogljivost človeka.
Najboljši dvoboj v zgodovini filma
Direktor fotografije Roger Pratt dvoboj posname na široko in, kar je še pomembneje, s statično kamero na ravni njunih oči – nižje jo premakne le ob Ahilovih skokih. Slednji je agresiven, hiter in nepopustljiv. Njegovi gibi izžarevajo samozavest in natančnost ter poudarjajo njegovo premoč. Hektor se bojuje bolj defenzivno, namesto na silovito moč stavi na disciplino in odločnost. Dvoboj se morda res zaključi s Hektorjevo smrtjo, a sam vidim zaključek kasneje v filmu. Preden Ahil preda njegovo truplo Priamu, ga vidimo sklonjenega in jokajočega nad Hektorjem. »Kmalu se bova ponovno srečala, brat,« reče in se poslovi od tistega, ki mu je bil med vsemi najbližje, najbolj enak.
Film tu, uro pred koncem, simbolično izgubi glavnega junaka. Vse do zdaj so se pesti stiskale za trojanskega princa, najbolj častnega med vsemi, zdaj pa se tehtnica spremeni. Glavni junak tu jasno postane Ahil, tokrat z drugačnimi cilji. Nič več po neskončni slavi, ki je še vedno neizogibna, temveč reševanju Brisejde. Lahko pa govorimo o tem, da se glavna vloga razprši med Ahila, Parisa, Agamemnona, Odiseja in še bolj med Heleno, Brisejdo ter Andromaho, Hektorjevo ženo.
Zaključni del filma je tisti – to bodo ob napovedih zagotovo očitali tudi Nolanovi Odiseji –, ki prinaša največ svobode. A pred tem nekaj besed o trojanskih ženah.
Trojanke, čustvena sredica filma in razlog za obstoj
Medtem ko se Homerjeva Iliada osredotoča predvsem na bojevnike, čast in bojevanje, film (malce) več pozornosti namenja ženam, ki jih je prizadel ta spopad. Helena in Andromaha predstavljata dve različni plati trojanske vojne. Helena pooseblja odločitve in odnose, ki so prispevali k nastanku spopada, medtem ko Andromaha predstavlja trpljenje tistih, ki morajo prenašati posledice vojne.
Helena je ena najbolj kontroverznih osebnosti tako v mitu kot v filmu. V Troji je prikazana kot ženska, ki izbere Parisa, ker verjame, da je njuna ljubezen pristna. Nase ne gleda kot na vzrok vojne, temveč kot na nekoga, ki je ujet med lastna čustva in pričakovanja okolice. Film jo prikazuje kot osebo, ki vzbuja sočutje, ter poudarja njeno hrepenenje po svobodi in nesrečo v zakonu z Menelajem. V Iliadi pa je Helena predstavljena na bolj kompleksen način. Čuti krivdo zaradi trpljenja, ki ga je povzročila vojna, in se pogosto krivi za konflikt. Hkrati pa je Homer ne prikaže kot odgovorno., saj je njena zgodba bistveno bližje grozljivki Obsedenost, kot Romeu in Juliji.
Andromaha pa služi kot kontrast Heleni. Kot Hektorjeva žena predstavlja osebno ceno vojne. Za razliko od bojevnikov, ki na bojišču iščejo čast in slavo, si Andromaha želi le mir in varnost svoje družine. V Troji poskuša večkrat prepričati Hektorja, naj se izogne boju z Ahilom, ker ve, kaj se lahko zgodi. Njen odnos s Hektorjem je eden najbolj človeških vidikov filma. Hektor ni le bojevnik, temveč tudi mož in oče. Andromaha je za gledalca vsaka žena, ki so jo vojaki pustili za seboj. Po Hektorjevi smrti je njena žalost poosebitev trpljenja vseh civilistov.
Tu pa je še Brisejda, ki v filmu postane Ahilova želja in cilj po padcu vrat. Film se delno nasloni na prej omenjena Romea in Julijo, kjer ji Ahil ob smrti prišepne: »Dala si mi mir v življenju vojne«.
O usodi trojanskih žena je obsežno pisal Evripid v Trojankah. Najbolj sveži pa sta deli Pata Barkerja z naslovom ‘Trojanke’ in ‘Ko dekleta obmolknejo’.
Troja gre dlje od Iliade, a (na srečo) vseh virov o padcu mesta ne predela
Epilog se začne z izdelavo trojanskega konja in konča s padcem mesta. Predstavlja eno najpomembnejših razlik med filmom in Homerjevim epom v njegovi grobi osnovi. Medtem ko film te dogodke prikazuje kot konec trojanske vojne, v Homerjevem epu dejansko niso zajeti. Iliada se namreč konča kmalu po Hektorjevi smrti, ko Ahil izroči Hektorjevo truplo kralju Priamu za pokop. Uničenje Troje, trojanski konj in Ahilova smrt izvirajo iz poznejšega grškega izročila in ne iz same pesnitve. Trojanski konj je morda najbolj znan dogodek, povezan s trojansko vojno, vendar se v Iliadi ne pojavi. Pesnitev se zaključi še pred padcem Troje, kar pomeni, da bralci nikoli ne vidijo končne grške zmage ali uničenja mesta. Homerja ne zanima prikazovanje tega, kako so Grki zmagali v vojni. Namesto tega se osredotoči na osebne stiske Ahila. Pesnitev se zaključi s trenutkom človečnosti in ne z zmagoslavjem. Ahilovo dejanje, ko Hektorjevo truplo izroči Priamu, vzbudi občutek sočutja in prinese razrešitev, medtem ko se konec filma osredotoči na uničenje in propad Troje.
Film prav tako spremeni usodo nekaterih ključnih likov. V filmu Ahil umre, potem ko ga Paris v zadnji bitki zadene s puščico. Vendar pa do Ahilove smrti v Iliadi ne pride, ta je opisana šele v poznejših mitih o trojanski vojni – ubije ga Paris, a v bitki pred trojanskim zidom. Podobno film prikaže Agamemnonovo smrt med padcem Troje, medtem ko v grški mitologiji ta preživi vojno in je s strani žene ubit po vrnitvi domov. Na srečo pa se film ne ukvarja z usodo Andromahe, le delno pa namigne na Eneja in prihodnost. Obljube, ki je bila podana Seanu Beanu, da bo snemal Odisejo, se ne dotakne. Žal, saj je njegov Odisej kljub manjši vlogi fantastičen prikaz grškega anti-junaka.
Tako Iliada kot Troja pripovedujeta zgodbo o vojni, a je osrednji pomen drugačen, na nek način pa enak. Iliada mojstrsko skače iz širšega v intimnejši pogled trojanskega konflikta, Troja pa skuša v treh urah povedati to, kar zgodbi pripada v desetletju.
Zgodovinsko točnost redkokdo opiše boljše kot zgodovinar Roel ‘jarek’ Konijnendijk.
Za večno povezana z Odisejo: Očala nostalgije so močna stvar
Da je Troja z leti pridobila na priljubljenosti ne čudi. Gledalci si z leti nadanejo očala nostalgije in film gledajo drugače. Ko je Troja izšla, je prejela mešane kritike, saj so mnogi kritiki menili, da je poenostavila Homerjevo Iliado, odstranila bogove in spremenila pomembne dele izvirne zgodbe. Bila naj bi komercialni ep. Vendar pa so mnogi gledalci začeli na Trojo gledati z večjim spoštovanjem, ker v prvi vrsti pogrešajo obdobje zgodovinskih epov na velikem platnu. Namesto da bi jo gledali le kot nepopolno adaptacijo, jo zdaj prepoznavajo kot obsežno čustveno dramo, ki je novo generacijo uvedla v svet homerske mitologije. In na nek način imajo prav.
Eden od razlogov, zakaj je Troja pridobila na spoštovanju, je ta, da ujame obseg in vzdušje starodavnega epskega pripovedovanja zgodb. Film predstavlja ogromne vojske, legendarne bojevnike, kraljeve družine in civilizacijo, ki se bori za preživetje. Troja ve, kaj je in od tega ne beži. Čeprav film spremeni številne elemente izvirnih mitov, uspešno ustvari občutek legendarnega sveta. V času, ko v mnogih sodobnih uspešnicah prevladujejo superjunaki in fantazijske franšize, Troja preprosto izstopa kot redek primer resnega zgodovinskega epa. Kar predstavlja na ravni likov, je brezčasno, zato ohrani svojo moč, tudi če gledalci zgodbo poznajo že leta.
Navsezadnje je Troja danes bolj cenjena, ker je občinstvo ločilo natančnost od učinkovitosti. Film ni popolna priredba Iliade, vendar je uspešen kot lastna interpretacija trojanske vojne. Teme časti, ljubezni, žalosti, ambicij in žrtvovanja ostajajo pomembne skoraj dve desetletji pozneje in tri tisoč let kasneje. Morda se bo na Odisejo čez dvajset let gledalo isto, če bo nostalgično zadela v bistvo tega, kar je občinstvo občudovalo v zgodovinskih epih.
Gladiator in pomen zgodovinske točnosti v filmih: »Ali se ne zabavate?!«
Urednik portala Student.si
