Ocena filma: Spomin (liffe po 34. Liffu)

Spomin, film Michela Franca, ki smo ga videli na 34. Liffu
Spomin, film Michela Franca, ki smo ga videli na 34. Liffu Foto: on tmdb

Novi celovečerni film Spomin (Memory, 2023) mehiškega režiserja Michela Franca, ki je v preteklosti že navdušil s provokativnimi in pronicljivimi študijami posameznikov in družbe (npr. Chronic, Sončni Zahod) je hkrati neposreden, a ganljiv memoir »preživelim«, ki se borijo z duhovi preteklosti.

Film odlikuje izvrstna igralska zasedba na čelu z Jessico Chastain in Petrom Sarsgaardom v glavnih vlogah. Slednji je na Beneškem filmskem festivalu tudi prejel nagrado coppa volpi za najboljšega igralca, film pa si je prislužil osemminutne stoječe ovacije. Slovenskemu občinstvu se je film premierno predstavil na 34. festivalu Liffe.

Ko se ponovno odprejo nikoli zaceljene rane

Michel Franco.
Michel Franco je mehiški režiser, scenarist in producent, znan po pronicljivih in provokativnih študijah posameznikov, družin in družb pod pritiskom. Med drugim je znan po filmih, kot so Kronika, Apriline hčerke, Sončni zaton in Po Luciji, za katerega je prejel tudi nagrado un certain regard na filmskem festivalu v Cannesu leta 2012. Leta 2020 je na sarajevskem filmskem festivalu prejel častno srce Sarajeva. Poleg režijske taktirke se podpisuje tudi pod scenarij filma Spomin. Foto: on TMDB

Zgodba nam predstavi Sylvio (Jessica Chastain), socialno delavko, ki živi zelo ustaljeno in strukturirano življenje. Njen vsakdan sestavljajo službene obveznosti v centru za starejše, skrb za odraščajočo hčerko ter obiski srečanj anonimnih alkoholikov.

Navidezno banalnost dnevne rutine prekine incident na obletnici mature. Domov ji sledi Saul (Peter Sarsgaard), čigar prisotnost odpre že davno zaprta vrata v preteklost. Kmalu izvemo, da Saul trpi za posebno obliko demence, in čeprav med njima v »usodnem večeru« ne pride zares do nobenega stika, se zdi, da ju bližnje srečanje za vedno spremeni.

V osnovi ljubezenska zgodba, ki pa je ravno zaradi narave obeh protagonistov emocionalno še bolj nabita, je veliko več kot to.

Franco preigrava, kot je v njegovih filmih že navada, stalno prisotne teme disfunkcionalnosti družin in teže temnih plati človeškega stika: govori o zlorabi, odtujenosti, nasilju, odvisnosti, a tudi okrevanju in odrešilni moči spolne intimnosti.

“Želel sem posneti film o ljudeh, ki so iz nekega razloga potisnjeni v ozadje družbe. Njihova nezmožnost – ali nepripravljenost – ravnati v skladu s pričakovanji je pogosto zakoreninjena v dogodkih, ki obstajajo zgolj v njihovem spominu. Toda včasih prav ta marginalizacija ponuja pobeg iz senc preteklosti, priložnost za gradnjo življenja v sedanjosti. Film Spomin sprašuje, ali tem sencam lahko zares ubežimo.”

Michel Franco

Od blizu

Nikoli ne izvemo, ali sta bila protagonista že prej povezana, znano je le, da sta bila sošolca, čeprav Sylvia sprva zatrjuje, da je bil eden izmed »starejših sošolcev« s strani katerih je trpela zlorabo. Kmalu začnemo spoznavati še njeno drugo plat zgodbe. Danes trdna ženska, ki se trudi ohranjati stabilno okolje zase in za svojo hčerko je bila včasih alkoholičarka. Od obsesivnega zaklepanja stanovanja (to je sicer v brooklynskem delu New Yorka, ki velja za »nevarnejšega«), do odnosa s hčerko, ki je ljubeč, a hkrati spretno pazi, da tudi ona ne bi storila napak, ki jih sama obžaluje.

Zlorabo v preteklosti je projecirala na težave v šoli in kasnejši alkoholizem. Pomanjkanje pristne ljubezni in zatiskanje oči pred domom, ki bi moralo biti v prvi vrsti varno zavetje, je predstavljalo njen vsakdan. Trpela je spolno zlorabo s strani očeta in ignorantsko, pasivno držo matere (Jessica Harper), ki si razmere upravičuje s tem, da preferira njeno mlajšo sestro (Merritt Wever) na čelu z njeno novo popolno družino.

Saul je po drugi strani z napredujočo se boleznijo ujetnik lastnega uma, ki ga v izmeničnih epizodah enkrat pušča v popolni nevednosti, včasih pa deluje brezhibno. Živi skupaj z bratom (Josh Charles) in njegovo hčerko (Elsie Fisher), ki ga zaradi narave njegovega bolezenskega stanja včasih celo preveč omejujeta. Usodi obeh junakov se povežeta, ko postane Sylvia njegova negovalka, na intuitivni ravni preko »zaznamujoče preteklosti«. Na trenutke se zdi, da razvijata vez iz določene osamljenosti. Zavedata se omejitev, ki jima jih nalagajo pretekla dejanja pa, vendar se odločita kljubovati usodi, saj lahko prinese tudi nekaj lepega, v tem primeru ljubezen. Hkrati odrešilna za oba, je v resnici že od samega začetka obsojena na propad.

Igralska zasedba »par excellence«

Odlika filma je vsekakor izvrstna igralska zasedba, ki se spretno dopolnjuje in dovoljuje prostor za polno realizacijo likov. Jessica Chastain in Peter Sarsgaard odigrata nadvse senzibilni večplastni vlogi, kjer se prepletata krhkost in nemoč na eni strani, ter neprestani boj za preživetje in kljubovanje lastni usodi na drugi. Čeprav sta v ospredju, ne moremo niti mimo prepričljive »pasivnosti« matere in sestre, ki ju odigrata Jessica Harper in Merritt Wever, ter nadvse močne mlajše generacije novega vala igralk, ki ju predstavljata Brooke Timber in Elsie Ficher, zvezdnica filma Osmošolka (Eighth Grade, 2018) in franšize Jaz, baraba (Despicable me, 2010-2017).

Glavna igralca v filmu.
Odlika filma je vsekakor izvrstna igralska zasedba na čelu z Jessico Chastain In Petrom Sarsgaardom v glavnih vlogah. Foto: on TMDB

V dogajanje vstopimo, kot bi vstopili v dnevno sobo junakov, jesenska turobnost New Yorka in nekakšno melanholično ozračje, ki spretno orisuje dramaturško podobo filma, je lepo prikazana skozi fotografijo (Yves Cape).

Veliko vlogo v filmu ima tudi glasba, npr. preigravanje balade Il tempio dei giovani, ki si jo Saul repetitivno predvaja.

Tvorjenje spominov

Film spodbudi tudi preizpraševanje vloge spomina v dojemanju človeške realnosti. Subjektivnost spomina kaže na to, kako nas kognitivno delovanje v resnici zaznamuje v pojmovnem dojemanju stvarnosti. Kaj je v resnici za nas stvarnost? Povečini tisto, kar se usidra v naš pojmovni aparat, hkrati pa možgani kot taki (»mali egoisti«) imajo to zmožnost subjektivne zapolnitve s podatki in predstavami, ki si jih sami želimo. Definira nas lasten spomin in ravnamo se v skladu z njegovimi predstavami in omejitvami, kar je zelo povedni tudi skozi zgodbi obeh protagonistov.

Plot twist, ki ga ni

Dogajanje, te drži po konci, saj se ti ves čas zdi, da bo nastopilo še nekaj … Tudi ko pade zastor, si pri sebi začuden, da je »šlo tako gladko«. V resnici je odlika filma in njegova šibka točka, da preigrava usode malih ljudi, kjer zelo življenjsko oriše njihove borbe s tegobami in radostmi vsakdanjega življenja, hkrati pa ne razčleni zgodb do take mere, da bi spoznali celotno ozadje, zato imamo kje občutek, da liki niso do potankosti razdelani. Pa vendar zelo spominja na življenje, ki ni le črno-belo, ampak je navadno preplet, ki ne dobi pravega epiloga, kar je nenazadnje odlika Francovih filmov.

Zelo tankočuten in ranljiv film, ki prikaže, da se lahko tudi v zaznamovanosti rodi nekaj lepega, kot je ljubezen. Vprašanje seveda je, koliko časa trajajoča je lahko ta vez, čeprav ne vemo zares, koliko je sploh to vprašanje na tem mestu pomembno. Brez težav lahko trdimo, da bo film predvsem po zaslugi izvrstne igre kotiral zelo visoko v letošnji sezoni filmskih nagrad.

Memory Trailer #1 (2023)

Prejšnji članekRecept za kuhano rosé vino! Trendi pijača za praznični čas (VIDEO)
Naslednji članekVisok krvni tlak je očitno nalezljiv, a le med pari?

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.