Christian Petzold se je s filmom Undine lotil legende o vodnih nimfah, ki lahko živijo le z ljubeznijo partnerja. Petzold spet združi moči s Paulo Beer in Franzom Rogowskim. Kljub poznanemu mitu se je pred ogledom pametno vsaj malo pozanimati o njem in se izogniti zmedi med ogledom. Je Petzold dosegel svoje prejšnje filme ali je potegnil dodatno črto?
Undine je vodnica v Berlinu. Do potankosti obvlada zgodovino nemške prestolnice, še posebej muzejskega kompleksa Humboldt Forum. Je lepa, samozavestna in zgovorna, njene razlage so zanimive in privlačne – skorajda popolno nasprotje njenega zasebnega življenja. Njen izbranec jo je namreč zapustil in vsak dan z bolečino v srcu pogleduje proti bližnji kavarni. A nekega dne spozna tihega mladeniča, ki se preživlja kot potapljač za odpravljanje napake na industrijskih rezervoarjih in vodnih objektih. In prav voda ju s svojo silo združi ob prvem srečanju – ki usodno zaznamuje njuno zvezo …
Oblika vode, ki je venomer razburkana
Že po prvih prizorih lahko vidimo, da to ne bo »klasična« ljubezenska zgodba, kaj šele eden izmed mainstream zmazkov. Začne se z razdrtjem razmerja, ugotovitvijo prevare in grožnjo oziroma opozorilom zgodovinarke Undine. Preden karkoli stori pa Undine spozna Christopha, v katerega se zaljubi. Ne da razumemo ozadje mitologije, si lahko skozi film ustvarimo pogled na ljubezen, ki se predvaja pred našimi očmi. Melanholičnost razmerja, ki z malo besedami pove vse, kar si mnogi samo želijo.
Priznati moram, da pred ogledom filma nisem dobro poznal mita in se mi je podobno kot pri Obliki vode (Shape of Water/Guillermo del Toro) pomen filma izognil skoraj v celoti. A to ne pomeni, da filma nisem cenil takega, kot je. Nemška ekipa spet ustvari zelo spodoben izdelek. In za tiste, ki mita niste poznali, predlagam ogled po prebranem čtivu o vodnih nimfah in njihovih partnerjih. Tako lahko recenzijo preprosto razdelim na dva dela.
Dve možnosti ogleda
Prvi ogled in drugi ogled oziroma ogled s poznavanjem mitologije. V luči prvega ogleda Undine ni slab film, a se zdi nekako izgubljen, ker dejanskega pomena ne vidimo zlahka. Vidimo pa strto srce, ki se pred ponovnim strtjem skrije v objem ljubezni. Ta ne traja dolgo, tako kot ne bo dolgo trajajoč spomin na sam film. Potem pa se tu skriva drugi ogled ali ogled s poznavanjem nimf. In vse ti postane jasno. Vsaka beseda, trenutek, pogled in tok vode. V tem primeru pa bo Undine dolgo ostal v naši glavi in nam s krasno sivino zviševal ravne sle po nesmrtni ljubezni.
Urednik portala Student.si
