Sponzorirano

Poznaš opero iz koncentracijskega taborišča?

auschwitz, birkenau, the holocaust
Foto: marsjo iz Pixabay
Sponzorirano

Obdobje druge svetovne vojne je še vedno pogosta tema novih filmov in romanov in včasih slišim ljudi, ki se pritožujejo, da je to že popolnoma izrabljen žanr. Da gre vedno za reprezentacijo bodisi zgodbe prepovedane ljubezni, bodisi velike družinske tragedije. Da so videli in slišali že vse in da se, če se le da, te kategorije raje izognejo.

Opera iz koncentracijskega taborišča

Viktor Ullmann Foto: on ullmann-lieder

Kljub temu vedno obstaja nerazkrita zgodovina, ali pa tista, bolj zaprašena, ki popularnim očem ni tako vidna. Le malo ljudi pozna, na primer, opero, ki je bila napisana v enem izmed koncentracijskih taborišč; Der Kaiser von Atlantis. Gre za delo avstrijskega skladatelja Viktorja Ullmanna, ki ga je napisal v Theresienstadtu (Terezínu) leta 1943, leto po prihodu v taborišče. Besedilo je napisal Peter Kein, njegov sotaboriščnik, ki nam je zapustil veliko risb in skic mesta, kjer so bili zaprti.

Na tej točki se ti najbrž poraja vprašanje; kako sta lahko ustvarjala v taborišču, mestu, ki je bilo namenjeno uničenju in smrti?

»Theresienstadt geto«

Theresienstadt je bila velika izjema med preostalimi taborišči, saj je bilo deležno veliko več pozornosti. V njem so nacisti zbrali vso takratno intelektualno elito; zdravnike, profesorje in umetnike. Taborišče so imenovali »samoadministrativno«, kar je pomenilo, da je moralo priskrbovati lastno hrano. Nemška propaganda je mesto predstavljala kot »Hitlerjevo darilo judom«. V njem so celo posneli dokumentarni propagandni film, ki je predstavljal taborišče kot popolno srečno mesto. V njem so prikazovali ljudi ob delu, v kovačiji, v delavnicah keramike ali šiviljstva, čevljarstva itd. »Po službi« so se ljudje odpravili na nogometno tekmo, v knjižnico, na predavanja, na vrt ali celo na koncert.

Na nek način je bilo mesto sprejeto kot humana različica taborišča – preprosto kot geto; »mesto, kjer judi živijo ločeno od ostalega prebivalstva«. Verjeti, da se »ujetnikom« ne godi nič slabega in da pravzaprav tam uživajo na oddihu, je bilo lažje, kot sprejeti dejstvo, da se z vlaki vozijo v lastno smrt.

Foto: dimitrisvetsikas1969 iz Pixabay

Leta 1944 je bila v taborišče poslana ekspedicija Rdečega križa, da bi preverila ali z zaporniki resnično tako dobro ravnajo. V obdobju pred njihovim obiskom so SS-ovci intenzivno pripravljali Theresienstadt, deportirali ogromno zapornikov v Auschwitz in v barake, ki so jih obiskali predstavniki naselili nove prišleke, ki so še izgledali dostojni, imeli več kot le kožo na kosteh in so premogli dovolj energije oziroma »bili pri življenju«. Zgradili so bazen, vrt, parke in pripravili pester kulturni program. S tem so odigrali uspešen teater in prepričali ekspedicijo, da se tam ne dogaja nič spornega, po njihovem odhodu pa se je vse vrnilo na stare tire.

Čeprav je bila predstavitev v filmu izjemno pretirana in nerealistična, je bilo zapornikom dovoljeno ustvarjanje in udeleževanje v določenih prostočasnih aktivnostih. Pri tem so imeli na voljo skromne potrebščine in so si morali pomagati z izvirnostjo in improvizacijo. Opisane svoboščine so bile ne le dovoljene, temveč na nek način celo zaželene s strani Tretjega rajha, saj so jih lahko izrabili kot dokaz zunanjemu svetu, kako človeku prijazen prostor je v resnici taborišče. To seveda ni pomenilo, da so bili zaporniki rešeni prisilnega dela ali deportacije in sledeče usmrtitve v kateremkoli trenutku.

Glasbena produkcija taborišča Theresienstadt

V Theresienstadt je prispelo veliko glasbenikov, še posebno češkega porekla. Med njimi so bili Pavel Haas, Gideon Klein, Karel Bermann in tudi Peter Kein ter Viktor Ullmann. Slednji je prevzel vlogo kritika in budno spremljal umetniška dela, ki so nastajala in se predstavljala na odru. Morda najbolj popularna je bila opera za otroke z naslovom Brundibár, ki jo je napisal Hans Krása (liberto pa Adolf Hoffmeister) že pred prihodom v taborišče. Predstavila se je kar petinpetdesetkrat z nekoliko prilagojeno glasbeno zasedbo, saj na voljo ni bilo vseh inštrumentov, ki so bili vključeni v originalno partituro.

Der Kaiser von Atlantis

Der Kaiser von Atlantis je zgodba, ki se odvija v imaginarnem mestu – izgubljeni Atlantidi. Tamkajšnji vladar napove totalno vojno in masovno pobija sovražnike. Personificirana Smrt začne s stavko in preneha odvažati duše umrlih na drugi svet. To v mestu povzroči zmedo in razjezi vladarja, ki s Smrtjo sklene pakt. Svoje življenje ji preda, ona pa v zameno preneha s svojo stavko. Simbolne vzporednice s Hitlerjevo diktaturo so bile nadvse očitne, zato opera nikoli ni bila predstavljena. Čeprav so v taborišču začeli z vajami in pripravami, je delo hitro postalo cenzurirano in prepovedano. Poleg zgodbe je paralele risala tudi glasba. Ullmann je v verze dela prepletel melodije nemške nacistične himne in rekviema za češkega predsednika Masaryka, simfonijo Asrael. Ti elementi so bili znaki upora in intelektualnega revolta proti režimu, (češkim) zapornikom pa so na skrivaj dajali upanje in občutek pripadnosti, morda košček doma.

Viktor Ullmann je bil leta 1944 premeščen v Auschwitz in že ob prihodu usmrčen. Opera je bila prvič predstavljena 16. decembra 1975 v Amsterdamu. Danes se jo smatra za najpomembnejše glasbeno delo šoa.

Junior novinar

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version